Že leta 2003 ustvarjena noviteta je kompozicijsko seveda zaznamovana z odpovedjo modernističnim oziroma zvočnostnim načelom Petrićevega srednjega obdobja in ustvarjalnega vrha. Sploh se zdi, da sta odpoved in z njo povezana melanholija vsebina skladbe, kar pri avtorju prav tako ni novo, le da Jesenskega koncerta ne zanaša v zunanjo ilustrativnost oziroma k neoimpresionističnemu barvnemu krašenju (kot kakega izmed prejšnjih »jesenskih del«), temveč se temeljni razpoloženjski ton v njem močno poistoveti z glasbenim gradivom in postopkom, z mnogoglasnim razpredanjem in prehajanjem linij med bogatim solističnim partom in orkestrskimi skupinami, z zgoščenim in izrazno zavezujočim ostinatnim variiranjem in tako naprej.
S tem Petrićeva glasba lirsko zmehčane disonančnosti mogoče hote, mogoče nehote, vsekakor pa s pristne osebne ustvarjalske pozicije obudi občutje ekspresionistično-romantičnih interferenc. V abonmajskem razporedu je pač niso po naključju odigrali le mesec pred Bergovim Koncertom za violino, ki ga namerava Slovenska filharmonija (končno) izvesti na naslednjem koncertu modrega cikla. Takšni nekoliko daljnovidnejši programski stiki so v praksi ustanove vse preredki. Interpretacija Vondži Kim Ozim je skoraj nepretrgoma ponujala izobilje mehke, čudovito vezane lirike, ni pa premogla izrecno ozaveščene nostalgične note in se tudi ni dovolj vtisnila v hitre figure drugega stavka, v skercozne in dramatične poudarke, ki jih delo vendarle vsebuje, četudi izpovedno sledi predvsem enotnemu razpoloženju in ne kontrastni nenadnosti. Dirigentov in orkestrov angažma se je omejil na profesionalno skrbnost, srhljivo zredčene avditorijske vrste pa so toplo sprejele skladbo. Spet smo bili v »dvorani duhov«, če si lahko kar sposodim izraz, ki ga je ob nedavnem izjemnem koncertu Kvarteta JACK zapisal kritiški kolega. Tudi tokrat ni bilo niti skladateljevih niti dirigentovih kolegov, ne študentov akademije za glasbo oziroma mladih nasploh, ne muzikologov, ne kaj dosti violinistov in navsezadnje tudi ne abonentov.
Simon Krečič je ta večer prvič dirigiral v kakem izmed osrednjih abonmajskih ciklov. Poleg že omenjene partiture je pripravil Borodinovi deli, simfonično sliko V stepah srednje Azije in Drugo simfonijo. Omenili smo že njegovo profesionalnost; k njej spadajo zanesljivost, čista in korektno uravnotežena postavitev zvoka, animatorska vzdržljivost. Zadnja je čedalje bolj izstopala celo kot pretirano gnana, samodokazujoča se energetika, kar pa je ob »debitantsko« izpostavljeni priložnosti razumljivo. Tako je Krečič zunanje izbrušeno preletel Borodina, a pustil v ozadju ozračje, fineso »orientalizmov«, dih in barvo detajlov (vsi solisti so bili sicer kakovostni, hornist Jože Rošer in klarinetist Massimiliano Miani pa izvrstna), izvedbene kategorije torej, od katerih je izrazno odvisen učinek simfonične pisave, ki ne temelji na razvoju gradiva, ampak bolj na sopostavljanju in kolorističnem nameščanju značilnih misli.
Matačić je rad metaforično-vulgarno govoril o treh delih moškega telesa, ki da jih potrebuje dober dirigent (glava, srce in…). Izhajajoč iz te »sistematike« bi človek rekel, naj se Krečič še bolj posveti srednjemu, srčnemu delu.