Miran Zupanič

Epizoda o Roški je del dolge zgodbe, ki sega vse do leta 1945, ko je bila akademija ustanovljena. Od takrat dalje se soočamo z neustreznimi delovnimi razmerami, zlasti z neprimernimi prostori. Gre za svojevrstno prekletstvo, v katerem posameznim podrobnostim ne gre več pripisovati odločilne teže. Vseskozi se namreč ponavlja enak vzorec: akademija kliče na pomoč – odgovorni se izmikajo – akademija protestira – odgovorni ponudijo rešitev – akademija jo sprejme – nova okoliščina pokaže, da rešitev ni izvedljiva... In smo spet na začetku. In tako že skoraj sedemdeset let.

Izvirni greh Roške je bil denacionalizacijski postopek na delu parcele. Za katerega dolgo ni nihče vedel – ne vprašajte me, zakaj – in se je končal tako, da so upravičenci dobili zemljišče vrnjeno v naravi. Samo dve razlagi sta: ali so javni uslužbenci tako slabo skrbeli za javni interes, da je prevladal zasebni, ali pa je nekdo naš projekt sistematično miniral. S to vrnitvijo je bil blokiran tudi nesporni del parcele, začelo se je preigravanje različnih scenarijev, čas je tekel, prišla je kriza, odprlo se je vprašanje financiranja, projekt je obtičal. Naložbo je naprej vodilo ministrstvo za šolstvo, potem rektorat, brez uspeha.

Vedeti morate, da gre za finančno izredno zahteven projekt. Nosilci naložbe niso od leta 2004 do danes pridobili niti sporne parcele, velike 500 kvadratnih metrov. Kako naj verjamemo, da bodo zagotovili 138 milijonov evrov za gradnjo? Država nima denarja, evropski finančni okvir 2014–2020 pa naložb v kulturno infrastrukturo, zlasti tako obsežnih, nima med prioritetami. Naj verjamemo, da bo na zemljišču, ki ni naše, z denarjem, ki ni naš, zrastla hiša za nas?

Po tem scenariju bi tam nekje leta 2020 dobili svoje nove prostore. Ampak kje je manjkajočih 38 milijonov? Koliko evropskega denarja bomo v resnici dobili? Naj verjamemo državi, ki ni doslej uresničila še nobene od svojih obljub, ko gre za sistemsko urejanje položaja umetniškega izobraževanja? Naj do leta kdove koliko životarimo v tem prisilnem prostorskem jopiču? Potrebujemo rešitev problema, in to takoj! Na akademijah smo presodili, da je skrajni čas, da intenziviramo prizadevanja za začasne prostorske rešitve, ki morajo biti dovolj kakovostne, da bodo omogočale izvajanje študijske dejavnosti tudi dlje časa, če bo treba. Ko in če nam bo država omogočila preselitev v nove prostore na Roški, ne bo zaradi tega najbrž nihče protestiral.

Roška čaka na čas, ko bo Slovenija izšla iz krize in ko bo oblast zmožna oblikovati voljo za uresničenje projekta. Do takrat pa bomo poskušali zagotoviti boljše pogoje za delo z mnogo manjšimi stroški za državo. Ocenjujemo, da je prostorski problem naše akademije mogoče sprejemljivo rešiti s približno petimi odstotki vrednosti naložbe na Roški. Gre torej za skrajno racionalno rešitev, pri kateri se odpovedujemo dobršnemu delu pričakovanj, ki smo jih gojili v zvezi z novogradnjo. Bomo pa tudi za to potrebovali politično podporo, podporo rektorata in tudi podporo javnosti.

Položaj akademij sam po sebi dovolj jasno kaže, kako visoko so na lestvici prioritet znotraj univerze. Prorektor Rajko Šugman je za Delo leta 1986 dejal: »V tem trenutku ima Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani utemeljen prostorski načrt do leta 2000... Na prvo mesto smo med novogradnjami postavili biologijo, na drugem je akademija za gledališče, radio, film in televizijo, na tretjem pa mogoče pravna fakulteta.« Na vrhu univerzitetnih prioritet smo torej že skoraj trideset let! A kakor koli obračamo, ključna je država kot ustanoviteljica univerze. Država je tista, ki je dolžna zagotavljati pogoje za delovanje javnih univerz. To je temeljni aksiom, ki ga ne smemo niti za hip izgubiti izpred oči. Temu aksiomu se predstavniki države poskušajo vedno znova izogniti in prav to izmikanje je eden glavnih generatorjev problemov, ki v novih in novih pojavnostih pretresajo visokošolski prostor.

Če bi prišla vlada z jasno strategijo, s kakšno dinamiko in s kakšnimi finančnimi sredstvi bo projekt treh akademij podprt in realiziran, če bi bilo vodenje naložb bolj učinkovito, bi mi zagotovo vztrajali pri projektu. A žal se ni izkazalo ne eno ne drugo. Poglejte NPK, ki predvideva za novogradnjo akademij 100 milijonov iz skrajno negotovega vira, sicer pa se polju izobraževanja za umetniške poklice v glavnem izogne. Kar je nelogično in nerazumljivo, saj je izobraževanje vendar temelj vsakega sistema, tudi umetniškega. Umetnika ne morete kupiti v hipermarketu, ne morete ga uvoziti iz Kitajske, nadarjenemu človeku je treba dati priložnost, veliko priložnosti, da zraste v umetnika. Mi obljubam po izkušnji zadnjih 69 let ne verjamemo več. Zahtevamo, da slovenska država izpolni svojo odgovornost, ki jo ima do umetnosti in kulture, ali pa naj enkrat za vselej prizna, da njen cilj ni spodbujati, ampak dušiti umetnost.

Odgovornost države ni edino, je pa najpomembnejše vprašanje. Je ustanovitelj, torej država, dolžan zagotavljati materialne pogoje za izvajanje javne službe? Če je odgovor da, to pomeni, da nam država mora zagotavljati finančne, prostorske, tehnične in kadrovske pogoje za naše delo. Praksa upravljanja javnega interesa pa je, da država prenaša svoje obveznosti na nižje ravni. Če pogledamo Roško: to je uresničljiv projekt na ravni vlade, s sodelovanjem ministrstev za visoko šolstvo in kulturo ter rektorata. Zgolj z voljo treh dekanov preprosto ni možen, saj so naše pristojnosti in moči znotraj sistema omejene. Mi pa se ne moremo ukvarjati samo s tem, kaj bo leta 2020 ali 2025, ampak kje in kako bomo delali naslednje leto.

Govorite s človekom, ki se je boril za akademije na Roški. Ta človek je po desetih letih ugotovil, da država ne misli resno. In da tudi univerza ni pripeljala naložbe k otipljivemu rezultatu. Ta človek želi akademijo spraviti iz prisilnega jopiča, v katerem je od leta 1949, ko so jo med kulturno revolucijo vtaknili v ta frančiškanski samostan. Ta človek je rektorju in senatu akademije jasno povedal, da bo konec letošnjega leta odstopil s funkcije dekana, če se ne zgodijo koreniti premiki naprej. Mi se lahko preigravamo do nezavesti, gradimo gradove v oblakih, medtem pa naši otroci v kleteh, kopalnicah in straniščih vadijo ter se pripravljajo na svoje poklice. Če ima minister, če ima vlada resen namen, lahko v mesecu dni pripravi finančno konstrukcijo oziroma predlaga, kako naj se pripravi finančna konstrukcija, iz katere bo popolnoma jasno, da je projektu zagotovljena izvedba. Koliko časa moramo verjeti na besedo državi, ki vsak dan znova prelomi svoje obljube? Naj vas spomnim na zadnji trik z odpravo plačnih nesorazmerij, kjer so samo naši univerzi naložili za skoraj 10 milijonov obveznosti, ki bi jih po najbolj elementarni logiki morala nositi država?

Želimo najti rešitve, ki so nižje zahtevnosti, kar se tiče stopnje politične volje in finančne zahtevnosti, in pričakujemo, da nas vlada pri tem podpre, dokler ne nastopijo pogoji za gradnjo na Roški.

Znaki, ki smo jih v zvezi z Rogom dobili, so različni in protislovni. Mesto ima z Rogom svoje načrte, svojo investicijsko dinamiko in svoje dileme. Moje mnenje je, da mora univerza delovati tako, da njene odločitve niso odvisne od preštevilnih kombinacij, saj se labilne konstrukcije hitro sesujejo. Vsekakor pa je mogoče vzpostaviti močno in pozitivno sinergijo med različnimi dejavniki, ki v mestu delujejo tako, da razvoj enih pozitivno prispeva k razvoju drugih.