Pa ne gre le za mlade iskalce zaposlitve. Tudi starejši stežka verjamejo gurujem pozitivnega mišljenja, da je izguba službe (lahko) najboljša stvar, ki se ti zgodi v življenju. Vodilni v podjetjih, javnih ustanovah in drugje radi opletajo s podobnim praznorečjem in so običajno celo tako dobrohotni, da izgubo službe, to »najboljšo stvar v življenju«, velikodušno namenjajo le svojim podrejenim, sami pa so instituciji tako predani, da se bodo še naprej žrtvovali in si z nezmanjšano plačo zastrupljali življenje. Kriza je pač kriza in vsak mora prispevati po svojih močeh. A težaven materialni položaj je le eden od vidikov izgube zaposlitve, prekernega dela ali pa dolgotrajne brezposelnosti.
Ko je na Japonskem v začetku devetdesetih let 20. stoletja počil gospodarski mehurček in se je obdobje ekonomskega zanosa končalo, se je japonska družba začela radikalno spreminjati. Zavela sta pesimizem in previdnost, gladek prehod iz izobraževalnega sistema v zaposlenost je bil le še nostalgičen spomin. Psihologi, sociologi in drugi nebodigatrebe tako imenovanih neeksaktnih znanosti, katerih edina raba je po mnenju nekaterih brezsmiselno zapravljanje javnega denarja, so začeli opažati, da je vse to odločilno vplivalo na mladostnike, ki so v teh okoliščinah šele začeli iskati prvo službo. Najboljšim se je običajno kljub vsemu še vedno uspelo zaposliti, a vsi, četudi so še tako trdo delali, pač niso mogli biti najboljši. Tako kot drugod po svetu so imeli nekateri nogo v mavcu še pred začetkom tekme, če so na primer izhajali iz revne ali pa nefunkcionalne družine. V družbi, kjer so odnosi formalizirani in kjer zaradi kulturnih in drugih značilnosti ni veliko prostora za ugovarjanje, pritoževanje in popoldansko psihoterapevtsko kofetkanje/pivopitje s prijatelji(cami), se je vse več mladih začelo zapirati med štiri stene in prekinjati stike. Ne le s prijatelji, celo s starši, s katerimi so živeli pod isto streho. Hikikomori je bil rojen.
Cankarjeva Skodelica kave po japonsko
Eden največjih poznavalcev hikikomorija na svetu, profesor psihiatrije Tamaki Saito, ta fenomen opredeli kot stanje, ko se posameznik za šest mesecev ali več izloči iz družbe, ne hodi v šolo ali službo in nima stika z nikomer izven svoje ožje družine. Čeprav zapiranje v sobo ni nujen predpogoj hikikomorija – nekateri odhajajo ven ponoči, ko ni strahu, da bi srečali znanca ali sorodnika, ali pa se več ur brezciljno vozijo s podzemno železnico – ga običajno povezujemo ravno z življenjem med štirimi stenami. Kaj počnejo? Igrajo računalniške igrice (tudi do popolnega izčrpanja, ki lahko vodi celo v smrt), berejo stripe ali pa sodelujejo v anonimnih debatah na internetu. Ali pa nič od tega.
Težko je ugotoviti, koliko Japoncev živi v samoizolaciji. Najbolj pesimistične ocene se sučejo okoli milijona in pol, kar pomeni več kot odstotek prebivalcev Japonske, najbolj optimistične se ustavijo pri številki dvesto tisoč. Psihoterapevt Juiči Hatori pravi, da ima kar 90 odstotkov Japoncev v svojem psihološkem profilu zametke, da razvijejo hikikomori. Vsaj tri četrtine prizadetih, verjetno pa še nekaj več, je moških.
Razlogi, zakaj se posameznik zateče v varno udobje nekaj kvadratnih metrov, so različni. Običajno gre za preplet več dejavnikov. Med pomembnejšimi so nefunkcionalne družine in pomanjkanje kakovostne komunikacije med družinskimi člani. Pri nekaterih samoizoliranih je opaziti blažje ali resnejše duševne motnje, ki jih je treba zdraviti z zdravili in psihiatričnim zdravljenjem. Mladi, ki so se zatekli po pomoč ali pa so jih k psihiatrom zvlekli starši, pogosto povedo tudi, da so bila pričakovanja družbe ali pa staršev previsoka in da so vedeli, da teh pričakovanj ne bodo mogli izpolniti. Tudi izsiljevanje sošolcev navajajo kot pogost vzrok, da nekdo neha hoditi v šolo in se, namesto da bi se zaupal staršem ali učiteljem, ki bi mu morda lahko pomagali, raje osami.
Med bolj priljubljenimi razlagami vzrokov hikikomorija so tudi tiste, ki so povezane z družbenimi spremembami, na katere sodobna japonska družina ne zna odgovoriti. Nekateri starši ob tem, ko vidijo, kam drvi ta svet, mladostnika, ki je že izšel iz faze odraščanja, raje obdajo z milnim mehurčkom, kot da bi ga vsej neusmiljenosti moderne družbe navkljub vendarle poskušali vpeljati v življenje. Ali pa ga vanj celo poriniti. Da bi ga domnevno zaščitili, mu popuščajo na vseh ravneh, kar lahko vodi v trajnejše oblike soodvisnosti. Nekateri starši so šli celo tako daleč, da so mladim hermitom hrano puščali na pladnju pred vrati, ti pa so jo vzeli, ko je bil »zrak čist«.
Vzroke za hikikomori se povezuje tudi s kolektivistično tradicijo Japoncev in vrednostnim sistemom. Družinska harmonija, četudi navidezna, je pogosto bolj pomembna kot to, da nekdo, ki še nima povsem razvitih kril, poleti iz gnezda. Profesor Saito meni, da posamezniki v hikikomoriju ne bi mogli vztrajati tako dolgo, če ljubezen japonske matere ne bi tako nekritično temeljila na amae – konceptu soodvisnosti, ki izhaja iz primarnega odnosa med starši in otrokom, po katerem se otroku brezpogojno popušča, ta pa se, ko odraste in se zave žrtvovanja roditeljev, »v zameno« nikoli ne more otresti občutka absolutne odgovornosti do staršev. Zveni znano? Niti ne? Cankarjeva Skodelica kave je prevedena tudi v japonščino.
Načini za spopadanje s hikikomorijem so različni. Med bolj brutalnimi se omenja pristop neke organizacije iz Nagoje, ki je na zahtevo staršev nad izolirane otroke poslala strokovnjake. Če se mladostnik ni odzival na pozive, naj odpre vrata, so ti po potrebi celo vdrli v sobo in upornika, če ni šlo drugače, s silo odvlekli v svoje prostore. Omenjena organizacija je pred nekaj leti sicer morala zapreti vrata, potem ko je ob njenih prevzgojnih metodah umrl neki »slabotnež«. Potem ko je bil štiri dni privezan na steber. Večina institucij za zdravljenje hikimokorija se zateka k blažjim metodam, ki temeljijo na kolektivnem pristopu, saj da se zgolj z delom v skupinah mladi naučijo samostojnosti in soodvisnosti. Vendar pa nekateri raziskovalci opozarjajo na težavo, da marsikdo, ki pedagoško deluje v teh institucijah, ni kompetenten za tako zahtevne terapevtske procese.
Hikikomori pri nas?
Znanstveniki svarijo, da hikikomori ni omejen le na Japonsko. Razlika med Japonsko in preostalim svetom je v tem, da tam ta pojav že vsaj dvajset let znanstveno proučujejo in na tej osnovi razvijajo metode za njegovo preprečevanje in spopadanje s posledicami. Ali tudi pri nas poznamo primere, ko se ljudje zaprejo v svojo školjko?
Najhujši udarec za povprečnega slovenskega diplomanta, ki mu je dekan nedavno izročil diplomsko listino in mu zaželel »srečno«, ni v tem, da oba udeleženca svečanega akta vesta, da je verjetnost, da bo diplomant že kmalu počel tisto, za kar se je izobraževal, razmeroma majhna. Levi kroše, za njim pa knockout, prideta z zamikom. Ko se sošolci raztepejo vsak po svoje, se natrga ali raztrga tudi socialna mreža, ki je v času študija dajala smisel ter ustvarjala občutek pripadnosti in lastne pomembnosti. Možnosti za tkanje novih mrež pa je malo. V blatnem dolu pa jih sploh ni.
Tem mladim in seveda tudi starejšim, ki so se običajno ne po svoji krivdi znašli v mizeriji, je treba jasno povedati, da niso sami krivi za položaj, v katerem so se znašli. Na vseh ravneh, začenši z izobraževalnimi ustanovami, ki srednješolce še vedno vabijo s slogani, da brezposelnega diplomanta njihove fakultete ni (seveda ne, restavracije s hitro prehrano vedno iščejo nove kadre!), nadalje pa v medijih, političnem komuniciranju in tudi v medsebojnih odnosih. A hkrati je na vseh ravneh treba nenehno kazati dobre primere, da se iz godlje, čeprav mukoma, običajno vendarle da priti. Tudi ob pomoči državnih institucij, ki bi namesto puhlic v smislu yes, we can – and we will lahko pripravile več shem, programov in drugih oblik aktivnosti, ki bi mlade spodbudile, da zapustijo kokone in začnejo spoznavati, da svet tam zunaj vendarle ni tako neusmiljen. In da je v njem mogoče celo najti tudi prijatelje. Razumeli se bodo, saj so v podobni godlji. V nasprotnem primeru se zna zgoditi, da bo število tistih, ki so med svojimi (nekdanjimi) prijatelji ali pa sorodniki znani predvsem po tem, da ne počnejo nič drugega kot to, da ždijo doma in gredo sami sebi še najbolj na živce, še naraslo. Tradicionalne metode »reševanja« težav po slovensko pa so tako in tako dobro znane…
Dr. Rok Zupančič je raziskovalec na Fakulteti za družbene vede.