Anja Kopač Mrak

Pokima, da se lahko v letu 2014 nadejamo sprejetja družinskega zakonika in odprave diskriminacije istospolnih partnerstev in njihovih otrok. Stranka DeSUS želi, da se to uredi v posebnem zakonu. »Če je to pogoj za ureditev teh vprašanj in odpravo diskriminacije, je v meni toliko političnega realista, da sem pripravljena na to pristati,« pravi članica Socialnih demokratov.

V moji pristojnosti so ukrepi aktivne politike zaposlovanja, ki je usmerjena k zaposlovanju ranljivih skupin. Ob normalnem stanju gospodarstva so to tisti, ki težje vstopajo na trg dela. Lani smo v drugem četrtletju po podatkih Urada za makroekonomske analize in razvoj ustavili trend naraščanja brezposelnosti predvsem z intenzivnimi ukrepi aktivne politike zaposlovanja. A ukrepi so usmerjeni k brezposelnim osebam, ne k podjetjem. Brezposelne poskušajo narediti bolj zanimive za delodajalce. Ključno za dolgoročne učinke pa je stanje gospodarstva.

Znotraj EU so bila sprejeta jamstva za mlade, ki želijo preprečiti, da bi mlade pustili ob robu in dlje neaktivne. Gre za starostno skupino, ki prvič vstopa na trg dela. Mladim v času krize, ko se zmanjšujejo možnosti za zaposlitev in je povpraševanja delodajalcev vse manj, želimo zagotoviti vsaj možnost prvega vstopa na trg dela ali da so vsaj aktivni. Zato jamstva obvezujejo države, da bodo v štirih mesecih zagotovile, da bo mlada oseba vključena v enega od ukrepov: pripravništvo, ponudba zaposlitve, usposabljanje... Ugotovitev pa je pravilna. Z dviganjem stopnje brezposelnosti postajajo ranljive skoraj vse skupine. Ne moremo več izpostavljati le mladih ali starejših. Prav zato poudarjam, da naši ukrepi brez zagona gospodarstva in ustvarjanja novih delovnih mest ne morejo sami biti bitke z brezposelnostjo.

Predvsem je več denarja. V izvedbenem načrtu za prihajajoči dve leti je približno 157 milijonov evrov. Nekatere ukrepe že izvajamo, a denarja je več in več bo subvencij za zaposlovanje mladih. Rezultati bodo. Letos smo zagotovili 44 milijonov več sredstev za ukrepe aktivne politike zaposlovanja. Prav tako so dodatna sredstva namenjena za javna dela, kjer pričakujemo podvojitev števila vključenih.

Drži. Sredstev ni dovolj za vse. Ukrepe poskušamo usmeriti proti najbolj ranljivim skupinam. Žalostno je, da je dolgotrajno brezposelnih že več kot 47 odstotkov brezposelnih in so javna dela dostopna skoraj polovici. S subvencijskega gledišča gre za najmočnejši ukrep. Država plača za celotno zaposlitev. Z vidika posameznikov, ki so brezposelni manj kot pol leta in bi se želeli vključiti v javna dela, se morda zdi krivično. Toda z vidika države se mi zdi ukrep upravičen.

Vsekakor. Ena od letošnjih prioritet zavoda za zaposlovanje je v območnih regijah, kjer ima enote, povečati sodelovanje z delodajalci. Zavod bi moral v večji meri predstavljati roko delodajalcev pri prezaposlovanju delavcev, iskanju novih zaposlitev, biti aktivnejši na trgu s ponujanjem delovne sile, pri povzemanju potreb delodajalcev. Država lahko in mora nekaj narediti. Toda del odgovornosti je tudi na delodajalcih, na primer, da oblikujejo izobraževalno-kompetenčne centre. EU je nagradila Steklarno Hrastnik za njihov kompetenčni center, ki ga je na pobudo vodstva podjetja podprlo tudi ministrstvo. Če gre za dobro idejo, je naše ministrstvo, ki je najboljše pri črpanju evropskih sredstev, še vedno pripravljeno podati roko in pomagati izpeljati dobro idejo podjetja. Včasih imam občutek, da se preveč kaže na vlogo države, premalo pozornosti pa se posveča odgovornostim in nalogam delodajalcev in drugih subjektov. Odgovornost vseh je pomembna.

Interventni zakon ima zelo omejen rok. Na podlagi oprostitve plačila prispevkov delodajalca je mogoče zaposliti mlado brezposelno osebo od novembra lani do konca letošnjega leta. Hoteli smo na vsak način ustaviti rast brezposelnosti med mladimi. Delodajalci poudarjajo, da je problem strošek zaposlitve mladega, ker ta nima delovnih izkušenj. Ukrep zato temelji na razmisleku, da ali le opazujemo brezposelnost mladih ali pa omogočimo, da delodajalec ne plača prispevkov za mlade nove zaposlene, vseeno pa je vplačan prispevek delavca, kar pomeni, da so socialne blagajne na plusu. Vključili smo pogoj, da mora biti na novo zaposleni na zavodu prijavljen vsaj tri mesece. S tem želimo preprečiti, da bi delodajalec izkoristil ukrep za zaposlovanje mladih, ki bi jih zaposlil v vsakem primeru. Omejenost ukrepa pa tudi omogoča, da hitro ocenimo učinke in izvajanje. Podatki za prvi mesec, glede na izplačane plače v decembru, kažejo, da se je zaposlilo 280 mladih. Naš cilj je letno dodatno zaposliti 5000 mladih. Za zdaj smo še pod želeno stopnjo, a morda zadnja meseca leta nista najboljša referenčna točka.

To bi se videlo na obrazcih, ki jih mora delodajalec izpolniti. Vseeno mislim, da si delodajalec težko privošči nekoga za nekaj mesecev poslati na zavod. Ta oseba lahko v vmesnem času najde drugo rešitev. Zavedam pa se, da je domišljija brezmejna. Vprašanje je, kako narediti sistem, da ne bi prišlo do malverzacij, ki se pojavijo in so se pojavile, denimo, tudi pri zakonu o delnem subvencioniranju polnega delovnega časa. Ukrep, ponujen delodajalcem, da bi čas s pomočjo subvencij namenili za izobraževanje in usposabljanje delavcev na čakanju, v večini podjetij žal ni opravil svoje naloge. Ključno je, kako delodajalci vidijo razvoj svojega podjetja. Država težko vse nadzira. Pomembna je odgovornost porabnikov sredstev, da jih uporabijo, kot se jim zdi najkoristneje.

Socialno podjetništvo naslavljamo prek več ukrepov. Sredstva so jim delno namenjena tudi prek javnih del, kjer se zaposlitev po letu dni, ko zmanjka denarja, ponavadi konča. Moj poskus je, da prav pri socialnih podjetjih te zaposlitve ohranimo dlje, tudi po koncu subvencioniranja. Pozornost bomo namenili tudi zadrugam, v koalicijski pogodbi naj bi bila zaveza, da je treba del sredstev iz podjetniškega in regionalno razvojnega sklada nameniti razvoju socialnega podjetništva in zadružništva. Potrebujejo predvsem enakopraven dostop do zagonskega kapitala. Le aktivna politika zaposlovanja, glavna pristojnost našega ministrstva, ne more zagotoviti ključnih dejavnikov.

Z mladimi smo se pogovarjali o novih inovativnih oblikah in sredstva so načrtovana za vzpodbudo 40 inovativnih podjetij. Izvedbeni načrt ni rigiden. Sredstva lahko prerazporedimo, če vidimo, da se ukrep ne obnese. Način izvedbe je prav tako stvar dogovora.

Problem je očiten predvsem, če primerjamo stopnjo tveganja revščine med zaposlenimi in s.p.-ji. Spodbujanje samozaposlovanja je bil ukrep aktivne politike v obdobju 2007–2013. Številke kažejo, da jih večina po dveh letih obstane, nekateri celo zaposlijo dodatne delavce. Ne moremo reči, da je bil ukrep v celoti slab. A drži, upoštevati moramo podatke o stopnji tveganja revščine med samozaposlenimi in vzpodbujati samozaposlovanje ne kot prisilo ali izhod v sili, ampak ko obstaja realna možnost in želja posameznika. Sedaj je čas za oceno in s prihodnjim letom bomo zgodbo spodbujanja podjetništva peljali drugače.

To ni le zaradi teh ukrepov. Gre za stanje na trgu dela, ki ga zaznamuje porast prekernih oblik dela. Če pogledamo obdobje od konca devetdesetih let, se je najprej povečevalo zaposlovanje za določen čas. To ni prekerno, saj ni manjša socialna varnost, ampak varnost zaposlitve. V zadnjem času opažamo porast prekernih oblik dela prek civilnopravnih pogodb, avtorskih ali podjemnih, s.p.-jev in tudi študentskega dela.

Delodajalci zaradi globalizacije in pritiskov po konkurenčnosti iščejo različne načine, kako zmanjšati stroške dela. Žal to najbolj občutijo delavci.

Pritisk na pravice delavcev je zelo izrazit. V času krize še posebej, ker cena kapitala raste. Zagotavljanje konkurenčnosti tako še poveča pritisk na stroške dela. Seveda je to nesprejemljivo. Zato vztrajam, da se minimalna plača ne sme znižati. Ne gre le za ekonomsko, ampak tudi socialno kategorijo.

Toda dogajanje na trgu dela moramo upoštevati. Ko gre za kršitve delodajalcev, potrebujemo učinkovitejši nadzor. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR) jasno pravi, da delavec ne more delati po podjemni pogodbi, če ima delo, ki ga opravlja, vse elemente delovnega razmerja. Problem je, da je to težko dokazovati, hkrati pa nimamo dovolj inšpektorjev, da bi ugotovili vse kršitve. S spremembo zakona o inšpekciji dela želimo zagotoviti, da bodo lažje in učinkoviteje opravljali svoje delo. Toda sprememba zakona ne bo prinesla čudežev. Že s padlo reformo malega dela smo poskušali različne oblike dela izenačiti po višini stroškov, saj s tem prekerne oblike dela postanejo manj zanimive. Želim si, da bi zagotovili, da se socialne prispevke plačuje iz vseh oblik dela. S tem bi zmanjšali prekernost teh oblik dela in bolj izenačili stroške dela. Če se prispevki plačujejo le iz pogodb o zaposlitvi, iz drugih oblik dela pa ne, pomeni to manj sredstev za zdravstveno, pokojninsko in ostale blagajne. Hkrati je to pritisk na socialno državo.

Seveda. To dokazujemo s sprejetimi zakoni. Sprememba zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno zagotavlja večjo pravno varnost delavcev. Nadzor nad tem pa prevzema carinska uprava, kar razbremenjuje inšpektorat za delo. Lani smo sprejeli zakon o agencijskih delavcih, da bi zmanjšali nepravilnosti na tem področju. Zakon o inšpekciji dela je v drugem branju v državnem zboru. Prinaša večje sodelovanje socialnih partnerjev z inšpekcijo, uvajamo strokovne pomočnike. ZDR jasneje določa kršitve in vlogo inšpektorata. Tudi zakon o matičnih evidencah smo spremenili in ukinili osemdnevni rok, tako da mora delodajalec delavca prijaviti v socialno zavarovanje z dnem, ko nastopi delo. Delujemo na več ravneh. Inšpektorat je reorganiziran in inšpektorji bolj fleksibilni.

Prav je, in naša naloga je, da to počnemo. Toda to, kar se nam dogaja na terenu, kar počno nekateri delodajalci, je nedopustno. Zakonodajalec niti ne more tako hitro spreminjati predpisov, da bi zajel vse kršitve, s katerimi smo seznanjeni. Ponovno bi opozorila, da je pomembno, kakšen odnos ima delodajalec do zaposlenih, kaj mu zaposleni pomenijo. V resnici ne razumem, kako lahko podjetja, ki grobo kršijo temeljne delavske pravice svojih delavcev, učinkovito delujejo na trgu dela. Dokler ne bo večjega zavedanja, da so zaposleni ključna vrednost podjetij, tudi ne bo sprememb na področju dodane vrednosti...

Že leta 2011 smo naredili analizo inšpekcije dela in pogledali, kaj je treba spremeniti. Težava je, če odločbe nadzornih institucij kasneje padejo na sodišču. Preučiti je treba celotno pot. Moje politično naročilo inšpektorjem in strokovnim sodelavcem je bilo, naj pripravijo vse spremembe, ki jim bodo omogočile učinkovitejše delo. S tem naj bi zagotovili večjo pravno varnost delavcev. Vse spremembe zakonov gredo v tej smeri. Morda manjka bolj javno delo inšpekcijskih služb, da bi se delodajalci zavedali, da so kršitve odkrite in sankcionirane. Hkrati je težko poudarjati pomen inšpekcij, če jim ne damo dovolj ljudi, da opravijo delo. V primerjavi z lani se je število prijav kršitev iz delovnopravne zakonodaje povečalo za sto odstotkov. Število inšpektorjev pa ostaja enako. Bolj se moramo zavedati, da je javni sektor v določenih segmentih zelo pomemben. Ni le bergla razvoju, kot pogosto slišimo.

Dejstvo je, da se je državna uprava bistveno skrčila. Na našem ministrstvu to že občutimo, saj bomo težko izpeljali vse prioritete in spremembe, ki bi bile potrebne.

Morda nisem pravi naslov za to vprašanje. Sama ne menim, da se mora javni sektor bistveno zmanjšati, da bi lahko zagotovili preživetje države. Potrebne so določene racionalizacije, predvsem debirokratizacija postopkov, da postanemo bolj prijazen servis za državljane in državljanke. Nikakor pa se ne strinjam, da ne bi smeli zaposlovati. Evropska sredstva poskušamo v čim večji meri črpati in uporabiti tudi tako, da nadomestimo manko enoodstotnega krčenja zaposlenih. Toda ob povečevanju stroškov in glede na situacijo, v kateri smo, je treba biti razumen. Države ne bomo rešili tako, da zaposlimo vse brezposelne v javnem sektorju. Nujen je zagon gospodarstva.

Absolutno. Pogovarjamo se o možnostih prerazporeditev, iščemo racionalizacije znotraj sistema. Problem je, da se vse več ukvarjamo z upravnopravnimi zadevami, manj pa je časa za ključno ustvarjanje politik in odločitev, ki bi peljale iz krize.

Zakon uvaja strokovne pomočnike, a kvota še ni določena. Za pomočnika bo zahtevana nižja stopnja izobrazbe in bodo cenejši. Cilj je, da inšpektorje razbremenimo administracije.

To je zanimiva ideja. Tudi sama sem mnenja, da bi bilo socialne partnerje treba bolj vključiti. Ideja je bila, da bi inšpektorat za delo moral prednostno obravnavati prijave sindikatov, saj gre pogosto za večje število delavcev in hujše kršitve. Pri tem je bil pomislek, da prijave sindikata ne morejo obravnavati drugače kot prijave delavca. Vsekakor bi potrebovali večjo vlogo sindikatov pri varovanju pravic delavcev. A predvsem gre za vprašanje delovanja delovnih sodišč. Inšpektor ugotavlja kršitve, vprašanje uveljavitve delavskih pravic pa je stvar sodnega odločanja, zato je to bolj vprašanje za ministra za pravosodje.

Sodelujemo medresorsko pri zakonih, ki segajo na naša področja. Je pa ključno že, če je delavec opolnomočen in ima podporo sindikata, saj lažje zahteva od delodajalca spoštovanje svojih pravic.

Kriza je postavila vse partnerje na veliko bolj toga stališča. Prostor kompromisa je vse ožji. Zahteve se zaostrujejo. Če se strinjamo, da sta ključna zagon gospodarstva in ustvarjanje delovnih mest, se videnje poti, kako to doseči, bistveno razlikuje med delodajalci in sindikati. Zato smo se prejšnji petek razšli glede oblikovanja novega socialnega pakta. Vlada je dobila nalogo, da pripravi izhodišča, o katerih bi se morda bili pripravljeni pogovarjati. Ocenjujem, da bi se o mnogočem lahko pogovarjali, a pogledi so bili tako različni, da so se delodajalci odločili, kot so se. Vlada je nedvomno odgovorna za sprejem ukrepov za izhod iz krize, a ne smemo zanemariti pomena, ki ga ima podpora socialnih partnerjev. Prinaša večjo stopnjo zaupanja ljudi, lažjo izpeljavo ukrepov. Vsi trije partnerji socialnega sporazuma se moramo zavedati svoje odgovornosti. Imamo samo eno državo. In skupaj se moramo dogovoriti, kako naprej.

Socialni pakt je širši. Sprejetje tega dokumenta bi okrepilo zaupanje, bil pa bi tudi dober znak ljudem. Ko sklepaš sporazum na državni ravni, ne moreš zasledovati zgolj interesov svojega članstva. Upoštevati je treba tudi interes države. Prostovoljno članstvo med delodajalci in zmanjšanje članstva pri sindikatih je zaostrilo stališča posameznih organizacij, zagotovo. ZDR je tudi precej stvari prepustil v ureditev s kolektivnimi pogodbami, in panožne kolektivne pogodbe so ponavadi ključne. Toda enostranske odpovedi kolektivnih pogodb vplivajo na nezaupanje in v določeni meri manjšajo možnosti za sklenitev socialnega pakta na nacionalni ravni. Vsaka kršitev pravic delavcev, vsaka izjava, kot je bila Dušana Šešoka pred tednom dni, povzroči dodatno razburjenje in zmanjša zaupanje. To je resen problem. Gledati bi morali v prihodnost, ob zavedanju, kaj se je zgodilo, da smo prišli do sem. Sanacija bank je nujna, a gre predvsem za prezadolžena slovenska podjetja. Če ne bomo te prezadolženosti rešili, ne bo rasti in delovnih mest. Naša skupna naloga pa je, da se ne pozabimo vprašati, kaj imamo od prezadolženosti slovenskih podjetij. V preteklosti krediti niso bili namenjeni za razvoj podjetij in večanje dodane vrednosti. To je pripeljalo do manjšega zaupanja v delodajalce in do mnogo težjega vodenja konstruktivnega socialnega dialoga.

V vsakih pogajanjih je treba zaščititi šibkejšega. Bolj ko sta obe strani enakopravni in enako močni, pravičnejši je končni dogovor. Delavci so v razmerju do delodajalcev tisti, ki imajo manj moči, in naloga države je, da se njihov položaj izenači. Zato zakoni ščitijo pravice delavcev. Organiziranost delavcev je vsekakor pomembna, sindikati so pomembni, pa tudi sveti delavcev na ravni podjetij.

Socialni demokrati si želimo v koalicijsko pogodbo vključiti več o pomenu ekonomske demokracije. Ob izstopanju iz krize se moramo pogovoriti o vlogi delavcev. Zdi se mi nesprejemljivo, da se v 21. stoletju še vedno prevprašuje soupravljanje delavcev. Prav bi bilo, da bi bilo to nekaj samoumevnega. Zakon o soupravljanju delavcev želimo novelirati. Ko govorimo o ekonomski demokraciji, o udeležbi delavcev pri dobičku ali drugih oblikah udeležbe delavcev v podjetju, želimo, da pogovori o tem potekajo na medresorski ravni, morda v okviru strokovnega sveta. Zavedanje o pomenu ljudi, delavcev, je ključno za izhod iz krize. Prakse prekernosti in izjave nekaterih delodajalcev ne prispevajo k temu, da bi delavci čutili, da so pomemben dejavnik razvoja te družbe in kako pomembno vpliva njihovo delo na stanje v državi.

Za vsako zgodbo, ki jo slišim na radiu, se čutim osebno odgovorno. Stisne me. Potem pa se vedno vprašam, kako je kaj takega mogoče v sistemu, ki ga imamo. Po statističnih podatkih je v Sloveniji število ljudi pod pragom revščine še vedno manjše kot marsikje drugod po Evropi. A ne glede na nizek odstotek to pomeni 271 tisoč ljudi. Vsaka zgodba, ki jo slišimo, govori o njih. Vidimo, da se indikator materialne prikrajšanosti povečuje, kar pomeni, da srednji sloj pada proti revščini. To je problem naše družbe in posledica krize. Umik za številke in zatrjevanje, da smo relativno uspešni, moje odgovornosti ne zmanjša. Tolažim se, da smo v SD leta 2012 omogočili, da se je dostopnost šolske prehrane povečala. A če otrok dobi le malico v šoli, je na koncu dneva lačen. Zgodbe botrstva ponavadi vključujejo več različnih dejavnikov, družinske situacije so večplastne.

S spremembami socialne zakonodaje smo želeli zagotoviti, da se popravi največje manke in odpravi sive lise. Vem, da za posameznika, ki je soočen z revščino, to ne pomeni veliko. Na ravni države in statistike pa se pozna. Verjamem, da je Slovenija še vedno, kljub krizi, zelo socialna država. Problem je, da ne zajamemo vseh primerov. Naša socialna politika je med najučinkovitejšimi v EU. Trčimo pa ob problem, da socialna politika prerazporeja ustvarjeno. Ker ustvarimo manj, lahko manj tudi prerazporedimo. Vloga države je, da sprejme kriterije prerazporeditve, ki jih širša družba razume kot pravične. Zato je bilo pomembno spremeniti socialno zakonodajo. Mnogo ljudi je reformo leta 2012 razumelo kot nepravično. Želeli smo obuditi vero ljudi, da socialna država deluje. Brez socialnih transferjev bi bila stopnja tveganja revščine še enkrat višja.

Zdi se mi pomembno, da smo centrom za socialno delo dali možnost, da presodijo, ali se lahko »aktivira« nepremičnina, v kateri posameznik ne živi. V vseh evropskih državah imaš omejen dostop do socialnih pomoči, če imaš določeno premoženje. Slovenija je specifična zaradi visoke stopnje lastništva nepremičnin. Toda ne moreš dedovati po svojih starših velike hiše, če hkrati ne prevzameš dela odgovornosti za njihovo preživetje. Vem, da je danes težko aktivirati, prodati nepremičnino, da je težko skrbeti za svoje starše. Zato smo poskusili ureditev razrahljati. Pomembno je, da prejemnikom ni treba nič vračati za časa življenja. Po smrti je država upravičena, da dobi del sredstev nazaj. Tu gre ponavadi za male vsote. Hkrati obstaja varovalka: če so dediči v položaju, ko potrebujejo pomoč, se država tudi temu odpove. Sistem bo treba še izboljšati, nikakor pa ni bil namen, da se stari ljudje zaradi teh določil v celoti odpovejo pomoči. A tu je tudi vloga svojcev, da staršem to razložijo.

Ne gre za prelaganje. Gre za zavedanje odgovornosti vsakega posameznika. Starši smo dolžni skrbeti za otroke do 18. leta, ali če se šolajo, do 26. leta. Otroci pa so dolžni poskrbeti za svoje starše. Če otroci dedujemo po svojih starših, se moramo po svojih močeh tudi truditi poskrbeti za njih. Če živiš v veliki hiši, je vprašanje, ali si res upravičen, da dobivaš varstveni dodatek. Zveni grozno, a sredstev ni za vse.

Varstveni dodatek prejemajo le nekateri in gre za socialni transfer. Plačevanje davka pa je ukrep davčne politike. Zakaj bi s tem obremenili vse dediče?

Nam se je zdelo smiselneje, da se osredotočimo na medgeneracijsko solidarnost. Ves sistem slovenske države blaginje temelji na njej. Naša družinska politika je specifična v tem, da zelo jasno določa dolžnost staršev, da skrbijo za otroke tudi v času študija. V Skandinaviji tega ni. Zato se mi zdi, da so pri nas tudi otroci dolžni poskrbeti za svoje starše na njihovo starost.

V tem trenutku še ne, saj spremembe šele začenjajo učinkovati. Vem pa, da na nekaterih fakultetah pripravljajo ožje, usmerjene raziskave, in te rezultate bomo pogledali in spremljali. Ključno je, da vključimo tudi znanje, ki se generira drugje.

Strukturne reforme so nujne zaradi demografije pa tudi zaradi spreminjanja družbenoekonomskega konteksta. Sistemi socialnega zavarovanja so nastali ob koncu 19. stoletja. Naslavljali so glavna tveganja, bolezen, starost..., življenjsko obdobje kot tudi zaposlitveni in delovni pogoji pa so bili bistveno drugačni. Danes ni nič več primerljivo. Zato je treba te sisteme prilagoditi. Nujno potrebujemo dolgotrajno oskrbo starejših. Potrebujemo dodatne vire, ki jih v zdravstvenem sistemu ne moremo zagotoviti. Evropske države so s tem namenom že uvedle novo zavarovanje. Reformo zdravstvenega sistema moramo nujno povezati z vpeljavo dolgotrajne nege in oskrbe. Reform ne jemljem nujno kot nekaj, kar bi bilo proti ali na škodo ljudem. Nujne so, če želimo pravice iz sistemov socialne varnosti uživati še naprej.

Slovenija je vpeta v globalne tokove in ob iskanju rešitev v dobro državljanov moramo upoštevati tudi finančne trge. Če ne, bodo ceno plačali naši ljudje. Mi.

Ta koalicija vztraja, da je treba spoštovati in ceniti vlogo vsakega delavca in posameznika ter znotraj tega najti rešitve. Delavci, državljani in državljanke so tisti, za katere je treba izpeljati reforme. Ljudje moramo biti v ospredju. Ker pa so razlike med kapitalom in delom tako velike, bi bilo pomembno, da se oblikuje skupni kompromis. Vlada lahko sprejme ukrepe, a če bodo socialni partnerji izrazito nezadovoljni in bomo imeli socialne nemire, bomo težko prišli do cilja. Konflikt bo še naprej obstajal in bo prevelik na mezoravni, kjer se vse zares dogaja.

Nikakor pa ne mislimo, da je le varčevanje ali šok terapija rešitev. To je vlada v zadnjem letu dokazala. Če je bila lani v ospredju sanacija bank, mora biti letos nujno razdolževanje podjetij. Neto minimalna plača je pod pragom revščine in o njej se ne bomo pogovarjali. Produktivnost dela se lahko zagotovi tudi na druge načine, in verjamem, da nižanje stroška dela ni le zniževanje plač delavcev.