Za tak gušt in tako kosilo, boste rekli, nobena žrtev molohu evropske birokracije ni prevelika. A takoj, ko registrira ribiško obrt, se začne pekel: po evropskem pravilniku mora Dalmatinec vsako ujeto ribo zabeležiti v evidenčni list, potem pa pravilno izpolnjen formular, podpisano poročilo, odpremnico in obvestilo o poreklu proizvoda v dveh dneh po mejlu ali faksu poslati na ministrstvo za ribolov v Zagreb. A vsa ta zajebancija ni še nič, za povrh mora ime ribe v evidenčni list vpisati – v latinščini. V Bruslju namreč ne poznajo naših imen za ribe. Zato pa je latinščina njihov drugi materni jezik.
»Bonum diem,« bo nekega poletnega dne v dalmatinsko konobo vstopila evropska družba iz Bruslja. »Quid habemus hodie?«
»Imamo lipih friških kozica,« bo odgovoril natakar in kazal na pladnju lepe, rožnate kozice, ki komaj čakajo, da se potopijo v buzaro.
»Nonne hoc Parapenaeus longirostris est?« bo zbegano vprašal komisar Evropske unije.
»Sic est,« bo utrujeno odvrnil natakar. »Kozice, to san i reka.«
Tako se Dalmatinec uči latinščine in ob zori, ko se nebo na vzhodu še ni modro obarvalo, v barko zlaga ribiški pribor: mreže, parangale, palice s trnkom, generator, modem, prenosnik, tiskalnik, formularje, evidenčne liste, odpremnice, pečate, vazo s cvetjem, rožnato skodelico za kavo in fotografijo nekega psička. Kaj, za božjo voljo, mu bo vaza s cvetjem, rožnata skodelica za kavo in fotografija psička, se sprašujete.
»Šta će nan, za majku Božju, vaza s cvijećem, ružičasta šolja i fotografija psića?« se sprašuje tudi naš ribič.
»Da malo uredim svoj kotiček. Da personaliziram office,« bo odgovorila poslovna tajnica Sanja s škatlo v rokah, v njej pa vaza, skodelica in uokvirjena fotografija jorkširskega terierja Kikija, ter nerodno v visokih petkah prestopila na krov.
»Čakaj, nisem vedela, da se to sme,« se zdaj s premca oglasi tudi Kate. Kate namreč na ladji vodi računovodstvo in poslovne knjige. »Samo sekundo, da skočim po svoje stvari.«
»Kvragu i žene, ne kažu zaludu da su žene nesrića na brodu,« robanti Špiro v tesni kabine svoje »pasare«, medtem ko priklaplja prenosnik, modem in tiskalnik na generator. Špiro je, nisem vam ga še predstavil, referent za vzdrževanje in tehnično podporo. Na ladji skrbi za brezžični internet in zvezo z ministrstvom.
Uro pozneje ob otočku Babina Sisa naš junak, lastnik obrti za mali ribolov, iz morja vleče trnek in spodaj v modrini zagleda malo rdečo silhueto, kako se bori za življenje.
»Bogami arbun!« je presenečen. »Ali mali, nema u njemu deset deka. Bit će za tavu.«
»Ribon, ribon ...« zbegano mrmra predse poslovna tajnica Sanja.
»Pagellus erythrinus,« z vrha krme reče gospa Ksenija. Gospa Ksenija je, nisem vam še povedal, profesorica latinščine, že petnajst let je v pokoju in po vseh pravilih hrvaškega upokojenskega sklada bi že umrla od lakote, če je ne bi naš junak zaposlil kot svetovalke za jezik.
»Pagellus erythrinus, tako je,« se je zdaj spomnila tudi Sanja in marljivo vpisuje v evidenčni list. »Pagellus erythrinus, kos en, sto gramov, izvor proizvoda Babina Sisa, čas ulova: 5. februar 2014, ob ... Špiro, koliko je ura?«
»Sedem in dvaindvajset.«
»Ob sedmi uri in dvaindvajset minut,« vpiše Sanja.
»Čakaj, da vidim,« se bo zdaj oglasila Vedrana in potegnila na dan meter. Vedrana je, pozabil sem vam povedati, ladijska pravnica.
»Enajst centimetrov in pol,« bo zmajevala z glavo, ko bo merila malega ribončka. »Hm. Minimalna velikost za lov na Pagellusa erythrinusa je dvanajst centimetrov.«
»I što sad, da ga bacim?« zbegano pogleduje ribič.
»Seveda. Menda ja nočete plačati kazni?!«
»Ali je ionako mrtav!«
»Žal mi je. Če ga ne vržete nazaj v morje, bom morala dati odpoved.«
»Kaj potem, naj ga Sanja vpiše ali ne?« ju prekine knjigovodkinja Kate.
»E, onda ću ga sad pojesti, na licu mjesta,« je popizdil naš junak, iz kabine privlekel ponev in mali plinski štedilnik.
»Ne tako hitro! Kaj smo rekli glede plina na ladji?« se bo zdaj oglasil še Franko. Franko se redko oglaša, večinoma vse skupaj prespi, a tokrat je bil kot nalašč buden. Franko je, uganili ste, pri našem ribiču referent za varnost pri delu.
Dva dni pozneje, da skrajšam zgodbo, je obalna straža končala iskalno akcijo za pasaro »Bonaca« v lastništvu Paška Š. iz Pirovca, lastnika zasebne obrti za mali ribolov. V morju okoli Babine Sise so našli trupla osemindvajsetih članov posadke, vsi s strelnimi ranami iz polavtomatske puške, vidno razrvani nosilec obrti pa se je brez upiranja predal policiji. Kot smo izvedeli, še vedno iščejo Gordano Z., njegovo menedžerko za korporativne komunikacije.
Boris Dežulović, piarovec Paškove obrti, je izjavil, da na policijsko poročilo sicer še čakajo, da pa so vzrok nesreče najverjetneje – ženske na ladji.