Svoboden in radoveden, da lahko raste

Med besedo in glasbo

»Beseda ima velik vpliv na glasbo in skladatelj, ki želi uglasbiti določeno besedilo, mora dobro poznati jezik oziroma narečje,« zatrjuje. Pri izbiri in po zanimanju so ga vedno vlekla besedila, napisana v jezikih obrobnih narodov, zanj so po naročilu pisali tudi pesniki iz osebnih prijateljskih krogov, in ta ustvarjalnost je bila vzajemna. Na tezo, da je slovenski jezik tog, italijanščina pa polifona, ne pristaja ne kot jezikoslovec ne kot glasbenik: »Treba je zelo dobro poznati posebnosti jezika, vsak je na svoj način melodičen. Trda ali mehka je lahko samo uporaba jezika.«

Sam pravi, da se ga je skozi leta oprijela neprava etiketa etnomuzikologa. Res pa je veliko časa posvečal proučevanju ljudske kulture v Beneški Sloveniji, predvsem v Terski dolini; te pesmi je postopoma izdajal v zbirki Ljudske pesmi Slovencev v Italiji, zraven pa zbiral še povedke, običaje, vraže in drugo ljudsko blago. Pozneje je sodeloval pri pomembnem narodopisnem delu Ljudsko izročilo Slovencev v Italiji (1976), kjer se ukvarja z avtohtono zakoreninjenostjo Slovencev v Benečiji. Uglasbil je tudi veliko italijanskih besedil, pa veliko sardskih, kjer ga vznemirja to, da prebivalci Sardinije niso ne Italijani ne Indoevropejci, ampak izhajajo iz sredozemske rase, ki se je že pred 5000 leti naselila na tem otoku. V knjigi 1300 primorskih priimkov je leta 2004 dopolnil delo neizdane publikacije slovenskega etimologa Franceta Bezlaja.

Pavle Merkù se je sploh rad potikal po različnih arhivih, tako je recimo naletel na plemiška pisma družin Marenzi-Coraduzzi s konca 17. stoletja, ki so bila napisana v slovenščini, in to pomembno odkritje tudi publiciral. Skupaj je napisal 19 knjig, nazadnje je pisal o Trstu. Nomi di persone e luoghi nei registri medioevali del Capitello di San Guisto a Trieste je obsežna študija o imenih v srednjeveških registrih kapiteljskega arhiva sv. Justa v Trstu. Za to knjigo je potreboval kar 40 let raziskav. Je pa to v bistvu njegova predzadnja knjiga. Zadnja je že napisana, in to je avtobiografija. Izšla bo po njegovi smrti. Tako se je odločil.

Zaradi njegove vsestranske radovednosti in brskanja za ljudskimi pesmimi se ga je prijela še ena neprava etiketa – muzikologa. Pravi, da se je le poredko ukvarjal z muzikološkimi pristopi, verjetno to izvira še od takrat, ko so ga zanimala Kogojeva otroška leta v Trstu. Vseeno pa je prispeval temeljne obravnave primorskih skladateljev Marija Kogoja, Ivana Trinka, Ivana Grbca in Joška Jakončiča. »Pristop skladatelja do ljudske glasbe v sebi skriva drugačen problem,« je razmišljal na nekem drugem mestu, »gre za presaditev glasbe iz naravnega okolja v umetno, daleč od krajev in namenov prvotne ljudske glasbe. Ljudska glasba je iterativna, koncertna dvorana pa ima drugačno mentaliteto. Poustvarjalec je svoboden in skladatelj si mora domisliti novo vlogo že dane glasbe. Četudi gre za ustvarjanje priredb, je skladateljeva vloga enakovredna čistemu ustvarjanju.«

Izčiščen neoekspresionist

Nagrad in priznanj je za svoje delo prejel kar nekaj, denimo Štrekljevo nagrado za zbiranje slovenskega ljudskega izročila, pa srebrni častni znak svobode RS ter priznanje Slavističnega društva Slovenije. Že leta 1972 pa je prejel nagrado Prešernovega sklada, in sicer za Koncert za violino in orkester. Njegov skladateljski opus sicer obsega orkestrska dela, skladbe za godala, pihala in klavir, komorne skladbe, samospeve, kantate, opero ter priredbe in izvirne skladbe za moški, ženski, mešani in otroški zbor. Skozi svoj skladateljski opus se je morda še najbolj profiliral kot zborovski skladatelj, z izvirnimi skladbami in kot uglasbljevalec ljudske zapuščine. »Dobivam podatke, da me veliko izvajajo, predvsem zborovske skladbe. Vendar izvem le, kje me izvajajo, ne pa tudi, kaj izvajajo in kdo. Menda sem že nekaj let aktualen v Pekingu. Seveda pa od teh tantiem, ki prihajajo, ne bi mogel živeti. Enajstega maja 2004 sem nehal komponirati, zato dobim približno isto vsoto tantiem, kar pomeni tudi, da sem kot skladatelj še vedno živ!« se smeje.

Ko so mu društveni kolegi leta 2006 podelili Kozinovo nagrado, so dejali, da je njegova veličina predvsem v celovitosti vseh glasbenih sestavov in zvrsti, ki jih je vpletal v svoje kompozicije. S prvimi skladbami se je navezoval na predvojno moderno Marija Kogoja, Slavka Osterca in njegovih učencev, v šestdesetih pa je s še nekaterimi skladatelji v avantgardni slovenski skladateljski skupini Pro musica viva pomagal slovenski glasbi utirati pot v evropske tokove. Če se je v mladostniškem obdobju še posluževal poznoromantičnih prijemov, ki so prešli v glasbeni neoklasicizem, je v drugem obdobju, torej znotraj modernizma, izoblikoval samosvojo neoekspresionistično govorico. Tretja, morda za skladatelja najbolj značilna poteza, pa se kaže v nadhistoričnosti, ko v delih povezuje različne kompozicijske tradicije med avantgardnim in preteklim, med nadzorovano aleatoriko in ljudsko glasbo.

Med najpomembnejše orkestralne skladbe sodijo Concertino na pesmi Srečka Kosovela, Rapsodija za godala, Sijaj, sijaj sonce, že omenjeni violinski koncert ter Koncert za trobento in orkester. Med vokalno-inštrumentalnimi deli izstopa skladba O detomorilki Mariji Farrar na Brechtovo pesnitev, Tri majhne kantate za zbor in nekaj glasbil na Kosovelove pesmi, Divertimento za tenor in komorni orkester na pesmi Marka Kravosa, Qui ed altrove a un poeta za bariton in godalni kvartet na Betocchijeve tekste ter impresivna skladba Vojskin čas za alt, violino, čelo, mali klarinet, fagot in boben na pesniška besedila Svetlane Makarovič. Poleg obilice zborovske glasbe so pomembni tudi njegovi samospevi, zlasti na Kosovelovo in Prešernovo poezijo, izstopa še Pelin za alt solo brez klavirja, ki je po fakturi preprost, čustveno pa zelo intenziven.

»Opera je že umrla in jih bodo pisali vedno manj,« pravi avtor opere Kačji pastir, ki jo je napisal na libreto Makarovičeve. Operno materijo sicer dobro pozna, saj je z osmimi leti že obiskoval teater. »Napisal sem jo, ker sem dobil naročilo iz tržaškega gledališča Verdi, in iz radovednosti, kako nastane opera. Pri pisanju po naročilu je seveda treba upoštevati želje naročnika.« Premiera v Trstu leta 1976 je doživela uspeh, tudi tista deset let pozneje v mariborski Operi.

Bogastvo multikulturnosti

Njegova glasbena in vsesplošna razgledanost seveda korenini že v otroška leta. Oče je bil uradnik, a tudi prva violina v orkestru slovenskega Narodnega doma v Trstu in prvi Merkùjev učitelj. Bil je strog, a ko je mladi Merkù enkrat obvladal Corellijeve sonate, se je še sam zaljubil v violino. Tudi mama je bila glasbenica, pianistka, potem pa je družinski prijatelj prinesel še violončelo, in namesto da bi mu ob večerih brali pravljice, je tako kratkohlačnež preposlušal vso komorno literaturo za klavirski trio. Tudi pozneje, ko je kot študent v Trstu živel pri stari mami in teti, je z veliko žlico zajemal klavirsko in vokalno literaturo. Tudi teta je bila namreč pianistka, ki je zelo rada prepevala samospeve. Pri 17 letih je moral študij violine opustiti iz zdravstvenih razlogov in potem je kot »faliran« violinist pristal med komponisti.

Oče je bil Slovenec, mati Gorenjka, njen oče Italijan, njena mati pa Nemka, ki je v šoli govorila slovensko, dokler se niso preselili v Trst. Tam se je leta 1927 rodil tudi Pavle Merkù. To multikulturnost v sebi in okrog sebe je čutil kot veliko darilo, v njem se pretaka bogastvo štirih narodov. »In ko sem se odločil, da bom Slovenec, ker sem nekam moral pripadati, se nisem odločil toliko zaradi večine krvi, ki je vendarle slovenska, bolj zato, da stopim na stran najšibkejšega. Naroda, ki rabi še nekaj kulturnega boja!« Zavednost zamejske manjšine rojeva pokončne ljudi, med katere sodijo številni Tržačani. Merkù je v italijanskih in slovenskih intelektualnih krogih vedno užival ugled, sodeloval je denimo pri Slavističnem društvu v Trstu ter dolga leta vodil Skupino 85, družbo vidnih italijanskih in slovenskih ustvarjalcev na Tržaškem.

Noče se ponavljati

Poznata se tudi z drugim letošnjim Prešernovim nagrajencem, pisateljem Vladimirjem Kavčičem. Prvič sta se srečala, ko je Kavčič štel komaj 13 let in ga je Merkù neko obdobje poučeval slovenščino na ljubljanski klasični gimnaziji. Drugič sta se srečala mnogo let pozneje, ko je Kavčič napisal Pustoto. Merkù je roman prebral, v njem pa ga je med drugim vznemirila poljanska narečna beseda »pleso«, ker se mu je zdelo, da izvira iz praslovanščine. Kar je bil seveda razlog za vroče jezikovne debate.

Zdaj ga na svoj neprizanesljiv način utruja bolezen, ki mu postopoma jemlje vid. »Desetega maja 2004 sem končal skladbo Il Silenzio (Tišina), ki sem jo ustvaril na čudovito besedilo neke deklice – in to je potem zelo kmalu čakalo tudi mene.« Naslednje jutro se je zbudil in začutil, da se je nekaj v njegovih možganih zgodilo, že nekaj tednov pozneje pa mu je okulist prepovedal brati in pisati. Kruta zahteva za intelektualca. »Težko sem to dejstvo sprejel, doživel sem ga kot božjo kazen. Zavedal sem se tudi, da ne bom mogel več komponirati, razen če bi se ponavljal. Nikoli pa se nisem hotel ponavljati, vedno sem hotel rasti. Nenazadnje nihče od mene ne zahteva, da komponiram slabo glasbo.«

Ljudje težko sestopajo z zenitov, tako je z večino, »ampak jaz ne spadam v to večino«. Zdaj mu berejo drugi in še vedno seveda razmišlja. In veselijo ga recimo trenutki, ko k njemu prihajajo po nasvete mladi, rad jim predaja svoja znanja in izkušnje. »Ohranil sem si svobodo kot dragocenost, ker ne bi mogel živeti brez nje, ohranil sem tudi nekaj radovednosti, da še vedno lahko rastem.«