»Reforma študentskega dela pomeni tajkunski prevzem panoge študentskega dela od treh največjih študentskih servisov, ŠS Ljubljana, Agencije M Servis in Študentskega servisa Maribor. Ministrstvo za delo je očitno znova podleglo lobiju velike trojice in njenih nenasitnih zaveznikov, vprašljivo legitimnih študentskih organizacij,« opozarja Darko Kutoš, solastnik murskosoboškega Mladinskega servisa. »Predlog sprememb zakona o študentskih servisih so očitno napisali v enem od treh največjih, najverjetneje v Študentskem servisu Ljubljana (ŠS Ljubljana). Napisan je samo zato, da se zapre še zadnje manjše servise, ki še delamo. To so znaki korupcije,« dodaja Mitja Vilar, direktor manjšega ljubljanskega študentskega servisa ŠS Študent.
Lani je propadla kar četrtina študentskih servisov
Kutoš in Vilar menita, da je delež priznanih stroškov izvajanja dejavnosti koncesionarjev, s katerim pokrivajo materialne stroške, stroške plač, najemnine, zavarovanja študentov in podobno, za manjše lokalne posrednike prenizek, saj ne upošteva različnega gospodarskega položaja posameznega okolja oziroma regije. Pri tem postrežeta s podatkom, da se je lani obseg dela prek študentskih servisov zmanjšal za 22 odstotkov, kar je hkrati z znižanjem priznanih stroškov s prejšnjih 4,5 na 3,8 odstotka od neto dohodkov povzročilo, da je svoja vrata zaprlo 13 ali več kot četrtina od leta 2012 delujočih 47 servisov. Čeprav bodo po novem posredniki obdržali nekoliko več (štiri odstotke od neto dohodkov), pa to po njunem mnenju ne bo zaustavilo propada manjših posrednikov, saj naj bi prihodek od študentskega dela v primerjavi z letom 2011 letos padel na zgolj 70 odstotkov.
S propadanjem malih naj bi bili znova »nagrajeni« trije največji študentski servisi, s katerimi so povezani tudi največji ekscesi (sporni nakupi gospodarskih družb, hotelov, razkošnih voznih parkov, izgradnje zasebnih študentskih domov...) in ki že zdaj obvladujejo več kot 80 odstotkov trga študentskega dela. Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence sicer eksplicitno določa, da ima podjetje prevladujoč položaj, če je njegov tržni delež na trgu višji od 40 odstotkov oziroma če imata dve ali več podjetij tržni delež višji od 60 odstotkov.
Ministrstvo aktivno podpira nepravilnosti?
Trditvam manjših posrednikov pritrjuje tudi ekonomist Jože P. Damijan. Posredovanje dela študentom in dijakom je, kot ugotavlja, izredno dobičkonosen posel, a le za veliko trojico. Strošek izvajanja dejavnosti koncesionarjev, ki ga je priznala država, je namreč leta 2012 znašal dobrih 12 milijonov evrov, od česar pa so kar 10 milijonov evrov prejeli trije največji študentski servisi. Vsi preostali obvladujejo skupno le 17 odstotkov trga, kar po Damijanovih izračunih pomeni, da manjši koncesionar za svoje poslovanje v povprečju letno dobi manj kot 55.000 evrov.
»Osnovni problem je asimetrija na trgu v korist treh velikih, do katere je prišlo zaradi številnih zlorab dominantnega položaja, denimo prek sklepanja ekskluzivnih pogodb s posameznimi podjetji. S tem so bili majhni ponudniki izrinjeni in trg se vedno bolj koncentrira, država pa tako trem velikim servisom omogoča monopolni zaslužek,« nam je povedal Damijan.
Po njegovem mnenju je »težko verjeti, da se na ministrstvu za delo tega ne zavedajo, bolj se dozdeva, da so aktivno vpleteni. Situacija kliče po regulaciji tega področja, tako ministrstva za delo kot sektorskega regulatorja in tudi Javne agencije RS za varstvo konkurence (AVK). Toda regulatorja, ki bi morala bdeti nad nepravilnostmi na trgu, že tri leta obračata in pregledujeta podatke ter se o legalnosti navedene nedovoljene poslovne prakse ne želita izreči,« pravi Damijan.
Za ureditev trga študentskega dela bi bilo po Damijanovem mnenju treba narediti troje. »Prvič, narediti inšpekcijski pregled delovanja servisov, pregled pogodb in ugotovitev nepravilnosti ali zlorab pri sklepanju pogodb. Drugič, izboljšati regulacijo na trgu ter prepovedati sklepanje ekskluzivnih pogodb med servisi in podjetji. In tretjič, regionalno diferencirati prihodke iz priznanih stroškov posrednikov med regijami, tako da bi stimulirali servise v regijah, ki razvojno zaostajajo,« je povedal Damijan. Po njegovih ocenah bi se višina priznanih stroškov morala gibati v razmerju dva proti ena med regijo z najnižjim BDP na prebivalca in regijo z najvišjim. Ali drugače rečeno, če servisi v osrednjeslovenski regiji dobijo štiri odstotke priznanih stroškov, bi morali servisi v najmanj razviti regiji dobiti osem odstotkov priznanih stroškov.
Na ministrstvu za delo pravijo, da priznani stroški predstavljajo del skupne obremenitve študentskega dela, ki je ni mogoče zviševati brez zniževanja drugih postavk, na primer za študentske domove, štipendije, študentsko organizacijo.... Na očitek o dopuščanju monopolnega položaja na trgu pa odgovarjajo, da niso pristojni za ugotavljanje zakonitosti poslovnih pristopov posameznih posrednikov kot tudi ne njihovega tržnega deleža in morebitnih kršitev zakonodaje na področju konkurence.
Lokalni servisi naj bi zaostali v razvoju
Saša Praček iz ŠS Ljubljana pravi, da se je nesmiselno »izgovarjati« na regionalnost oziroma lokalnost. »Temeljna postavka gospodarske ureditve Slovenije in Evropske unije je enakost pred zakonom. Razlikovanje pravil za podjetja v isti dejavnosti bi pomenilo hudo kršitev pravil EU,« opozarja in dodaja, da so vsi posredniki študentskega dela imeli in imajo enake možnosti razvoja. »Zanimivo je, da o tem govorijo prav najstarejši servisi, ki so očitno želeli na račun lokalnosti preživeti brez razvoja in brez izboljševanja svoje storitve za dijake, študente in delodajalce.«
V ŠS Ljubljana manjšim servisom priporočajo, naj preidejo na internet in se začnejo združevati ter širiti dejavnost. »Veliko podjetij se ne ukvarja z eno samo dejavnostjo, ampak svoji osnovni dejavnosti priključijo druge, ki pomagajo ustvariti dodaten prihodek. Servisi, ki svojih zmogljivosti nimajo povsem zapolnjenih, bi lahko na primer ponudili svojim obstoječim naročnikom storitev zunanje kadrovske službe – kot nekakšni zunanji 'računovodski servisi',« svetujejo v ŠS Ljubljana.
