Ljudje si želijo živeti doma. To je razumljivo, saj so si dom ustvarjali vse življenje. Pustiti ga morajo in iti v neko okolje, ki naj bi ga nadomestilo.
Je za vas najbolj pomembno, da stanovalcem v domu ponudite nov dom?Človeku doma v celoti ne moremo nadomestiti, saj to ni samo hiša, so tudi ljudje, ki so mu blizu, ki jih ima rad, ki so njegova družina. Mi pravimo, da smo kot velika družina, a s tisto v pravem pomenu besede se ne moremo enačiti. Prizadevamo si ustvarjati okolje, v katerem bi se naši stanovalci počutili čim bolj prijetno. Iščemo vse možne vzvode, da polepšamo dan. Redki starejši se namreč za odhod od doma odločijo zaradi ozaveščenosti in želje po preživljanju starosti ustvarjalno in v družbi sebi enakih. Običajno odidejo v dom, ko ne zmorejo več poskrbeti zase in opraviti vsakodnevnih življenjskih opravil.
A to jim doma vzame veliko časa. Ko v domu del teh opravil prevzamemo mi, pa imajo ogromno prostega časa. Če ga ne zapolnimo in osmislimo, se lahko obrne proti njim, lahko postane napor. Osamljenost in neizpolnjen dan namreč slabo vplivata na človekovo razpoloženje in lahko pripeljeta celo do bolezenskih stanj.
Se kljub obsežnemu seznamu čakajočih kdaj zgodi, da teže zapolnite prosto mesto?Ko gre za prosto mesto v dvo- ali štiriposteljni sobi, moramo paziti, da se bo prišlek vsaj po glavnih značilnostih ujel s sostanovalci, saj bo le tako sobivanje čim bolj prijazno. Če v dvoposteljni sobi na primer ostane nekdo, ki je v dobri psihofizični kondiciji, ne bi bilo najbolj primerno, da poleg njega namestimo sostanovalca, ki je popolnoma odvisen od tuje pomoči. Vedno iščemo najboljšo možnost za prijazno in složno sobivanje. Se pa zgodi, da koga od čakajočih s prostim mestom presenetimo in nam pove, da bi s selitvijo v dom še nekaj časa počakal.
Že nekaj časa v vašem domu pripravljate raznolike aktivnosti tudi za tiste starejše občane, ki niso vaši stanovalci. Mislite, da jim ta popestritev pomaga, da dlje ostajajo v svojih domovih?Odziv nas je popolnoma presenetil. Ko smo leta 2010 ustanovili Center aktivnost Fužine – središče druženja in aktivnosti za starejše, ki še živijo v domačem okolju, smo pričakovali, da bo dejavnosti obiskovalo okoli 50 članov. Danes jih je že okoli 500, kar desetkrat več! Starejši se lahko udeležujejo številnih dejavnosti, se med sabo družijo, ohranjajo medsebojne stike ali tvorijo nova prijateljstva, občutijo pripadnosti skupini, med seboj si pomagajo in imajo občutek, da so koristni. Vsaj zanje življenje v domu ni več tabu in bodo nanj pripravljeni, ko v svojih domovih ne bodo več zmogli živeti. Vedo, kako naša hiša diha, kaj vse se v njej dogaja, kako stanovalci živijo...
Se je že zgodilo, da se je kdo od stanovalcev zaradi denarne stiske družine izselil iz vašega doma?Se je, ampak precej let pred krizo. Družina je bila v stiski, mama se je izselila in s tem pomagala preostalim članom. Ampak to je edini takšen primer pri nas. Slišim, da je več podobnih na obrobju države, kjer je tudi brezposelnost večja in starejšemu tudi laže pomagajo. Vprašanje je le, ali je takšna pomoč ustrezna in dovolj strokovna.
Pa se je življenje v domu zaradi krize kaj spremenilo?Potrebe starejših so bile enake pred krizo in danes. Od stanovalcev ne moremo pričakovati, da bodo zaradi krize njihove težave in potrebe manjše, da bodo manj lačni, da jih bo manj bolelo ter da bodo potrebovali manj oskrbe in nege. Ljudje bivanje in oskrbo v domu drago plačujejo – z denarjem, ki so si ga prislužili v aktivnih letih življenja. Moramo jim nuditi vse, kar sodi v našo storitev. Zdravstvo nam sicer reže pogačo tako zelo, da moramo primanjkljaj pokriti z denarjem iz oskrbe in iz tržne dejavnosti. Kjer se je le dalo, smo delo racionalizirali, vendar ne na račun kvalitete. Kljub krizi si ne moremo in ne smemo dovoliti, da bi stanovalcem na primer postregli manjše porcije hrane ali pripravili obroke z manj kakovostnimi živili, da bi privarčevali.
Imate dovolj zaposlenih, da opravijo vse potrebno?Kadrovski normativi so tako na področju zdravstvene kot socialne oskrbe vračunani v ceno. Če bi želeli imeti več zaposlenih, bi morali dobiti dodaten denar zanje. Delo bi potekalo gladko tudi v sedanjih pogojih, če ne bi bilo bolniških odsotnosti in dopustov. V takih primerih smo si včasih pomagali s študentskim delom, v zadnjem času pa predvsem z zaposlovanjem pripravnikov in s pozitivno naravnanostjo.
Omenili ste prehrano, ta je pri stanovalcih pogosto vir nezadovoljstva, ki pa ga zgolj pozitivna naravnanost ne more preprečiti...Skušamo sestaviti čim bolj pestre jedilnike, da se kosilo ali večerja ne ponovi več kot enkrat na mesec. Sledimo smernicam za pripravo zdrave in varovalne hrane, a hkrati poskrbimo za okuse, ki so stanovalcem blizu. Torej si čez jed, ki so jo vselej zabelili z ocvirki, te lahko posujejo tudi v domu, saj spreminjati prehrambne navade v tem obdobju ni smiselno.
Je pa hrana medij, skozi katerega stanovalci pogosto izražajo druga nezadovoljstva in stiske, kot so na primer nerazrešeni odnosi z družino, preredki obiski družinskih članov, nerazrešene premoženjske zadeve ali pa nesprejemanje dejstva, da so se morali preseliti v dom. Stanovalce ozaveščamo tudi, naj ločijo med tem, da nečesa ne marajo, in tem, da nekaj ni dobro pripravljeno ali postreženo. Spodbujamo jih k strpnosti, da z izražanjem svojega trenutnega nezadovoljstva ne vzamejo apetita tistim, ki jim obrok tekne.
Ali vam vse to resnično uspe narediti z dobrimi tremi evri na dan, kolikor imate na voljo za vse obroke?Zagotavljamo kakovostno prehrano. Tudi zaposleni jo uživamo in marsikdo si obroke kupi tudi za družino in jih odnese domov. Če ne bi bili dobri, tega ne bi počeli.
Ste eden prvih domov, ki ste začeli ljudi obveščati o demenci. Zakaj takšna odločitev?Demenca je bila še do nedavna tabu. Tisti, ki so jo imeli v družini, so jo skrivali in se je sramovali. Če o njej spregovorimo, jo dovolj zgodaj odkrijemo in zdravimo, človeka dlje časa lahko ohranjamo v dobri miselni formi. Idejo o Alzheimer cafejih, kot smo poimenovali srečanja, pa je dala soproga pokojnega Jaše L. Zlobca, ki je bil naš stanovalec. Kmalu po njegovi smrti je brala, da imajo podobne dogodke v tujini, in tako se je leta 2012 začelo. Na vsako srečanje povabimo tudi strokovnjaka, ki pomaga udeležencem razreševati dileme in stiske. Odziv pa je velik že od prvega dogodka dalje – na srečanja prihaja od 70 do 100 udeležencev.
Se je v tem času odnos do demence, ki ga spremljate tudi pri sprejemih v dom, kaj spremenil?Ljudje bolezen bolje poznajo, še vedno pa želijo za svojca, ki ga je doletela, čim dlje skrbeti doma in imajo slabo vest, ko ga dajo v dom, čeprav sami ne zmorejo več skrbeti zanj. Skrbeti za nekoga z demenco doma pomeni ves čas poslušati ena in ista vprašanja, biti ponoči pokonci, ves čas bedeti nad tem, da ne bo narejena škoda sebi ali okolju. Ljudje se izčrpajo.
Prav tako ste uspešno v svoje delo začeli uvajati paliativno oskrbo. Kako to, da ste med prvimi, ki to počnete, čeprav vemo, da naj bi bili domovi za večino stanovalcev zadnji dom?To smo začeli predlani, ker smo zaznavali stiske tako pri stanovalcih kot tudi pri zaposlenih – ob soočanju z minljivostjo. S paliativno oskrbo se je bistveno povečala kakovost življenja stanovalcev, pri katerih so prisotni kronična bolečina in drugi simptomi ob napredovali kronični bolezni.
Kaj pri stanovalcih, ki so je deležni, delate drugače?Z vpeljano organizirano paliativno oskrbo klasične oskrbe nismo opustili, temveč smo jo dopolnili in nadgradili. Zaposleni v domu so pridobili dodatna znanja in spretnosti, da lahko sami ustrezno ukrepajo in pomagajo stanovalcem ob poslabšanju zdravstvenega stanja pri kronično napredovali bolezni, ko so vse možnosti zdravljenja izčrpane. S tem velikokrat odpade potreba po napotitvah stanovalcev v bolnišnico, od koder so se po dolgem čakanju na urgenci in opravljenih bolečih diagnostičnih preiskavah pogosto vračali domov v enakem stanju, nekateri pa so med čakanjem na urgenci umrli. Če je včasih v bolnišnici umrlo 80 odstotkov naših stanovalcev, v domu pa le 20, se je zdaj to obrnilo. Imamo tudi sobo, ki smo jo preuredili posebej v ta namen. Vanjo premestimo stanovalca, ki končuje življenje, a biva v večposteljni sobi. Tako ima lahko ves čas ob sebi svojce, življenje pa konča v okolju, ki ga je sprejel za svojega.
Kljub temu da je umiranje del življenja, kako dolgo je pri vas stanovalec z najdaljšo stanovanjsko dobo?Ko sem brskala za številkami, sem bila presenečena. Dom smo odprli 14. februarja 2005 in ga napolnili do aprila tistega leta. Med 171 stanovalci imamo kar 31 tistih, ki so se vselili med prvimi!
In vsi, pravite, se bodo v prihodnje lahko smejali celo v znanstvene namene.Tako je. Začeli smo izvajati jogo smeha, s strokovnjaki z Nevrološke klinike UKC Ljubljana pa bomo merili fiziološke učinke joge smeha in vpliv smeha na počutje in preostale psihofizične lastnosti.