Le na stroške olimpijskih iger v Sočiju (51 milijard ameriških dolarjev) je treba pogledati, pa je jasno, da se je plemenita olimpijska ideja ob izdatni Putinovi pomoči spremenila v norost. K temu je treba dodati še izkoriščanje delavcev, ki so gradili objekte, ogromne zneske, ki jih bodo namenili varnosti. Pa sporočilo, ki ga svetu s svojim nedemokratičnim načinom vladanja pošilja ruski vladar, pri čemer je najbolj na očeh žalosten protigejevski zakon, ki je diametralno nasprotje prvotne olimpijske ideje o sožitju ljudi in miru. V antični Grčiji so vojne v času olimpijskih iger prekinjali. Danes jih ne več, pri čemer zdaj poznamo tudi drugačna bojišča, navzven bolj sofisticirana, v resnici pa bolj svetohlinska. In ruski protigejevski zakon in vse preostale različice ksenofobije so ravno teror te vrste.
Veliko vprašanje je tudi, kaj se bo z olimpijsko infrastrukturo zgodilo po koncu bleščečega spektakla in ali bo mogoče na novo zgrajene objekte primerno tržiti. Nekako se zdi, da si je ozek krog ruske elite zgradil le novo igračko, ob kateri se bodo lahko silno zabavali, medtem ko jim za človekove pravice in blaginjo ljudi ni mar.
To, v kar so se razvile olimpijske igre, ima vse manj skupnega s športom. Ta je prevečkrat orodje za uresničevanje drugih interesov. A kljub vsemu: dovolimo si biti vsaj malo naivni in upajmo, da vsaj nekaj pristno olimpijskega v Sočiju vendarle bo v zraku. Med tekmami pozabimo za nekaj časa na negativne vplive. Zaradi športnikov! Oni živijo olimpijske sanje in oni si zaslužijo priznanja za svoje dosežke. Čeravno njih in nas olimpijski krogi včasih zaslepijo.