Imamović je najprej pozno popoldan predaval v prostorih Kult3000 na Metelkovi (vreme v soboto je bilo zares zoprno, zato tule izjemoma izdajamo, da je posnetek zanimivega predavanja dostopen na spletni strani revije Nova muska), zatem pa je na večernem koncertu v klubu nastopil z nekaterimi mlajšimi predstavniki »novega sevdaha«. Neposredno ga je prenašal drugi program Radia Slovenija, kar je spodbudna uredniška odločitev.
V zvezi s sevdalinko je Imamović zmerom neposreden in polemičen, glasbeno je kot diplomirani filozof in študiozni glasbeni samouk z zavidljivo doseženo inštrumentalno in vokalno ravnjo podajanja že tako prepričljiv, da deluje kot avtoriteta na tem področju, ki se ga ves čas, zlasti po povojni konfiguraciji v Bosni in Hercegovini, želi polastiti bodisi nacionalna ideologija bodisi etnična ali verska skupina. Sevdalinka in zanjo specifično občutenje sevdaha je zanj podobno »odpiranju stare knjige«, v katero skuša vpeljati svojo estetiko, vizijo, novo perspektivo, ki jo je oblikoval na podlagi zgodovinskega, glasbenega in literarnega poglabljanja v fascinantno kulturno obliko, najprej med pisanjem biografije svojega deda, Zaima Imamovića.
Zato je v njegovih razlagah vedno močan ton demistifikacije, težnja po odpravljanju ukoreninjenih predsodkov v zvezi s kolektivnim in individualnim avtorstvom, ustno in posneto tradicijo, inštrumentalnimi in glasbenimi značilnostmi, skratka z vsemi nakopičenimi problemi, ki zadevajo malone vsako ljudsko in popularno glasbo. In če je eno njegovih temeljnih stališč, da »ni bilo enega sevdaha« in da je zanj in za posameznika najprej naučeno obrtno znanje z umetniško proceduro, je drugo to, da je sevdalinka bila na strani izrinjenih, tistih, ki so prestopili toge norme in to neposredno čustveno izražajo v pesmih. To stališče je seveda uperjeno zoper tiste interpretacije, ki v sevdalinki venomer razbirajo slavljenje patriarhalne in konservativne družbe. Tak prenos sevdalinke v današnji čas in njeno razumevanje se seveda odraža tudi v Imamovićevem prenašanju »izročila« ob delu z mladimi na glasbenih delavnicah v okviru njegovega »laboratorija sevdaha«, SevdahLab, kjer je prvi korak njegov poskus, kakor posrečeno pravi, odstiranja »ideološke mrene« in spodbujanja pristne radovednosti mladih interpretov. Izgrajevanje »žive scene novega sevdaha« seveda ni množično, a je otipljivo, ima nekaj institucionalne in prostorske opore in je predvsem odprto, razmišljujoče in ni v znamenju rekreacije preteklosti.
Ob Imamoviću so najprej v različnih kombinacijah nastopili trije mladi glasbeniki. Jusuf Brkić, študent prava in učenec umrlega mojstra saza Hašima Muharemovića, je igral na saz in pel, Ermin Čalkić, sicer inženir, se je predstavil kot modern, žametno globok podajalec sevdalinke, električni kitarist Emir Efendić pa se je gradiva inštrumentalnega spremljevalca lotil z drugega konca, kot kitarist, ki se spogleduje z jazzom in bluesom in to podlago širi v glasbene karakteristike sevdalinke. Glasbeni razpon in nabor pesmi je bil širok, od »ponarodelih«, kakor sta Snijeg pade na behar in Bol boluje mlado momče, do manj znanih sevdalink. Brkić je ob igri na zahtevnem sazu posegel celo po bosanskem prevodu iz zaloge stare perzijske poezije. Odkritje večera je bil nedvomno Čalkić. Premore prijeten bariton, ki razdaja in potiska emocionalno pomenske odtenke pesmi do dramatičnega stopnjevanja, ki meji na zaklinjanje. Je dober performer, ki povrhu vsega deluje kot metropolitanski »indie« rocker. Na tej ravni predstavljanja je vidno odstopal urbani imidž glasbenikov, drugačen od bolj foklorističnih oprav in konteksta, v katerega se rado tlači sevdalinko (tako sta že nastopala Brkić in Čalkić, kakor izdajajo starejši posnetki na youtubu). Imamović je potrdil, da je poglavje zase v podajanju novega sevdaha, njegova glasbena izvirnost, inštrumentalna prepričljivost v vmesnih kitarskih taksimih med podajanjem pesmi Dva se draga, pa postaja njegov avtorski podpis, ki spaja stare čase (zapisano pesem) z novo senzibilnostjo (njegovo avtorsko glasbo). Bil je večer iskrenosti, izražanja bolečine in veselega prijateljstva.
