»S kolenom je vse v redu, imam zgolj poškodovano rastišče mišice, tako da bom za Soči pripravljen,« je dan po opravljenem pogovoru razveseljivo novico sporočil deskar. Poškodbe so sicer v krosu vse prej kot redkost. A svetovni mladinski podprvak pravi, da brez tveganja na tekmah ne bi bilo dobrih rezultatov. »Zaradi skokov zelo trpijo noge, če trčiš s tekmovalcem, pa tudi roke in ključnica,« razloži deskar, ki jo je nemalokrat sam grdo skupil. »Pred petimi leti na svetovnem prvenstvu v Južni Koreji me je na skakalnici obrnilo naprej in sem si zlomil nadlahtnico, ramo, ključnico in lopatico, povrhu pa sem si potrgal še ramenske vezi,« se boleče izkušnje spominja mladenič in doda, da mu je zato v veliko pomoč nekdanja smučarka, danes pa fizioterapevtka Špela Bračun, s pomočjo katere so poškodbe sanirane veliko hitreje, kot bi bile kot sicer.
Misli 20-letnika so zdaj usmerjene izključno na olimpijske igre, za katere trdi, da so bile njegov največji cilj v dosedanji športni karieri. V Sočiju se želi predvsem dokazati samemu sebi, čeprav po tihem upa na presenečenje. »Zagotovo je treba imeti nekaj športne sreče. Ne želim ničesar napovedovati, nastopiti bom skušal po najboljših močeh in morda presenetim celo samega sebe. Zavedam se, da sem se sposoben kosati z najboljšimi. Bomo videli, saj sem še mlad,« previdno razmišlja olimpijec, ki pravi, da mu proga v Sočiju odgovarja, olimpijskega debija pa se tudi zaradi tega že močno veseli.
Družbo v Rusiji mu bo delal njegov oče Marko, ki v njegovi ekipi opravlja delo serviserja. Njuno sodelovanje poteka že pet sezon, Ljubljančan pa je z delom svojega očeta zelo zadovoljen. »V svoje delo se je zelo poglobil in mu gre odlično od rok. Glede na to, da smo v primerjavi s preostalimi ekipami, ki imajo po tri serviserje, skorajda amaterji, je letos zelo konkurenčen. Nikoli ga ne bi menjal,« očetu polaska Mihič.
Eden izmed razlogov, da deskar sodeluje z očetom, so finance. Plačevanje trenerjev, priprave in nastopanje na tekmah so namreč vse prej kot poceni. »Nekaj mi prispeva Smučarska zveza Slovenije, a to še zdaleč ni dovolj. Če želim priti čez sezono, moram tako vseeno plačati iz lastnega žepa. Pred olimpijskimi igrami mi je še najlažje, ker je zanimanje sponzorjev nekoliko večje. Je pa res, da bi brez staršev sezono težko izpeljal.«
Čeprav se olimpijske igre začnejo 7. februarja, pa bo deskar v Soči odpotoval šele šest dni kasneje. S tem bo zamudil tudi slavnostno otvoritev, ki je vselej prava paša za oči. »Malo mi je žal zaradi tega, vendar je tako naneslo. Obstajala je možnost, da bi odpotoval nekaj dni prej, vendar nisem želel. Na olimpijske igre grem zaradi tekme in ne zaradi drugih stvari. Na svoj nastop bi se rad kar najbolje osredotočil,« zatrdi in za konec pokomentira še stroge varnostne ukrepe, ki zaradi terorističnih groženj vladajo na prizorišču: »Slišal sem nekaj o tem, a se v to nisem poglabljal. Na to tako ali tako nimam vpliva in o tem nočem razmišljati. Verjamem, da bo za varnost dovolj dobro poskrbljeno.«