Z Juretom sva brata, Jure in Nejc sta bila sošolca na medicinski fakulteti, midva z Markom pa sva se spoznala na magistrskem študiju na ekonomski fakulteti. On je sicer računalničar, vendar je prišel v Slovenijo študirat na IMB, kjer sva se spoznala. Tako je vsak pripeljal nekoga, da smo se povezali.
Zdravnika podjetnika. Sliši se malce nevsakdanje.Na tak način pomagata več ljudem, kolikor bi jim kot zdravnika. S to aplikacijo pomagata že nekaj tisoč zdravnikom, ki posledično lahko bolje opravljajo svoje delo.
Zagonska podjetja, ki delujejo na področju farmacije oziroma medicine, pravijo, da sta to zelo zaprti področji. Kakšne so vaše izkušnje?Vedeli smo, da je večina zdravniškega softvera v Sloveniji financirano prek javnih sredstev, kjer zagonsko podjetje nima nobenih možnosti. Zato smo iskali partnerje v farmacevtski industriji, ki precej vlagajo v orodja za zdravnike. Na tak način namreč lahko aplikacijo ponudimo zastonj. Pogovarjali smo se z eno družbo, imeli smo več sestankov, formirali so delovno skupino, potem pa je po pol leta vse skupaj zamrlo. Potem smo se še enkrat opekli na podoben način.
Vedeli pa smo, da je slovenski trg premajhen za plačljivo aplikacijo te vrste. Tako smo se nazadnje odločili, da bomo aplikacijo lansirali sami, v dveh mesecih smo nato pridobili 2000 uporabnikov, potem pa v roku dveh tednov prvega partnerja in kasneje še tri. Je pa največji problem te industrije, da se ne moreš financirati od uporabnikov, ampak moraš vedno najti neki drug kanal. Da bi se prijavljali na razpise za javna naročanja, pa nima smisla, ker je to igra za drugačne igralce.
Kako ste prišli do vlagatelja?Prijavili smo se na konferenco Coinvest, ki je bila namenjena povezovanju zagonskih podjetij in vlagateljev. Del priprave je bila start up šola v Hekovniku, predvsem za pitchanje. Na predzadnjem predavanju v Hekovniku je bil tudi partner LAUNCHuba, ki je poslušal naše predstavitve. Po koncu smo se družili in nam je dal vizitko, naj mu po elektronski pošti pošljemo predstavitev. Potem nas je kontaktiralo še konkurenčno podjetje iz Avstrije, ki je ravno dobilo naložbo in je želelo še koga priklopiti zraven. Srečali smo se na Pioneers festivalu, ampak tam so bili spet partnerji iz LAUNCHuba, s katerimi smo se bolje razumeli. Šli smo v Sofijo, kjer smo se spet predstavljali, tam pa so se potem odločili za naložbo.
Na kaj so bili najbolj pozorni, kaj jih je prepričalo v naložbo?Na vsaki predstavitvi povemo, da našo aplikacijo uporablja vsak tretji zdravnik v Sloveniji. Kljub majhnosti Slovenije jih je navdušilo, v kako kratkem času nam je to uspelo, in so bili prepričani, da nam lahko uspe tudi v drugih državah. Poleg tega so zelo pozorni tudi na ekipo.
Kaj vam vlagatelj poleg denarja še ponuja in kakšne so vaše obveznosti do njega?Puščajo nam zelo proste roke. Prve tri mesece moramo vsaka dva tedna poročati o napredku, kasneje pa na daljše obdobje. Širijo nam tudi mrežo, vedno iščejo možnosti, da bi nas spoznali s kom, ki je relevanten za naše področje.
Ste bili nad naložbo navdušeni ali ste si rekli: kaj pa zdaj?Bili smo veseli. Prej smo se dve leti trudili, ampak ni bilo napredka, kot bi si ga želeli. Vedeli smo, da moramo narediti preboj, in zadali smo si, da to storimo do konca leta. Oktobra smo prišli v stik z vlagateljem, tako da smo ujeli zadnji vlak. Bilo je olajšanje, ker še nekdo verjame v to, kar delaš. V Sloveniji ni vlagateljev tega ranga. Po pogovorih z drugimi zagonskimi podjetji pa so tudi pogoji, ki jih postavljajo slovenski vlagatelji, precej slabši od tistih, ki jih dobiš drugje. Zgovorno je tudi dejstvo, da slovenska zagonska podjetja sodijo med najboljše ekipe, nihče pa ne dobi slovenskega denarja.
Kakšno rast pričakuje vlagatelj?Zdaj se širimo v Srbijo, cilj pa je prodreti v še dve dodatni državi. Izdali smo tudi aplikacijo za mednarodno klasifikacijo bolezni, tako da se širimo geografsko in po globini podatkov, ki jih obdelujemo. Do konca leta bomo zato verjetno zaposlili še enega ali dva sodelavca.
Kako boste iskali petega člana ekipe?Zdaj smo štirje prijatelji, ki se zelo dobro razumemo. Tako dobro se poznamo, da natančno vemo, zakaj je denimo prišlo do kakšnega verbalnega dvoboja. Vsi vemo, da to ni nič strašnega. Ne vemo, kako se bomo lotili zaposlovanja, že zdaj dobivamo prošnje vseh možnih profilov, pa sploh še nismo razpisali delovnega mesta. Verjetno se bomo za nasvet obrnili k drugim zagonskim podjetjem, ker vsi pravijo, da morda talent ni toliko pomemben kot to, da se človek ujame v ekipo. To bo zagotovo naša letošnja najtežja naloga.