»Hvala ti za vse, kar si nas naučil. Hvala za vse, kar si storil za nas. Hvala, mojster,« je zapis izpod peresa Andresa Inieste. Iker Casillas je dodal, naj počiva v miru ena od najvplivnejših oseb, ki je zaznamovala njegovo življenje. Fernando Torres je pristavil, da ne more povedati, koliko je ta mož storil dobrega zanj. Sergio Ramos je napisal, da ne bo nikdar pozabil vseh njegovih modrosti, ki so mu izdatno pomagale v karieri, da je postal vrhunski igralec. To so le nekatere globoke in čustvene misli najboljših nogometašev v Španiji, potem ko je Pirenejski polotok v soboto preplavila velika žalost ob novici, da je v 76. letu po hudi bolezni preminil Luis Aragones.
Eden najbolj karizmatičnih nogometnih trenerjev je bil arhitekt zadnje uspešne generacije španske reprezentance, ki je v zadnjih letih ravno zaradi njegovih prodornih taktičnih zamisli postala nesporna vladarica na globalnem nogometnem zemljevidu. Ko je konec junija 2008 v finalu evropskega prvenstva na Dunaju po golu Fernanda Torresa premagal Nemčijo in Španiji priskrbel drugi naslov prvaka na stari celini, je postalo jasno, da ima furija zelo trdne temelje za neverjetne dosežke. Španija je navdušila z učinkovito igro in novim slogom, ki je temeljil na neskončnih kratkih podajah. Ta uspešni sistem je kasneje v Barceloni uvedel tudi Josep Guardiola (»Aragones je kot genij«) in pobral štirinajst lovorik, vendar ga je Aragones izumil prvi in bil sprva deležen številnih kritik. Čeprav je rojen v predmestju Madrida, so mu ravno v centralni Španiji očitali, da je v izbrano vrsto vnesel preveč katalonskega duha, potem ko so okostje reprezentance sestavljali pretežno igralci Barcelone. Kot odločen mož, ki je vedno stal za svojimi odločitvami, se ni pustil zmesti. Sledil je svojemu načrtu in uspel. Nogomet mu bo vedno hvaležen, da mu je dodal novo dimenzijo, s katero je omrežil nogometne sladokusce po vsem svetu.
Sadove Aragonesovega dela v reprezentanci je žel tudi njegov naslednik na selektorskem stolčku Vicente del Bosque, ki je z znamenito »tiki-tako« zmagal tudi na svetovnem prvenstvu 2010 v Južni Afriki in evropskem prvenstvu 2012 v Ukrajini in na Poljskem. Del Bosque je zelo spoštoval Aragonesa in to tudi večkrat javno povedal. Ko se je v soboto ob sedmi uri zjutraj zbudil, je na mobilnem telefonu prebral SMS-sporočilo s pretresljivo vsebino. »Kar nisem mogel verjeti. Vedel sem, da ima moj prijatelj težave z zdravjem, a si nisem mislil, da nas bo tako kmalu zapustil,« je rekel zdajšnji selektor španske reprezentance. »To je zelo žalosten dan za španski nogomet. Izgubili smo ključnega človeka v zgodovini našega športa.«
Poklonili so se mu tudi številni novinarji večjih španskih časopisov, ki so enotno zapisali, da je Aragonesov pečat večen, o čemer govorijo številke. V posebnih čislih ga imajo pri Atleticu iz Madrida, kjer je preživel najdaljši del svoje uspešne kariere kot igralec in trener. Na stadionu Vicente Calderon ga častijo kot legendo, kar je dejal tudi zdajšnji vezni igralec Atletica Gabi: »Aragones je pojem našega kluba.« V 265 nastopih v prvi ligi je zabil 123 golov, za reprezentanco pa je na enajstih tekmah dosegel tri gole. Ko je bil star šele dvajset let, so se mu zelo zgodaj uresničile sanje, ko je podpisal pogodbo z madridskim Realom, a v njegovem članskem moštvu nikdar ni zaigral, zato je srečo poskusil v okoliških klubih. Atletico je v njem prepoznal talent, Aragones pa mu je zaupanje vračal na igrišču. Postal je specialist za proste strele, v tem času pa je Atletico obogatil klubsko vitrino s tremi naslovi španskega prvaka. V sezoni 1969/70 je bil tudi najboljši strelec lige.
Preden se je ustoličil na klopi španske izbrane vrste, je bil trener številnih španskih klubov. Najbolj uspešen je bil z Atleticom (devet lovorik), z Barcelono pa je osvojil pokal. Ko je leta 2004 prevzel reprezentanco, je nastal škandal na enem izmed treningov, ko so ga televizijske kamere ujele v kočljivem položaju. Varovanca Joseja Antonia Reyesa je skušal motivirati z opolzkimi besedami, ko mu je dejal, naj pove svojemu soigralcu pri Arsenalu Thierryju Henryju, da je boljši od njega, pri tem pa je za temnopoltega francoskega nogometaša uporabil rasistični izraz negro de mierda (črna svinja). S to izjavo je Aragones dvignil precej prahu na Otoku, evropska nogometna zveza pa ga je zaradi neprimernega obnašanja kaznovala s 100.000 švicarskimi franki. Aragones se je za izjavo opravičil in rekel, da ni rasist, njegove besede pa je potrdil nekdanji temnopolti reprezentant Španije Marcos Senna: »Aragones je spektakularna in čudovita oseba. Je človek presenečenj. Igralci ga imamo zelo radi, saj je kot naš oče. Če bi bil rasist, potem njegov največji prijatelj ne bi bil Donato (poznani nekdanji nogometaš, op. p.), jaz pa nikdar ne bi dočakal nastopa za Španijo.«