S ciničnostjo pa naši ljudje res ne skoparijo. Naj pišejo literarne kritike ali horoskop za hišne ljubljenčke, naj komentirajo kuharske oddaje ali bančno luknjo, naj jih matra škripanje sosedove postelje ali politika Evropske centralne banke, naj se nahajajo v televizijskem studiu ali v babičini shrambi, ljudje so cinični. Še tisti, ki so nekoč odkrito prezirali in tudi javno kritizirali nič kaj žlahtni cinizem naših politikov, zdaj zvenijo kot njegov zapozneli odmev, le da politiki govorijo o udbomafiji, zombijih, opankarjih in levih fašistih, oni pa o nindžah, ki na kolesih slalomirajo po Čopovi, o embalaži ego jogurta in pripravah slovenske vojske na skupni komad Jana Plestenjaka in Modrijanov. Porogljiv cinični nasmešek je pol našega zdravja. In zato je druga polovica resno ogrožena.
Za to razsajanje cinizma se kot za cel kup drugih nevšečnih reči te dni kot krivec same od sebe ponujajo gospodarska in vse ostale naše krize, a je to po mojem mnenju le del resnice, pa čeprav je teorija, da cinizem raste in pada obratno sorazmerno z bruto domačim proizvodom, nadvse privlačna. Kriza je cinizmu morda dala krila in ga legitimirala tam, kjer so se mu poprej izogibali, kot se Borut Pahor izogiba relevantnih družbenih vprašanj, pa vendar niso nizke bonitetne ocene same izoblikovale kulture, v kateri je cinizem zapovedan modni dodatek, kot so to brki v novembru. Niso neodplačani tajkunski krediti povzročili, da je cinizem postal uradni jezik vseh podalpskih pozerjev. Ni cinizem nova črna zaradi poročila protikorupcijske komisije.
Zdi se mi, da imamo opraviti z nečim veliko večjim in usodnejšim, kot je ena malce trdovratnejša recesija. Vseprisotni cinizem je po mojem najlepši dokaz, da je Slovenijo končno podjarmila ruralno-urbana kultura njene prestolnice, da se je ta nekoč skromna deželica, dežela skrbno pokošenih travnikov in z rožcami okrašenih balkončkov, naposled le navzela oholega duha znanih lublanskih lokalov. Neizživetemu najstništvu bivših pankerjev, ki brez težav združuje palestinske šale in pametne telefone, je v tihem sozvočju s scrkljanostjo njegovih duhovnih naslednikov, ki financirajo svoje revolucije z očkovo zlato kartico, končno uspelo podtakniti Sloveniji gojeno žabarsko ignoranco.
Ker cinizem, s katerim dandanes komunicira Slovenija, ni nič drugega kot tisti pogojni refleks, s katerim mestni žrebci že desetletja opravičujejo svojo neosvojitev širnega sveta, pripomoček, s katerim si lajšajo bolečino lastne anonimnosti za prvim naslednjim vogalom.
V lublanskih lokalih se je pač že davno pred recesijo razvila kultura, v kateri si nihče nikoli ni upal priznati, da mu gre dobro, in kjer nihče ni niti v šali pomislil, da bi si kdorkoli ali karkoli v bližnji okolici zaslužilo njegovo pozornost in hvalo. Naj je bila konjunktura ali ne, je tam kot svetopisemska zapoved veljalo nepisano pravilo, da gre vsem slabo in da je vse slabo, in te iluzije ni bilo niti pod razno dovoljeno rušiti z lastnim zadovoljstvom ali kakšnim podobno družbeno nesprejemljivim občutkom.
In po dolgih desetletjih, ko je stalna klientela po vseh tukajšnjih žmavcih iz dneva v dan kot mantro ponavljala, da je urbanost v Sloveniji ogrožena in da smo Ljubljančani žrtve goveje kulture, ki zdaj izpod tega, zdaj izpod onega kozolca prodira na naše osrednje mestne trge in brez sramu osvaja televizijske in radijske postaje, po desetletjih množičnega vihanja koseških, viških in šišenskih nosov se je ta grozni ruralni svet nenadoma obrnil na glavo in spregovoril tako prezirljivo in vzvišeno, kot da se v življenju ne bi premaknil s Petkovškovega nabrežja. V deželi z zgolj desetimi odstotki mestnega prebivalstva je zavladal čistokrvni urbani diskurz, zavladal je cinizem s prestolniškim pedigrejem.
»Dobili ste što ste tražili« – bi rekli na jugu. Dobili ste svojo vseobsegajočo urbano kulturo, neokrnjeno v njeni vzvišenosti. Vsi so nad vsem in vsemi, vsi znajo in zmorejo več in bolje od drugih, a se jim ne ljubi ali pa imajo ravno ta trenutek neke druge, pomembnejše projekte. In vsi so naveličani, vsi so vse že videli in slišali, povsod bili in vse doživeli, že trikrat zaokrožili med vsemi greha vrednimi bejbami, preživeli tri globalna segrevanja in dve širitvi vesolja. Odprite časopis, preklopite na parlamentarni program, pokukajte na tviter ali na fejsbuk, zaidite v frizerski salon ali v mesnico, povsod ena sama velika lublanska scena. Vsi so že vse poguglali in poskrolali, ali pa so ravno na to temo gledali pred kratkim en fakin totalno hud dokumentarc.
Vsi so skratka Ljubljančani. V deželi Šentflorjanski pustoši pandemija lublanskega cinizma. Slovenija je bulana. Reši se, kdor se more.
Je zapisal in se cinično nasmehnil.