Smo Slovenija. In imamo problem.

Odgovor na mostičku čez Dragonjo

Oddaja je rezultat skoraj šestih let raziskovanja. Nekdanjega novinarja Mladine in Radia Študent je začetno tipanje za pripravo krajših prispevkov povleklo v raziskovanje večplastnega družbenega pojava z dobro piramidno organizacijo in izdelanimi načini delovanja. Srečal je ljudi, ki se z različnih vidikov ukvarjajo s spremljanjem porasta skrajne desnice v Sloveniji, in z leti so začeli sodelovati.

»V začetku leta 2008 nismo znali niti dobro definirati, kaj slovenska ekstremna desnica sploh je. A aprila, na mostičku čez Dragonjo, je odgovor postal jasen,« se spominja Valenčič. »Tam so skupaj stali tako pripadniki neonacističnih skupin kot 'domoljubi'. Njihovi slogani so bili isti. Skupni imenovalec je bilo sovraštvo. Najprej proti sosednji državi, kmalu pa je postalo očitno, da se meje sovraštva hitro zabrišejo. Nastalo je ime 'koalicija sovraštva'.«

Valenčič je leta 2003 poročal iz Iraka, leto zatem so mu Izraelci že na letališču preprečili vstop v Palestino. V letih 2010 in 2011 je poročal iz Gaze in zapise zbral v knjigi Obleganje Gaze. Poročal je o zločinih na bojiščih državljanske vojne v Siriji. Kilometri popisovanja nasilja močnih nad nedolžnimi praviloma razvijejo ničelno stopnjo tolerance do odkritega in prikritega sovraštva in nasilja. Valenčičevo delo pri tem ni izjema.

Pravi, da je z oddajo želel doseči troje. »Odvzeti tem skupinam pravico sklicevanja na domoljubje. Prikaz njihovega sodelovanja z neofašističnimi skupinami iz Italije, ki preganjajo slovensko manjšino in skrunijo slovenske spomenike protifašističnemu boju, upam, to doseže.« Drugi cilj je bil opozoriti na ikonografijo skrajno desnih in neonacističnih skupin v Sloveniji, s karantanskim panterjem na čelu. »Začne se z mitologijo. Slogani, kot 'Slovenija Slovencem', se preoblikujejo v sovraštvo do multikulturalizma, o čemer je v svojem manifestu pisal tudi Breivik,« spomni na norveškega desničarskega skrajneža, ki je na morilskem pohodu leta 2011 ubil 77 ljudi, za vzorno državo pa navedel Slovenijo. Tretji cilj je bil ključen: »Zbuditi odgovorne organe in jih prisiliti k ukrepanju. Glavni problem niso mladi, ki jih zapeljejo te mitologije. Glavni problem in najbolj odgovorni so ljudje, ki so del državnih institucij, ministrstev, vlad, lokalnih oblasti in šol, a ne ukrepajo, ko zaznajo izraze takšnega nasilja.«

Oddaja da občutek, da je novinarju uspelo odkriti več kot organom nadzora in oblasti. Valenčič se s tem strinja. Opozori pa, da razlogi niso v posameznikih, ampak v porazu sistemske ureditve.

Tudi odgovor, ki so nam ga poslali z generalne policijske postaje v Ljubljani, to potrdi. »Ne glede na vtis, ki ga je lahko dobila javnost, poudarjamo, da policija gibanj ne more in ne sme spremljati, dokler posamezniki (katerihkoli) gibanj ne izpolnijo znakov prekrška ali kaznivega dejanja. Novinar seveda lahko pri svojem delu zbira informacije širše, praktično brez omejitev. Pri nas združevanje ni prepovedano, dokler ne prestopi meje zakonitega. Kot varnostni pojav policija spremlja tovrstno dogajanje s ciljem preprečevanja prekrškov in kaznivih dejanj, a mora pri tem upoštevati veljavne zakonske določbe.«

Vendar preseneti odgovor na vprašanje, kaj vedo o ekstremizmih. »Slovenija se od poosamosvojitvenega obdobja ni srečevala z ekstremističnimi dejanji po vzoru tujine, kjer je bilo v zadnjih letih izvršenih več napadov na posamezne deprivilegirane skupine, odgovornost zanje pa so največkrat prevzeli pripadniki skrajnih skupin.« V nadaljevanju opozarjajo na nejasne definicije, razlike med ekstremnim in ekstremističnim.

A vendar so se v Sloveniji po letu 2000 zgodili napadi, ki so, ne glede na specifično definicijo, očitno temeljili na sovraštvu do »nepravih« Slovencev. Poleti 2001 so obritoglavci napadli Inacia Bintchendeja, spomladi 2005 sta eksplodirali dve bombi v romskih naseljih in ubili dve ter huje ranili eno osebo. Leto kasneje so v Ljubljani pretepli temnopoltega turista, leta 2009 so napadli LGBT-aktivista Mitjo Blažiča. To so le najbolj medijsko izpostavljeni primeri. Hkrati je v sredo Nogometna zveza Slovenije zaradi rasističnih vzklikanj Olimpijinih navijačev zoper mariborskega temnopoltega nogometaša Olimpijo kaznovala s 7850 evri globe.

Neonacisti živijo v spalnih naseljih

Iz policije so sporočili, da opravljajo vrsto aktivnosti, usklajujejo se tudi z vrhovnim državnim tožilstvom. Izpostavljajo potrebo po dosegi »soglasja na nacionalni ravni, da je pojav ekstremizma ena od nacionalnih prioritet, in da se oblikuje nacionalna strategija omejevanja dejavnikov, ki spodbujajo nasilno radikalizacijo«. Dodajajo, da se »področje omejevanja nasilne radikalizacije ali de-radikalizacije lahko smiselno umesti v katerega od strateških dokumentov na nacionalni ravni, ki se dotikajo socialnih, zdravstvenih in drugih politik. Primerna bi bila umestitev v nastajajočo prvo nacionalno strategijo za boj proti terorizmu, ki bo poleg terorizma opredeljevala tudi z njim povezana druga dejanja in pojave z obeležjem nasilja.«

Predsednik državnega zbora Janko Veber je lani na »pogovor s civilno družbo« povabil niz skupin in posameznikov, povezanih z organiziranim širjenjem nestrpnosti. V odgovoru na naša vprašanja je zapisal, da sam vidi ekstremizem kot »slabo zaznan pojav, katerega prisotnosti pa ne moremo zanikati«. Dodaja, da »mora državni zbor po svojih možnostih v pravni red vnašati zakonske okvire, ki bodo omogočili prepoznavanje in sankcioniranje ekstremističnih pojavov v vseh njihovih oblikah.« K temu, meni, bo pripomoglo tudi delo komisije državnega zbora za ugotovitev in oceno delovanja ekstremističnih skupin. Težava je, da se pojavlja vse več dvomov, kako dobro je ta komisija obveščena o delovanju ekstremističnih skupin v Sloveniji.

Tudi iz urada predsednice vlade Alenke Bratušek so sporočili, da se ta »zaveda, da so v Sloveniji prisotna ekstremistična gibanja in je to dejstvo že samo po sebi zaskrbljujoče«. Dodajajo, da je treba »to področje skrbno spremljati in se primerno odzvati tudi s spremembo zakonodaje, če se bo izkazalo za potrebno«, ob čemer gojijo pričakovanje, da se to področje čim prej evropsko primerljivo uredi.

Brez umika!

Erik Valenčič pravi, da do danes nobeni politični opciji ni bilo v interesu razkriti delovanja ekstremnih desničarskih skupin in o tem začeti javne debate. »Desne politične opcije pogosto stavijo na te ljudi in jih z izjavami, kot so 'opankarski žurnalizem', 'tako imenovani izbrisani' in 'trenirkarji' celo snubijo. Leve politične opcije pa prelagajo odgovornost in so v zadregi, kako ravnati.« Dokumenti kažejo, da je policija opozarjala vlado na svoja pomanjkljiva pooblastila. »Ministrstvo za notranje zadeve jim je pred nekaj meseci odgovorilo, da se jim njihova pobuda za večja pooblastila nad nadzorom mednarodnih srečanj neonacistov v Sloveniji ne zdi smiselna. Trdijo, da bi s tem premočno posegli v ustavno pravico do javnega zbiranja. A to niso javna zbiranja! Običajni posamezniki, novinarji tja ne moremo. Niti zanje ne vemo.«

Neonacisti živijo v spalnih naseljih, za urejenimi živimi mejami, pravi Valenčič. »To je naša dežela. Idilična Slovenija.« Le da za mnoge ni. V oddaji se je odločil rekonstruirati dva intervjuja z nekdanjima članoma neonacistov. Zaradi zaščite virov so intervjuja prebrali igralci na posnetku. Valenčič to posebej izpostavi. »Ko si enkrat član teh skupin, je težko izstopiti. Zasledujejo te, grozijo, izsiljujejo...« Opiše tri načine novačenja: prvi temelji na nezadovoljstvu mladih z izobraževalnim sistemom. Člani ekstremno desnih skupin ponudijo kot ključni razlog manko domoljubja in organizirajo vzporedna predavanja po vsej Sloveniji. Drugi način temelji na šibki poziciji posameznika, ki je z nekom v sporu. »Mladi domoljubi pridejo in pretepejo tiste, s katerimi je ta oseba v sporu.« Tretji način je infiltracija v navijaške skupine, pravi avtor oddaje. »Hkrati prihaja do dopolnjevanja idej skrajno desničarskih skupin z dejanji političnih figur in strank. To lahko poteka brez besed. Predsednik SDS je nosil priponko karantanskega panterja. To zadošča.«

Ravnateljica Srednje poklicne in strokovne šole Bežigrad Frančiška Al Mansour pravi, da porasta ekstremizma med dijaki za zdaj ne opažajo. Kako pa bi odreagirali, če bi se na hodniku dijaki pozdravili z nacističnim pozdravom? »Ključno je takoj ukrepati. Dijak gre najprej do šolske svetovalke, nato do mene. Mladim je treba predočiti, kaj njihova gesta pomeni. Ne verjamem, da smo v šoli lahko uspešni s politiko kaznovanja. Prepričati jih je treba, zakaj to, kar počno, ni dobro, vključiti v pogovor tudi širši krog, starše. Četudi ni preprosto, se je na izraze ekstremizma, nestrpnosti in nasilja, ki gredo na škodo drugih, nujno takoj odzvati. Obstajati mora ničelna toleranca do nasilja in maksimalna toleranca do drugačnosti.«

V oddaji Koalicija sovraštva je nekaj posameznikov predstavljenih z imenom in priimkom. Valenčič pravi, da zato, ker »točno vem, kdo je odgovoren za rekrutacijo. Vem, kdo so vodilni. To so ljudje, ki organizirano pretepajo ljudi. Ključno se mi je zdelo, da pokažemo, da gre za resnične ljudi. Posploševanje ne bi bilo dovolj. Vemo, kaj delamo, ni nas strah in te stvari je treba izpostaviti. Ni treba, da je ljudi strah. Vire je treba zaščititi, a zakaj se strokovnjaki in akademiki bojijo govoriti o ekstremizmu v Sloveniji? Ni prav, da se večina boji nasilne manjšine. Gre za neonaciste in neofašiste. Če se bojimo njih, omadežujemo spomin na vse žrtve nacifašizma.« Poudari, da nihče več ne more reči, da ne ve, kaj se dogaja. »To je pomembno. Kot družba se moramo s tem spopasti. O tem moramo spregovoriti. No pasaran.« Brez umika.