Urbi et orbi

Postavljanje novoletne jelke

Ko sta predsednik Janukovič in njegova vlada kršila zakon o temeljih zunanje politike in zavrnila podpis Pridružitvenega in prostotrgovinskega sporazuma z EU, je to sprožilo proteste. Prvi so demonstrirali mladi, študenti, novinarji, aktivisti civilne iniciative. Opozicija jih je podprla. Po škandaloznem vrhu v Vilni je vlada ponoči 30. novembra 2013 poslala nad njih policijske specialce, ki so krvavo obračunali z demonstranti. Del krvavečih ljudi se je skril v Mihajlivski cerkvi in samostanu. Policija je cerkev oblegala do jutra.

Tiste noči je bilo potrpežljivosti konec in ljudski gnev se je razlil na ulice. To je bil začetek Trga za Evropo, ki je postal najbolj množična oblika mirnega protesta v vsej ukrajinski zgodovini. Nočni napad policije na študente je vladajoča stranka utemeljila s pojasnilom, da je bil nujen, da bi lahko v središču Kijeva postavili novoletno jelko. Nedokončano okostje jelke, obarvano s krvjo študentov, z razobešenimi državnimi zastavami, političnimi gesli in portreti zaprte Julije Timošenko, je tako postalo simbol protesta.

Od 1. decembra naprej so protestne akcije postale množične, ljudje so zasedli osrednji trg glavnega mesta – Trg neodvisnosti. S transparenti, na katerih je pisalo »Vlada je pretepla naše otroke!«, se je del protestnikov odpravil v Bančno ulico, kjer domuje kabinet predsednika. Tam so jih pričakali postrojeni kordoni pripadnikov policijskih enot in policijski specialci. Na naskoke zamaskirane mladine je policija odgovarjala s solzivcem in svetlobno-šumnimi izstrelki. Končalo se je z napadom policije in udrihanjem po vseh, ki so jih dosegli policijski pendreki. Hudo pretepenih je bilo 28 novinarjev, več kot 120 ljudi je bilo prepeljanih v bolnišnice zaradi poškodb lobanje in možganov. Premlatili so tudi naključne mimoidoče v sosednjih ulicah, celo zdravnike in zdravstvene tehnike, ki so pobirali ranjence. »Rekord« policijske surovosti tistega večera je bilo 73 udarcev s policijskim pendrekom po ležečem starejšem moškemu. Njegove nadaljnje usode ne pozna nihče. Tudi sicer število pogrešanih nenehno raste.

Protestne akcije so se odvijale sočasno v petdesetih ukrajinskih mestih. Kijevski Trg za Evropo je postal trajno prizorišče protesta – tam je nastalo šotorsko mestece z barikadami, ki deluje po vseh pravilih avtonomne organizacije. Gre za neodvisno, avtonomno območje, ki meri nekaj kvadratnih kilometrov. Zahtevi za vrnitev na pot približevanja EU so se pridružile zahteve po pravičnem sojenju in kaznovanju notranjega ministra, odstopu vlade in predsednika ter razpisu izrednih parlamentarnih in predsedniških volitev.

Državni teror

V noči z 10. na 11. december je mimo zagotovil Janukoviča in notranjega ministra o neuporabi sile Trg za Evropo napadlo več kot štiri tisoč pripadnikov posebnih policijskih enot. Vso noč so doneli zvonovi kijevskih cerkva (nazadnje se je to zgodilo v času napada tatarsko-mongolske horde leta 1240). Napad je trajal osem ur, neoboroženi ljudje pa so zdržali pritisk policistov in vojakov. Število poškodovanih se je povzpelo na stotine.

Tudi po teh dogodkih ne vlada in ne predsednik nista niti enkrat nagovorila ljudstva. V celoti sta ignorirala vse zahteve ljudi in pobude opozicije. Namesto tega in v odgovor na zahtevo, naj se država vrne k podpisu pridružitvenega sporazuma z EU, se je vlada zatekla k terorju zoper aktiviste: policija je začela z aretacijami protestnikov in njihovih sorodnikov, ustrahovanjem družinskih članov, grožnjami zasebnikom in podjetnikom, ki so se udeležili protestnih akcij.

Mirni del protestov se je končal 17. januarja, ko je predsednik Janukovič podpisal vrsto represivnih zakonov, ki so jih potrdili poslanci Stranke regij s kršitvami postopka glasovanja in v nasprotju z ustavo. Zakone so ljudje poimenovali »diktatorski zakoni«, saj je vlada z njimi dejansko prepovedala vsakršne proteste in svobodo govora; za kakršnokoli demonstracijo na ulici je bila zagrožena kazen zapora od 6 do 15 let. Po sprejetju omenjenih zakonov se je radikalni del protestnikov, razočaran ob nemoči politične opozicije, da vpliva na represivno vladno prakso, odločil razširiti proteste na ulico, v kateri domuje vlada. Njihov mirni pohod proti parlamentu so zaustavili policisti in kiji specialcev.

Spopadi v ulici Gruševskega, kjer stoji vladna palača, so trajali podnevi in ponoči od 19. do 24. januarja. Protestniki so metali na policiste granitne kocke, molotovke, petarde in izstreljevali ognjemete. Policija je izstreljevala svetleče hrupne granate in spuščala solzivec na ljudi (zakonsko prepovedan), jih pri minus 12 stopinjah Celzija zalivala s curki iz vodnih topov (po konvenciji OZN se takšno dejanje pri temperaturi pod 0 stopinj Celzija šteje za mučenje) in streljala nanje z gumijastimi ter prepovedanimi lovskimi naboji. Na dan državnega praznika, dneva združitve 22. januarja so s strelnim orožjem ubili dva protestnika. Istega dne so v predmestju našli mrtvega moškega, ki so ga mučili do smrti, potem ko so ga dan prej v bolnišnici ugrabili neznani moški. In prav s temi umori se je začel državni teror. Pogrešanih je že 27 ljudi, a tudi med policisti je več kot sto petdeset poškodovanih. Veliko število mladih policistov, ki ure in ure stojijo v opremi na snegu in mrazu, je bilo hospitaliziranih.

S tem se je začela narodna vstaja: protestne akcije so eksplodirale v velikih mestih na zahodu, v osrednjem delu in celo na vzhodu države, ki ji bil v preteklosti trdna volilna baza Janukoviča in njegove stranke. Ljudje so zavzemali stavbe upravnih enot in zahtevali odstop predstavnikov predsednikа Janukoviča v regijah.

Oblast je začela odkrito uporabljati silo. Nad ljudi so poleg oboroženih policistov poslali številne poulične tolpe, ki so jih skrpali iz vrst kriminalcev, brezposelnih in lumpenproletariata. Te v sodelovanju s policijo napadajo neoborožene ljudi, tako da banditi najprej pretepejo ljudi z železnimi palicami in bejzbolskimi kiji, nakar pride policija in izpelje aretacije pretepenih. V Zaporožju, Dnepropetrovsku in Čerkasah je ulični teror tolp in policije vpeljal vladavino strahu in de facto izredno stanje. Zvečer so ulice v teh mestih dobesedno prazne. Tisoč petsto poškodovanih sočustvuje z več stotinami aretiranih, ki jim od vlade nadzorovana sodišča brez izvedbe dokazov in ugotavljanja krivde izrekajo dvomesečne zaporne kazni.

Informacijska vojna in Rusi

Novinarji, ki poročajo o uličnih protestih, so postali policijske tarče. Vojaki med protesti streljajo na novinarje, snemalce in fotografe. V zadnjih dveh mesecih je bilo ranjenih 48 novinarjev, čeprav vsi nosijo posebne brezrokavnike z napisom »press«. Nekateri novinarji so zaradi groženj in zasledovanj že zapustili državo. Javna televizija, državni tiskani mediji in internetne izdaje, ki jih obvladuje vlada, so začeli srdito informacijsko ofenzivo proti ljudem na Trgu za Evropo in novinarjem, ki poročajo o protestnih akcijah. Vse protestnike so oklicali za »ekstremiste in teroriste«, vse manifestacije pa označili za protidržavni udar, ki ga financirajo ZDA in EU. Poskuse politikov iz evropskega parlamenta, da ustavijo stopnjevanje nasilja, označujejo za vmešavanje v notranje zadeve Ukrajine.

Najtežji je položaj v mestih na jugu in vzhodu države, kjer so ukrajinski mediji zelo skromno prisotni, medtem ko ruski državni kanali svoje programe oddajajo 24 ur na dan. Zadnja dva meseca ruska televizija navija za federalizacijo ali delitev Ukrajine in govori o prihodu ruske vojske po scenariju, kot se je že odvil v Pridnestrju in Gruziji.

Predsednik Janukovič je svoji stranki v parlamentu zabičal, da je treba obdržati oblast za vsako ceno, brez kompromisov. Tajkuni, katerih poslovanje je že bilo povrženo sankcijam zahoda, ne predsednika in ne svojih lobistov poslancev niso mogli prepričati v mirni dialog. Farsična pogajanja z opozicijo so zgolj kulisa za zahodne demokracije.

Medtem pa se v Kijevu in okrog njega še naprej zbira vojska, vlada pripravlja načrt za razglasitev izrednega stanja. V prestolnici je že 70 tisoč vojakov, oficirje, ki zavračajo bojevanje s prebivalci, množično upokojujejo. Na začetku protestov se je Janukovič opiral izključno na pripadnike policije (250 tisoč mož), v zadnjih tednih pa oblast mobilizira paravojaške skupine, ki jih sestavljajo aktivisti Stranke regij ter vrste proruskih organizacij in strank. Konflikt »ljudstvo proti vladi« si prizadevajo prevesti v polje medetničnih nesporazumov po načelu »nacionalistični ukrajinski zahod proti rusko govorečemu vzhodu«.

Prisotnost tretje strani, konkretno ruskih strokovnjakov FSB (zvezne varnostne službe), potrjujejo poslanci v parlamentu in izvedenci za področje varnosti. Predsednik vlade je odstopil šele po dveh mesecih nemirov, toda vlada v odstopu še naprej deluje, vodijo jo isti ruski lobisti. Vojsko in varnostno službo še naprej vodita bivša ruska oficirja, ki sta šele pred nekaj leti dobila ukrajinsko državljanstvo. V Kijevu so se nastanili ruski politični tehnologi in svetovalci, ki so se izkazali že v času Janukovičeve predvolilne kampanje. Prav oni so začeli širiti teze o geopolitični vojni za Ukrajino, ker je »šibka Evropska unija« to vojno že izgubila, zmagal pa je Putin.

Ali bo šla Ukrajina po poti Belorusije, bo postalo jasno že v naslednjih dneh. Scenarij uporabe sile in intervencija sta mogoča takoj, ko se bo končala Putinova zimska olimpijada. Za mirno rešitev ostaja na voljo le nekaj tednov. Ali bo Evropa lahko ponudila neodvisni Ukrajini aktivno zaščito ali pa bo pasivno opazovala njeno uničenje, kot se je to že zgodilo v 20. stoletju?

Prevod: Natalija Glažar Berčič