Uroš Grilc

Prepričan je, da njegov pristop predstavlja nov tip kulturne politike, saj se ne ukvarja zgolj z reguliranjem tistega, kar je vezano na ustanoviteljstvo in financiranje, ampak ustvarja normativno podlago za delovanje posameznih kulturnih trgov. Njegov preizkusni kamen pa bosta prenovljeni ZUJIK, ki napoveduje nov kulturnopolitični model, in uspešnost črpanja evropskih sredstev, na katerih je osnoval kulturno politiko v Nacionalnem programu za kulturo.

Kulturni sistem je tako raznolik in kompleksen, da potrebuje neki konstanten premislek in konstantno delo in izboljševanje. Tukaj so kulturne politike v preteklosti prevečkrat spale. Zadovoljen bom tisti trenutek, ko bom lahko iz konkretnih rezultatov razbral vsaj to, da je kulturna sfera pri nas odprta za zelo širok krog ustvarjalcev, zlasti za mlade, da ne bomo vztrajali na točki, ko moramo vedno znova pripoznati, kako smo omejeni na neko rigidno sfero, bodisi zaposlovanja bodisi okorelega javnega sektorja ipd. In ko bodo ustvarjalne pobude mlajših generacij imele priložnost, da se kolikor toliko enakopravno vključijo v kulturno delovanje.

ZUJIK nekoliko zamuja, nisem čisto zadovoljen z načinom, kako poteka njegova priprava. Zalomilo se je na čisto operativnem delu. Imenoval sem zelo široko programsko skupino, vodi jo Simon Kardum, in v njej so direktorji, nevladne organizacije, samozaposleni, lepa paleta ljudi. Manjka jim samozavesti, da bi si upali stvari zapisati in spraviti na papir. Zelo lepo je debatirati in odpirati vprašanja, težje pa je očitno oblikovati člene zakona.

Nihče. ZUJIK bomo dobili pač mesec, dva kasneje. Delo smo reorganizirali, tako smo k delu poleg programske skupine v večji meri pritegnili uslužbence ministrstva. V roku dveh mesecev bo zunaj. Prinesel bo kar nekaj sprememb v načinu financiranja in drugačen odnos do civilne družbe. Zelo konkretno bo vpeljal participacijo vseh, ki kot producenti sooblikujejo kulturno ponudbo, vpeljal bo štiri delovne skupine: samozaposlene, nevladne organizacije, javne zavode in zasebni sektor. Redefiniral bo in dal nekaj več pooblastil Nacionalnemu svetu za kulturo. Ta civilnodružbeni del, ki je pomemben za oblikovanje kulturne politike, za njeno spremljanje, evalviranje, bo nadomestil sedanjo preveč razpršeno obliko, zlasti denimo nedelovanje Kulturniške zbornice. Kar zadeva financiranje, sedanji sistem programov in projektov ni slab, naredimo pa lahko korak naprej v transparentnosti. ZUJIK bo določil ustrezno razmejitev med pristojnostmi strokovnih služb na ministrstvu in strokovnimi komisijami.

Ta razmejitev ni bila dovolj konsistentna. Pristojni uslužbenec bo po novem prispeval tisti del kakovostne ocene programov in projektov, ki je merljiv, strokovna komisija pa bo odločala o kakovosti, estetiki, kulturni vrednosti. Strokovne komisije zdaj odločajo o vsem, tudi o finančni konstrukciji, o dostopnosti, številu obiskovalcev itn., o čemer ne vedo dovolj, pristojni uslužbenci pa. Vloga slednjih je bila doslej pogosto odvisna od komisije. Po novem bo približno 20 ali 30 odstotkov ocene v pristojnosti uslužbenca, ne bo pa več kot doslej odločal o estetiki. Strokovnost pristojnih služb se mora zelo jasno pokazati, opolnomočiti jo moramo, predvsem pa mora prevzeti del odgovornosti. To pripravljamo tudi v osnutku sprememb zakona o filmskem centru. Do zdaj je lahko vsak ocenjevalec v komisiji drugače točkoval denimo številko gledalcev filma, kar je čista bedarija, saj lahko računalnik pove, koliko točk dobiš za določeno število gledalcev.

Ne bi rekel, da je to velik problem. Sistem financiranja kulture zagotavlja v primerjavi z nekaterimi drugimi razmeroma visoko stopnjo transparentnosti. Ta zakon bo veljal tudi za druge organe, za JAK, JSKD in tudi za občine; v tem smislu se mi zdi ta korak toliko bolj pomemben.

To je bila zelo trpka izkušnja leta 2012, ko se je pokazalo, kako zelo sta domnevno antagonistična javni in nevladni sektor med seboj povezana v dobro obeh. Zdaj te prepovedi zunanjih angažiranj ni več. Omejitev v javnem sektorju je le restriktivnost nadomestnih zaposlitev. In vsako leto morajo doseči zmanjšanje števila zaposlenih za en odstotek. To je zaveza vlade in tudi dogovor s sindikati.

Javni zavodi bodo morali določen delež zaposlitev v umetniških in drugih kreativnih poklicih preprosto določiti za delovna mesta, ki bodo vezana na določen čas in bodo zagotavljala pretok.

Da.

S tem denarjem skušamo izpeljati čim več zaposlitev v nevladnem sektorju. V mesecu dni bo zunaj razpis, vreden milijon evrov, usmerjen izključno v zaposlitve mladih ustvarjalcev za naslednji dve leti v vladnem in nevladnem sektorju. To je v skladu s prioritetami NPK: sodobni ples, model vzgoje na področju gledališča in filma ter knjige na trgu.

Definitivno. To so razvojna sredstva, in vse je odvisno od tega, kako uspešni bomo.

Trenutno smo lahko kar zadovoljni. Pri devetih od približno enajstih področij smo zelo aktivno navzoči.

Evropska finančna perspektiva bo drugačna, ne bo šlo za razdelitev po ministrstvih. Nam je pomembno, da smo pokazali in dokazali, da je kultura lahko razvojni dejavnik, da lahko bistveno prispeva h gospodarskemu razvoju, ter da smo v sklopih raziskovanja, zaposlovanja. To so trije veliki sklopi s precej denarja. NPK je vladni dokument, izrazito razvojno naravnan, ki je anticipiral tudi ključne cilje nove evropske finančne perspektive: mladi, zaposlovanje, kreativne industrije, razvoj kulturnih trgov, kulturni turizem itn. Ne bi rekel, da imamo slabo pozicijo, mislim, da imamo kar močno. Res pa je, da nam ne more nihče v tem trenutku reči, kultura bo dobila 80 milijonov sredstev. To je razlika v metodologiji in pristopu. Naša naloga je, da smo vsebinsko tako močni, da se znamo pripraviti na projekte, da znamo občine spodbuditi k temu, da bodo pripravljeni na razpise in projekte. Nisem pesimističen.

Priprava dokumentov je zelo pomembna in na ministrstvu se trudimo, da bomo s projekti konkurenčni. Bistvena je izkušnja s sedanjo evropsko finančno perspektivo, ki je katastrofalna, načrtovanje je bilo nerazvojno, črpanje pa posledično zelo slabo. Žal v slabem letu, odkar sem minister, ni bilo mogoče narediti bistveno več.

Ker so bili investicijski projekti zelo slabo pripravljeni, ker smo investicijo v Narodno galerijo lahko začeli šele konec septembra, investicijo v Vipolže pa v maju. Smo pa lani počrpali 66 odstotkov denarja.

Ampak bolj definirano ne more biti, nihče ne more zagotoviti sredstev. Tam, kjer je po področjih zelo velika količina denarja, denimo na področju trga dela, so cilji NPK zelo skladni s cilji, ki jih ima ministrstvo za delo. Celoten sklop podpore zaposlovanju in kreativnemu sektorju, vse, kar smo kot reformo trga dela napovedovali, denimo ustanovitev posebne agencije, ki bo posrednik med javnim in nevladnim sektorjem in bo zagotavljala pretok kadrov, je v NKP odlično umeščeno. Pa še nekaj: pri evropskem projektu je manj pomembno razmerje sil v vladi, ker enostavno odpadejo projekti, ki niso dovolj dobro in pravočasno pripravljeni. Čas je zelo pomemben. Letos imamo dokumentacijo pripravljeno za pet projektov in pripravljeni smo na start.

NUK II in umetniške akademije so prioriteta vsake vlade.

Točno tako. Za NUK II bomo v tem letu prišli do dokumentacije. Oba projekta sicer sodita pod ministrstvo za izobraževanje. Pri NUK II se po zmagovalni rešitvi natečaja leta 2008 ni podpisalo niti pogodbe z arhitekti, da bi delali naprej. Glede akademij pa veste, da se je univerza, ne sicer čisto dokončno in naglas, temu projektu odpovedala in išče parcialne rešitve. To se mi zdi strateška napaka, potrebovali bi trajno ureditev stanja. Za državo pa je to, kar sedaj predlaga univerza, seveda ceneje. Z dekani in bivšim rektorjem smo se poleti dogovorili, da se do septembra pripravi kratka novelacija projekta, da vidimo, kje so in kako gremo naprej. Mislite, da so jo naredili? Tudi na dekane sem malo jezen. Najprej opozarjajo na problem, potem pa pridejo z delno rešitvijo. AGRFT bi imeli kar v Rogu, a Rog je projekt za druge namene in ni ga mogoče spremeniti v produkcijski prostor, stavba je zaščitena in popolnoma neprimerna. Akademija za glasbo bi se selila v Kazino, ampak Kazine ni še nihče izpraznil.

Razprava je pokazala, da so dejstva na koncu še vedno dejstva. Povedal sem svoje stališče glede izvedbe letošnjega postopka in prosil predlagatelje, naj citirajo eno samo mojo izjavo, s katero sem politično vplival ali posegel v avtonomnost upravnega odbora. Predlagatelje sem s tem spravil v precejšnjo zagato, ker seveda takšne izjave ni. Zato je bilo zanimivo videti, kako se je seja kmalu obrnila, najprej je bil predlog, da se sklepi omilijo, da je šlo le za politični pritisk, ne pa za ministra itn., na koncu pa so le trije poslanci SDS podprli predlagane sklepe. Bilo je dovolj očitno, da tema ne vzdrži. Je pa seveda narejena velika škoda. S sklicem odbora in s tem, da se je vzpostavil tak silovit odziv na točki najvišjih državnih nagrad v umetnosti.

V delu, o katerem je potekala debata, da namreč upravni odbor odloča na podlagi mnenj strokovnih komisij, je zakonodaja kristalno jasna. Tudi 21. člen statuta še bolj jasno pove, da upravni odbor odloča na podlagi mnenj strokovnih komisij in da strokovne komisije podajo mnenje za vse predlagane kandidate.

Načeloma in praktično je ne spodnaša, saj se je od leta 1991 le dvakrat zgodilo, da je prišlo do drugačne odločitve upravnega odbora glede na mnenje strokovnih komisij. Vsi drugi upravni odbori so upoštevali predloge strokovnih komisij.

Veljavni zakon je uvedel razliko med tistim, ki poda strokovno mnenje, in odločevalcem, ki za to prevzame polno odgovornost. Ta odločevalec imenuje strokovne komisije, je pa on tisti, ki odloči.

Zato pa imajo strokovne komisije.

Še huje je, če ga niti ne dobijo. Sam dosledno zagovarjam vlogo stroke. Podobno zgodbo smo imeli z novelo ZUJIK, s katero smo ministru na moj predlog vzeli diskrecijsko pravico. Strokovne komisije, ki jih imenuje minister, so zunanje posvetovalno telo, podajo mnenja, ocene po kriterijih in predlagajo odločitve, minister pa jih je dolžan upoštevati. Lahko zahteva dodatna pojasnila, ne more pa odločiti drugače. To je edino logično, če naj bo stroka de facto upoštevana.

Jaz sem se ji zavestno odrekel.

Upravni odbor ima zaenkrat zakon, ki pravi tako, kot pravi.

Na odboru za kulturo so ministrstvu naložili, naj preuči zakon, statut in poslovnik ter predlaga ustrezne rešitve. Oblikovali bomo nov predlog zakona. Če sledimo novemu ZUJIK, je jasno, da sem za to, da diskrecijo odpravimo, da ima stroka veljavo. In da s tem dobiva tudi neko večjo odgovornost.

Ne. Organizirali bomo široko javno razpravo. Me bo pa zanimalo tudi, kaj bo o tem porekel sam upravni odbor glede na letošnjo izkušnjo.

To ni zahteven zakon, to bomo z javno razpravo vred naredili v šestih mesecih. Kakšne bistvene spremembe tu niso potrebne. Zakon je morda nejasen glede tega, ali je rok nastanka del prekluziven ali inštrukcijski. Takim stvarem se je treba izogniti in imeti zakone, ki so kristalno jasni.

Kar tudi razumem. Kdo bi danes še hotel biti član strokovne komisije? Tudi zato razmišljam, ali ne bi bilo dobro sistem oblikovati tako, da bi imeli poleg obstoječih strokovnih komisij še eno krovno, ki bi odločala na drugi stopnji za pritožbe. To je ena možnost za korekcije tega sistema. Druga možnost: smo dovolj drzni in zreli, da gremo v bolj skandinavski model, kjer nimamo več strokovnih komisij, ampak svet za umetnost, sestavljen iz določenega števila, denimo petindvajset, trideset uglednih strokovnjakov vseh področij, ki bi imel pristojnost za odločanje o programih in projektih.

Morda, zato bi morala biti sestava zelo natančno opredeljena. Po drugi strani smo pa, če gledamo odzive in pomisleke prijaviteljev, vendarle vedno znova soočeni z očitkom, da sodobna umetnost ni več stvar enega področja.

Za svet za umetnost.

Reči moram, da glede tega zelo živahno debatirajo. A njihovega dokončnega stališča še nimam.

Tu govorimo o stroki, ne o civilnodružbeni participaciji, velikokrat se to predstavlja kot eno in isto. Svet za umetnost bi bil lahko precejšen kvalitativni preskok v načinu evalviranja kulturnih programov in projektov, vnesel bi lahko bistveno širše poglede na stanje in razvoj sodobne umetnosti.

NSK ne opravlja nalog glede financiranja, izreka se izključno o zakonodaji in problematiki na področju kulture. Svet za umetnost bi v živem soočenju različnih področij, gledališča, vizualnih umetnosti, glasbe in intermedijskih umetnosti, lahko podal in sledil nekaterim bolj poglobljenim vidikom umetniškega razvoja. Odpadel bi, na primer, problem evalviranja projektov z več različnih umetniških področij. Sedaj je to vendarle razpršeno obravnavano po strokovnih komisijah.

Politično kulturo moramo spreminjati. Razumem zadržke, a moram imeti določeno vero in optimizem in izhajati iz tega, da lahko kulturno polje pokaže določeno zrelost.

Obstajajo določeni načini pri imenovanju svetov zavodov, denimo pri Viba filmu in Cankarjevem domu. Način, da odpreš možnost samodelegiranja področij, ki jih minister potem le potrdi.

Če bi ga zase, potem bi ga tako, da bi ustrezal pogojem za direktorja, tako pa sem dal zapisati pogoje, ki jih ne izpolnjujem.

Kdo pa je moj človek?

Kot »svojega« bi podprl vsakega človeka, ki bi javni zavod zmogel voditi uspešno in odgovorno.

Predstavljam si precej drugačno vlogo Cankarjevega doma v prihodnosti slovenske kulture, glede na današnje potrebe in glede na današnje stanje. Potreben bo zelo samozavesten direktor ali direktorica, ki bo izredno dober poznavalec kulturnega področja, ki bo znal v CD ustvariti domicil za posamezne dejavnosti, projekte, ki bo na ta način oživil hišo, in ki jo bo znal tudi dobro poslovno voditi. Trenutno ima CD dve blagovni znamki, Liffe in zlati abonma. Novi direktor mora imeti povsem drugačen način razmišljanja. Tam bi denimo lahko imel sodobni ples zelo močan domicil, CD bi bil lahko infrastruktura, kjer bi se scena srečala in ji ne bi bilo treba razmišljati, kako priti do centra za sodobni ples. CD bi moral detektirati, kaj lahko združi, poveže. Rotovniku seveda ne moremo očitati slabega vodenja, a v programskem smislu je CD zaspal.

Mislim, da se ne bodo. Pogoji so kar hudi. Ustanovitveni akt je nedvoumen. Zahteva izkušnje in reference v javnem sektorju.

Predvsem morajo vodstveni kadri v javnih inštitucijah dobiti priložnost. Pri današnjem načinu delovanja javnega sektorja je teh priložnosti bistveno premalo. ZUJIK bo uzakonil največ dva mandata za vodstvena mesta in tako spodbudil pretočnost. Tudi to ni brez vprašajev, a to je naš način. Z novim ZUJIK smo uvedli tudi izobraževanje članov svetov zavodov. Tako želimo dvigniti raven strokovnosti svetov zavodov in dati jasno sporočilo ustanoviteljem, torej tudi občinam. Tri področja so, kjer morajo imeti člani konkretno znanje. Odgovorni so za potrjevanje programa dela, njegov finančni načrt in potrjevanje srednjeročnih strategij zavodov. Potrebujejo tudi neka sodobna znanja glede korporativnega upravljanja. Vsako leto jih čaka en seminar.

Morda se sliši bizarno, ampak mi imamo 30 kulturnih zavodov, katerih ustanoviteljica je država, 72 jih financira, 253 pa je njihovo skupno število. Ustanoviteljice teh so večinoma lokalne skupnosti. In danes se članstvo v svetih zavodov na žalost dojema kot častna funkcija. Predvsem je treba jasno razmejiti odgovornost direktorja in sveta zavoda, danes imajo člani sveta odgovornosti, ki so po mojem pretirane, na primer odločanje o sporih iz delovnega razmerja. Delovnopravna zakonodaja je nekaj tako zahtevnega, da o tem ne more odločati svet.

Prvi dve zelo pomembni točki: odgovornost županov in nabavno politiko knjig. Zakon o Slovenskem filmskem centru pa bo tega združil z Viba filmom, ker se dve instituciji nista izkazali kot dobra rešitev. Prva je programska podpora področju, druga tehnična in zato morata sodelovati ter imeti enega direktorja. Sedanja dva se v dveh letih nista niti enkrat poklicala. Poleg tega zakon prinaša to, kar je NPK zelo jasno napovedal – zunajproračunsko financiranje filma. In sicer na način, kot je znan v uspešnih kinematografskih državah. Različni deležniki, ki imajo opraviti s filmsko produkcijo, prispevajo ustrezne deleže. To velja tako za ponudnike televizijskih kot za ponudnike kabelskih in internetnih storitev ter tudi kinematografe. Tako se bodo sredstva za film približno potrojila.

O tem ni nobenega dvoma. Že iščemo rešitev.

Sila neprijetna zgodba. Dejstvo je, da je bila tukaj na ministrstvu narejena napaka. Mariborskim predstavnikom smo zaplet pojasnili, a se niso sprijaznili z odločitvijo niti z vrednotenjem strokovne komisije. To je čisto legitimno, zdaj bo prišlo do upravnega spora. Šlo je za enega evropskih razpisov, ki ima dokaj jasno definirana merila, kako se ocenjuje. Strokovna komisija je ta merila pomešala in dobila popolnoma napačen rezultat. Na srečo kontrolni sistem znotraj MK deluje, generalna sekretarka je napako odkrila, jaz je ne bi, in to je dokaz, kako popolnoma odvisen si od strokovnih služb. Če te napake ne bi odkrili, tega razpisa ne bi mogli zagovarjati. Zato sem odgovorne seveda moral sankcionirati.

Vsi člani so dobili opozorilo zaradi malomarno opravljenega dela in zaradi nevarnosti povzročitve večje škode. Pristojni uslužbenec, ki je vodil postopek, pa je dobil opozorilo pred odpovedjo delovnega razmerja.

Šlo je za prijazen in preventiven pogovor o tem, kaj je v tovrstnih javnih razpisih dovoljeno lobiranje in kaj je tisto, na kar morajo biti strokovne službe posebej pozorne. Komisija je tudi odprla zanimivo vprašanje, katere so lahko pasti strokovnih komisij v teh fazah odločanja – pri njih lobiranja sploh ne sme biti. Predstavili smo ji postopek in nekatere letošnje odzive prijaviteljev.

Pojasnili smo, da so ti strokovnjaki težko strokovnjaki, če niso dejavni na področju, ki je predmet presoje. Pravilnik o strokovnih komisijah pa jasno določa, da se mora član izločiti iz odločanja o programih, pri katerih ima interes. To mora biti zabeleženo tudi v zapisniku. V letošnjih razpisih smo uvedli še dodatno novost in varovalko, da člani strokovnih komisij vnaprej povedo, v katerih projektih sodelujejo. S tem se seznanijo tudi člani med sabo.

Če govorimo o razpisih, v času postopka ne sprejemam nikogar. In ker sem si odvzel diskrecijo, lobiranje pri meni niti ne bi imelo smisla.

To je odgovornost vsakega posameznika. Zelo pomembno je, da se člani komisije zavedajo, da morajo takšne pritiske zavrniti. Če zaznajo lobiranje, morajo to zaznamovati s kratkimi uradnimi zaznamki.

To bomo dosegli na dva načina. Z obveznostjo dolgoročnega načrtovanja in z obveznostjo transparentnosti nabavne politike. To ni poseganje v avtonomijo knjižnic pri nabavi knjižničnega gradiva, ampak zahteva, da ima knjižnica jasen profil svoje nabavne politike, vezan na okolje, v katerem deluje, in na javni interes. Dodatno se mi zdi zelo pomembno, da bomo vpeljali element evalvacije. Poročila o vsakoletni nabavni politiki bodo javna, NUK pa je po tem predlogu zakona dolžan ta poročila evalvirati in oblikovati priporočila. Cilj je, da se raven dvigne. Knjižnica pa nabavlja tudi iz lastnih sredstev in mi ne moremo preprečiti, da ne bo kupila nekakovostne literature, če želi.

To je ključna naloga samega področja. Nobena država nima založniških standardov uzakonjenih, to so pravila, ki jih postavljajo založniška združenja ipd. To napoveduje tudi gospod Kafol pri Združenju založnikov in knjigotržcev.

V NPK smo jasno napisali, da tiskani mediji predstavljajo steber kakovostne medijske krajine. V našem okolju je to še toliko bolj izrazito. Skladno s tem so tiskani mediji gotovo prioriteta. Reči, da bo država z intervencijami rešila tiskane medije, pa bi bilo pretirano.

Subvencije da, davčni prijemi ne.

Obstoječi zakon o medijih določa natančne kriterije financiranja in je popolnoma zastarel, popolnoma napačen, govori o političnosti uravnoteženosti, namesto da bi govoril o kakovosti in deficitarnosti nekega področja, in to je treba nujno spremeniti. Prav žal mi je, da gre še letošnji razpis za medijske vsebine po tem starem zakonu. Usmeriti se moramo v kakovost, raznovrstnost in v deficitarne zvrsti, ki pomenijo neko dodano vrednost, raziskovalno novinarstvo ipd., ne pa da se financira vse mogoče, celo kvizi. Marca bomo dali v javno razpravo novi zakon o medijih. Zahteval bo temeljito razpravo in precejšen konsenz, da ga bomo spravili skozi parlament.

Predvsem spremembe na področju upravljalske strukture in imenovanja direktno s strani politike. Definirali bomo področja, ki tvorijo javni interes, znotraj tega pa bomo oblikovali mehanizem na podoben način, kot smo svete javnih zavodov v kulturi.

Tukaj ste novinarji sami imeli določene pomisleke in dogovorjeni smo, da se glede načina uskladimo. Novinarji se zelo bojijo tega, da bi bili podvrženi kakršnemukoli pristranskemu ocenjevanju.

Ja, tudi to bo opredeljeval novi zakon o medijih. Mediji, ki bodo deležni javne podpore, morajo spoštovati osnovna pravila. Spoštovanje avtorskega dela je prva črka abecede.

Samozaposleni so ena od prioritet, ZUJIK bo na čim bolj enakopraven in vsakemu izmed področij primeren način zagotovil kar najboljše okolje za njihovo delo: samozaposlenim, nevladnim organizacijam, javnemu ter zasebnemu sektorju. Na slednjega ne smemo pozabiti, ker ima pomembno vlogo. Za samozaposlene smo v spremembah ZUJIK s tremi novimi inštrumenti sistemsko ureditev zelo jasno nakazali.

To, da imamo tri nove inštrumente podpore samozaposlenim, tega prej niti približno noben minister ne bi mogel doseči. Sledi definiranje statusa, načina in oblike plačevanja prispevkov, verjetno odprava cenzusa. Samozaposleni kot del samega ZUJIK ne morejo biti socialna kategorija, ukrepi, ki bodo zadevali samozaposlene, se morajo nanašati na ustvarjalnost, socialna politika pa je stvar drugih zakonov. Društvo Asociacija pravi, da so kulturne žepnine, plačevanje bolniške in računovodstva socialni ukrepi, a ne drži, to so izrazito sistemske stvari, katerih ureditev nam nalaga zakon. Če bomo trdili, da so žepnine socialni korektiv, delamo samim sebi škodo. Nove inštrumente smo vpeljati prav zato, da bi jih izvzeli iz socialnega okvira in socialne terminologije. In to je bilo težko narediti, spraviti to skozi vlado in parlament. Te ukrepe je treba brati dobesedno, brez interpretacije. Samozaposleni so ustvarjalci, ki morajo v prihodnosti živeti od svojega dela. To, da imajo formalno stimulativne pogoje, je en korak. Bistveno pa je, da kulturni sistem kot celota deluje.

S tem, da imamo čim močnejši javni sektor, ki je odprt za ustvarjalce, ki prihajajo, in bo temeljil na kar največji kakovosti. S tem, da bomo z ukrepi, od katerih se nekateri že izvajajo, spodbudili delovanje kulturnih trgov in pridobili več sredstev v polje kulture. Ena stvar je zakon o enotni ceni knjige, s katerim ciljamo na to, da bo knjiga dostopnejša, da se bo povečala bralna kultura. Od tega bodo na dolgi rok preživeli tudi ustvarjalci na področju knjige. Podobno velja za vsa druga področja, ki jih sistemsko urejamo.

Kaj bi se zgodilo, ko pride nov minister in začne na veliko varčevati, češ, saj ima knjiga ničelno stopnjo, ne potrebuje nobene subvencije? Gre za kolizijo modelov. Ali imaš model, ki je pretežno usmerjen v davčno podporo kulturi, ali model, kjer gre za neposredne oblike podpore. Ne gre za plus-plus, gre za ali-ali. V vsej paleti pa je treba spodbuditi tudi zasebni del. Kultura samo od subvencij ne more živeti.

Nobeden. Uživam v pogajanjih.

Prav gotovo pri financiranju nevladnih organizacij na zadnjem programskem razpisu. Kar razumem. Področje je zelo konkurenčno.