Leta 2012 je minimalna bruto plača v javnem sektorju znašala 760 evrov, povprečna plača slabih 1800 evrov, plača predsednika vlade pa 6000 evrov, kar pomeni, da je bila 7,8-krat višja od minimalne in le 3,3-krat višja od povprečne. Tak razpon izhaja iz zakona o plačah javnih uslužbencev, medtem ko za javna podjetja, pa čeprav tudi ta živijo od denarja davkoplačevalcev, velja drug zakon, ki zgornje meje plač direktorjev dolgo časa ni odrejal. Šele nekdanji minister Matej Lahovnik je vanj vnesel določilo, da so lahko njihove plače tri- do petkrat večje od povprečne plače v dejavnosti, ki ji to podjetje pripada. Omejitev pa direktorjev javnih podjetij ni spremenila v siromake: plača direktorice ljubljanskega javnega podjetja Parkirišča in tržnica je leta 2012 znašala 5300 evrov, plača direktorja javnega podjetja Vodovod-kanalizacija 5600 evrov, nihče od teh mestnih direktorjev pa ne zasluži manj od 5000 evrov. Še sreča, da so »skromno« uporabili nekaj več kot trikratnik povprečne plače in torej dosegajo samo plače ministrov. Te skromnosti pa ne kažejo direktorji državnih bank.
Pred Lahovnikovim zakonom so plače direktorjev javnih podjetij, ki imajo monopolni položaj in živijo od neusahljivih plačil državljanov, saj sicer ostanejo brez vode ali elektrike ali plačujejo kazni za neplačano parkirnino, dva- do petkrat presegale plačo predsednika države. Kar pomeni, da so zaslužili petdesetkrat več od svojih najslabše plačanih delavcev ali petkrat več kot predsednik države.
Obstaja logika za ta navidezni nesmisel, seveda sprevržena. Mesta v vodstvih javnih podjetij so idealna priložnost za izmenjavo uslug med političnimi somišljeniki, pa tudi donosno zatočišče za odslužene politike. Danes je razumno, če predsednik vlade načrtuje, da bo kariero nadaljeval kot direktor Javne razsvetljave. Prepričan sem, da so posamezne »plačne afere« prišle v javnost le takrat, ko je kakšen izmed teh od države nastavljenih direktorjev postal neposlušen, in le izjemoma takrat, ko je postal pretirano pohlepen. Lahovnikov zakon je nastal kot posledica razkritih plač in odpravnin direktorjev državnih bank.
Direktorji javnih zavodov si lahko samo želijo, da bi Lahovnikov zakon veljal tudi za njih. Bruto plača generalnega direktorja največjega javnega zavoda v državi, ljubljanskega kliničnega centra, je leta 2012 znašala 5000 evrov in je zaostajala za trikratnikom povprečne plače 1900 evrov v panogi, kaj šele od petkratnika. Ni dvoma, da je odsluženim politikom še naprej bolj privlačen položaj direktorja kanalizacije kot direktorja bolnišnice.
Komentarji ob vladnem predlogu za odpravo omejitev pri direktorskih plačah so bili tipično odvisni od interesov razpravljalcev. Na soočenju mnenj, ki ga je organizirala državna televizija (plača direktorja 5000 evrov), so prevladovali zagovorniki sprostitve plač. Če poenostavim njihovo visoko doneče razpredanje o mednarodni konkurenčnosti in ceni za strokovnost, se njihovo utemeljevanje glasi nekako takole: direktorji javnih podjetij (predvsem so bile mišljene banke) so slabi, ker se za tako plačo nihče od sposobnih tujcev ni prijavil, sposobnih domačih kandidatov pa ni (sicer bi jim morala s stališča domače plačne konkurenčnosti tudi po Lahovnikovem zakonu zadoščati ena od najvišjih plač v državi). Zato je treba iskati dobre strokovnjake na mednarodnem trgu dela in jim dati plače, ki jih dobivajo v svojem okolju. Stranska posledica je seveda ta, da se morajo povečati plače tudi slovenskim nesposobnežem (če bi imeli sposobne, ne bi potrebovali tujcev), saj v primerjavi s tujci ne smejo biti v slabšem položaju. Direktor NLB je nonšalantno izjavil: »Ne bi smeli debatirati v smislu: znižajmo še tistim, ki imajo nekaj več, zato da se bomo vsi bolje počutili.« Nisem verjel, da dobro slišim: plača, ki je petdesetkrat višja od plače delavca v mestni komunali, ki sedaj skupaj z drugimi državljani rešuje njegovo propadlo banko, je »nekaj več«? Direktor NKBM je zmogel izjaviti samo to, da on ne bi kukal vsakomur v denarnico, koliko zasluži, ker se mu to zdi nedostojno. Bolj prav bi bilo, če bi rekel, da bi se počutil ogroženega. Prepričan sem, da se bodo morali ti ljudje, tako kot v Ameriki, kmalu obdati z zidovi in varnostniki.
Ugovori dveh nasprotnikov sprostitve plač, vodje sindikata javnega sektorja in nekdanjega ministra Lahovnika, so bili medli. Poudarjala sta predvsem spornost višanja plač direktorjem v času krize, ko se vse ostale plače nižajo in se krčijo usluge javnega sektorja, nista pa izrekla, da obstoječi razpon plač povsem zadošča tudi za čas, ko krize ne bo več. Bojim se, da tega niti ne mislita. Nista rekla, da ni niti strokovnega niti konkurenčnega niti moralnega razloga, da bi nekdo zaslužil več kot desetkrat več od tistega, ki zasluži najmanj, seveda ob osnovni zahtevi, da mora tudi minimalna plača omogočati dostojno življenje. Konkurenčne plače za tujce, če jih res nujno potrebujemo, je mogoče zagotoviti z razpisnimi pogoji, ki temeljijo na dokazani mednarodni uspešnosti. Sicer bomo dobili dvomljivo uspešne tujce, ki jih bomo obmetavali z boljšimi plačami, kot so jih imeli kadarkoli prej, in vzporedno z njimi ustvarili še domači sloj preplačanih ljudi, ki bodo hladnokrvno korakali proti ameriškemu petstokratnemu razponu plač. Še zlasti, če bomo te tuje sposobneže iskali v londonskem Cityju ali newyorškem Wall Streetu.
V tem primeru pa bodo posojila, ki jih pravkar najemamo, komajda zadostovala za njihove plače.