Najoua je duo Ane Kravanja in Sama Kutina, ki snujeta avtorsko muziko na tako imenovanih »eksotičnih glasbilih«, doma izdelanih glasbilih in zvočilih, prosto improvizirata. Kutina med drugim poznamo po njegovi posebni igri na hurdy-gurdy. Posebnost Najoue, slišna tudi na njunih dveh albumih, je niz miniaturnih skladb, ki jih izvajata na pri nas izdelanih kalimbah, se pravi na glasbila, ki izvirajo iz podsaharske Afrike, a so se – tudi zaradi čezatlantske trgovine z ljudmi – razširila na druge celine. Skoraj po vsej Afriki jih poznajo v različnih oblikah in uglasitvah pod različnimi imeni: kalimba, sanza, mbira. Te največkrat majhne, pod prsti pojoče in nežno brneče glasbene škatle iz družine lamelofonov se je na zahodu precej zgodaj prijelo opisno ime »palčni klavir«, ki seveda zavaja, saj na niz kovinskih ali bambusnih lamel, jezičkov, pritrjenih na resonančno telo, »pianist« igra z obema palcema. Da so pri izbiri tvarine zanje domači izdelovalci kalimb vendarle tudi izbirčni, dokazuje tudi to, da je nekaj izdelanih kalimb vendarle iz kalabašev raznih velikosti, ki jih je, kot je zaupal Kutin, pritovoril iz Malija. Glasbenik se vendarle zanaša na afriško modrost in staro obrtno znanje, ki izkorišča specifično resonanco kalabaša. Nastop je spretno povezoval igro različnih melodijskih vzorcev, njihovega medsebojnega križanja, sprememb ritmov, ki so se vili v povezavi različnih skladb, ki jih igrata na različno uglašene kalimbe. V dvoigri manjka bolj zapletenih vzorcev in ritmiziranja, a njun natrgani »minimalizem«, repetetivnost z variacijami, ždenje na gruči tonov, kar je za glasbenika lahko neustavljiv magnet (ni treba daleč, lahko preberemo kakšen spis Steva Reicha, kako je črpal iz afriških godb), je imel tudi kakšen fin, zafrkljiv obrat v skladnji.
Imaginarni kraj violončelista Erika Friedlanderja, sicer člena eksperimentalnega in novomuzičnega newyorškega krožka, je Bonebridge, realna glasbena krajina, kamor se je tudi zares podal po navdih, pa jug ZDA in njegove ljudske in popularne godbe, zgodnji country, za prgišče bluesa, zlasti pa bluegrass, ki ga krasi virtuozna igra strunskih glasbil. Glede na dosedanjo dejavnost uglednega čelista je Bonebridge obrat k jasni, zaokroženi preprostosti in detajlom, ki jih narekuje skladanje s tem glasbenim ozadjem v mislih. To Friedlander naredi z bazično jazzovsko zasedbo, na bobnih je bil Michael Sarin, na kontrabasu pa Trevor Dunn (oba smo že slišali v povsem drugačnih zasedbah), ki ji priključi »južnjaškega« naturščika, odličnega slide kitarista Douga Wambla, sicer zelo iskanega glasbenika. Friedlander, ki slovi kot mojster igre z lokom, je v ta namen večino repertoarja odigral z gibkim pizzicatom, ubiral strune in vse podredil zasnovi, ki je v dialogu izkoriščala specifični zven slide kitare, značilne legate in razmeroma preprosto harmonsko ogrodje skladb. Tu je bend nekje na polovici. Dobri ritemski sekciji je odmerjena preveč pasivna vloga spremljevalke, Friedlander je pravzaprav vse skupaj artistično zmehčal, nekje pa v svojem slogu zakompliciral tako, da je imel težave bolj neposredni Wamble. Bend se je ogrel počasi, nikoli do konca, še največ možnosti za izvijanje iz varno umerjene monotonije pa je ponudila razgibana viža, ki je posegla po afrokubanskem vzorcu habanere, a ga je spojila z živahnim bluegrassom. Ostane priokus, da je znani čelist, ki sicer zna z glasbami vseh vrst, v izboru glasbene teme za obdelavo sofisticirano zadržan, tudi rutinski, zraven pa tudi oportunističen, sploh glede na pravi mali preporod bluegrassa zadnja leta med mladim urbanim ameriškim občinstvom.