Zgodba je sicer nekoliko manj sanjska, pravzaprav gre za klasični fenomen bumeranga, zelo pogost na tej strani Alp. Če smo povsem iskreni, gre za tipično slovensko zgodbo, z očetovo slabo vestjo in občutkom odgovornosti in brezposelnostjo otrok in nepotizmom in nepremičnino in službo in županovanjem vred. In nevoščljivost, jasno – zato za zgodbo sploh vemo.
Tako se je torej zgodilo, da je Matjaž obtičal z neperspektivnima sinovoma. Ni edini. Kot marsikateri drug starš jima je vedno govoril, naj se gresta izučit za poklic, za rudarja ali kaj, a nista poslušala. Evo, zdaj je pa eden profesor športne vzgoje in drugi arhitekt. Ha, a vi sploh veste, koliko prostih delovnih mest je trenutno za oba skupaj v Sloveniji? Nič.
Matjaž dolgo ni vedel, kaj bi. Ni šlo samo za ugled sinov, ampak za njegov lastni! Si predstavljate, da bi županov sin ostal na cesti, brezposeln? Ljudje božji, pa saj to bi bilo videti, kot da je povsem nesposoben oče. Ko so na občini iskali novega človeka za internet, ga je tako Lidija vprašala, če koga pozna, normalno, tako se to dela, a ne. Za trenutek se je boril sam s sabo, potem pa ga je premagal obup in je vse izblebetal. Lidija ga je razumela, ni lahko biti oče dandanes... Vedela je, kako je, ko tvoj otrok potrebuje službo. To je pač projekt, ki presega sposobnosti mladega uma. »Bomo zrihtali,« je rekla sočutno, »nič ne skrbite, župan.« Stisnila mu je dlan in skupaj sta zapela arijo, vedela je, kako rad to počne, ko je pod stresom.
Sinova sta mu dodobra utrdila glasilke. Nenazadnje tudi zato, ker mali nikoli ni slišal zvonca, ko je prišel k njemu na obisk v Ljubljano. Ja, prepustil mu je stanovanje, mlademu moškemu brez resne službe in položaja je že tako dovolj težko najti ženo dandanes. Sploh če ima še težave z izpadanjem las. Ko je takrat padla Pahorjeva vlada in se je moral izseliti, mu je pošteno zameril glasovanje za nezaupnico. Obljubil je, da se mu bo odkupil. Zanj je prestopil v zmagovalno ekipo, vse to je bilo zanj. »Najprej sem oče, šele nato vse ostalo, razumite me!«
Če Matjaž zdaj prizna krivdo in odstopi, bodo enega potomca nagnali iz službe, drug pa bo, pravzaprav nič kriv, ob stanovanje; še več, s tem mu bo povzročil permanentni stanovanjski problem. Lepo vas prosim, kako bo 33-letni arhitekt, ki mu je oče doslej plačeval ne le položnice za telefon, ampak tudi vse druge stroške, in mu odstopil svoj borni pajzl v središču prestolnice, kako bo torej zdaj ta revež prenesel nenadno rezanje popkovine! Kako naj lastnega sina na vsem lepem pahne v hladno in kruto realnost plačevanja najemnine, pošiljanja prošenj, nakupovanja hrane v Lidlu in pohištva na Bolhi? Tako mladega!
»Nisem vedel,« sta tako, vidite, besedi, ki bolj kot o čemer koli drugem pričata o nesebičnosti in požrtvovalnosti nekega očeta – očeta, ki je kriv, a le če je zločin ljubezen.