Na odru SNG Opera in balet Ljubljana bodo jutri premierno uprizorili Netopirja, opereto v treh dejanjih Johanna Straussa mlajšega, ki jo na oder tokrat postavlja režiser Zvone Šedlbauer. Za glasbeni del bo poskrbel hišni maestro Igor Švara, ki po tej predstavi odhaja v pokoj, ne poslavlja pa se od odra.
Straussov Netopir bo s tem doživel že svojo enajsto ljubljansko postavitev. Prvič so to opereto postavili davnega leta 1899, 25 let po praizvedbi na Dunaju, predstavo sta vodila režiser Rudolf Inemann in dirigent Hilarij Benišek. Nazadnje pa je bilo to leta 2003, ko je predstavo režiral Karel Jerič, dirigiral pa Marko Gašperšič. Sveža postavitev, ki bo predpremiero doživela že nocoj, je iz tiste izpred enajstih let ohranila scenografa Marka Japlja in kostumografinjo Alenko Bartl pa tudi dramskega igralca Janeza Hočevarja - Rifleta, ki se bo ponovno znašel v vlogi ječarja. V prevodu Otona Župančiča (po libretu Karla Haffnerja in Richarda Genéeja) bo priljubljena mojstrovina kralja valčkov odpeta v slovenskem jeziku.
Od kritik do mojstrovine
Mladega Straussa je občudoval Brahms, Wagner mu je rekel »najmuzikalnejša glava 19. stoletja«, Offenbach pa ga je navdušil za pisanje operet. Strauss je Netopirja napisal, ko je bil že slaven, torej po svojih komičnih operah Kralj Indigo in štirideset razbojnikov, ki ga je izstrelila med zvezde, in Rimski karneval. Francoski tandem Meilhac-Halévy, ki je napisal tudi libreto za Bizetovo Carmen, je leta 1872 na oder postavil gledališko komedijo Le Révellon, Karl Haffner pa jo je na pobudo dunajskega Carltheatra prevedel v nemščino in dogajanje prestavil v avstrijsko zdravilišče. To je izvedela tudi konkurenca in Theater an der Wien je na isti tekst naročil libreto, Straussu pa uglasbitev. Opereto Netopir so po krstni izvedbi aprila 1874 dunajski kritiki označili za »potpuri valčkov in polk«, bolj uspešna je bila postavitev tri mesece pozneje v Berlinu in še istega leta v New Yorku. Od takrat najprej velja za mojstrovino.
Operetna zgodba je polna zabavnih intrig. Rentnik Gabriel von Eisenstein mora za krajši čas v zapor zaradi razžalitve uradne osebe. Zgodba se začne zapletati, ko ga prijatelj Falke, ki do njega kuha zamero (ker ga je Gabriel osmešil na neki zabavi, kjer se je Falke pojavil oblečen v netopirja), prepriča, naj začetek prestajanja zaporne kazni preloži za en dan in se udeleži plesa v maskah pri princu Orlovskem – kar je pravzaprav past, ki mu jo nastavlja Falke. Gabriel odide na zabavo, tako kot tudi Adele, služkinja njegove soproge Rozalinde, ta pa ostane sama doma, kar izkoristi učitelj petja Alfred in na skrivaj obišče svojo mladostno prijateljico. Preobleče se v Gabrielovo haljo, vmes pa se pojavi upravnik zapora in ga odvede. Alfred nesporazuma ne pojasni, ker želi rešiti Rozalindino čast. Ko pa se vsi skupaj zamaskirani znajdejo še na plesu, se zgodba povsem zaplete – in na koncu seveda srečno razplete – čast Rozalinde je rešena, njenemu možu ni treba v zapor, Netopir oziroma Falke pa je vendarle zadovoljen.
Dramaturginja Tatjana Ažman ugotavlja, da je bila opereta izraz nove dobe, v katero je zakoračil Dunaj sredi 19. stoletja. To je bil čas, ko si je Avstrija opomogla od poraza s Prusijo in ko so po letih absolutizma in ekonomskih omejitev Dunajčani stopili v bolj optimistične čase pod taktirko reform Franca Jožefa in liberalnega parlamenta. Industrializacija in modernizacija sta bili paradigmi vzhajajoče zahodnoevropske prestolnice, novo blagostanje in liberalne vrednote pa so ustvarile novo umetniško obliko, seveda tudi v povezavi s poslovnimi učinki dobičkonosne zabavne industrije. Operetna gledališča so bila kraj, kjer so lahko v takšnem ali drugačnem živahnem »trgovanju« sodelovali vsi sloji prebivalstva. Preprodajanje vstopnic, pogajanja skladateljev in libretistov s poslovneži in investitorji okoli avtorskih honorarjev in tantiem, plesišča, polna zamaskiranih plesalcev, ki so v ritmu valčkov nestrpno čakali na nove operete – vse to je odražalo vzdušje tistega časa.
Več pozornosti tokrat igri
Po daljšem času se na operni oder vrača režiser Zvone Šedlbauer, ki je Netopirja že postavil v sezoni 1991/1992, v osemdesetih letih pa je režiral tudi Bellinijeve Puritance, Švarovo Veroniko Deseniško, Verdijevo opero Moč usode celo dvakrat, v devetdesetih pa še Beethovnovega Fidelia in Massenetovo Manon. Povedal je, da se je tokrat pri Netopirju fokusiral na dialoški oziroma dramski del, hkrati pa ga je zanimalo, kako v nekem prostoru z glasbo držati izraznost ves čas na visoki ravni. V zasedbah je veliko alternacij s hišnimi solisti in gosti, za vsemi pa so dolge študijske in bralne vaje. Režiser je še povedal, da ga aktualizacija dela ni zanimala, saj Netopir že sam po sebi vsebuje dovolj ironije do stanu in spolov, s čimer se je mogoče poistovetiti.
Solisti bodo Jure Kušar in Matjaž Stopinšek kot Gabriel von Eisenstein, vlogo njegove soproge Rozalinde si bodo delile Milena Morača, Rebeka Radovan in Martina Zadro, direktor zapora Frank bo enkrat Zoran Potočan, drugič Robert Vrčon, vlogo učitelja petja Alfreda sta prevzela Aljaž Farasin in Matej Vovk, princa Orlovskega pa bosta pela Andrej Debevec in Dejan M. Vrbančič. V prvih vrstah bodo še Ivan Andres Arnšek, Slavko Savinšek, Andrej Debevec, Urška Arlič Gololičič, Nina Dominko, Dunja Spruk, Ana Dežman, Višnja Fičor, Ida Plevnik, Juraj Pajanović in Gregor Zorko.