Viktorju Janukoviču nasilno vedenje ni tuje. V mladosti je bil zaradi huliganstva in pretepanja dvakrat obsojen, a so se z njegovim vstopom v tedanjo komunistično partijo Sovjetske zveze te kazni iz njegovega življenjepisa izbrisale. Aktualne ukrajinske oblasti, pri čemer prednjači Janukovičev notranji minister Vitalij Saharčenko, za sedanjo pravo vojno med policijo in demonstranti v Kijevu in drugih mestih obtožujejo huligane, ki so delali preglavice že organizatorjem evropskega nogometnega prvenstva pred poldrugim letom, a represija, okrepljena z novo protiprotestno zakonodajo, je razbesnela na desettisoče tistih Ukrajincev, ki so v večjih ali manjših valovih že od novembra sem izražali nezadovoljstvo s predsednikom, ker prihodnost države razume kot svoje osebne kalkulacije med Moskvo in Brusljem.

Janukovič se ne srečuje prvič s širokim ljudskim nezadovoljstvom. Oranžna revolucija leta 2004 ga je že odplaknila s prigoljufanega si predsedniškega položaja v režiji njegovega političnega mentorja Leonida Kučme in ob podpori ruskega predsednika Vladimirja Putina. Gonilna sila upora proti njemu je bila Julija Timošenko in tega ji očitno nikoli ne bo odpustil, saj plamen sovraštva gori naprej tudi po za zahodne opazovalce njegovi čisti zmagi nad tekmico na zadnjih predsedniških volitvah leta 2010. Ukrajinci so mu pogledali skozi prste, ko je narodno ikono s pomočjo pravosodnega sistema in ob zgražanju Zahoda s političnega prizorišča pospravil za zapahe. Skušali so verjeti njegovim obljubam, danim po stotih dneh v predsedniški palači, da bo z resnimi gospodarskimi reformami v naslednjih desetih letih popeljal Ukrajino med 20 najbolj razvitih držav na svetu s političnimi in družbenimi standardi Evropske unije. Podrejanje medijev, pritiski na intelektualce ter zatiranje opozicije v parlamentarnih klopeh so dokazovali nasprotno, a so bile domače in tuje kritike Janukoviča bolj medle vse do kontroverzne odločitve, da Kijev ne podpiše predvidenega pridružitvenega sporazuma z EU na lanskem novembrskem vrhu v Vilni. Unija je takrat precej presenečena naletela na pragmatičnega voditelja sovjetskega tipa, ki je pogovore z Brusljem razumel kot geopolitično barantanje in ga nadgradil s sporazumom z Rusijo o milijardni finančni pomoči Ukrajini in ugodnejši ceni plina ter namigom, da se je za kakšnih 20 milijard evrov pripravljen prodati tudi EU. Obljubljeno finančno pomoč Unije ob predlaganem pridružitvenem sporazumu v višini 610 milijonov evrov je takrat označil za »liziko v pisanem ovoju«.

Z astronavtom med politične veljake

Janukovič se je rodil poleti leta 1950 v vasi Žukova pri Jenakijevu na vzhodu Ukrajine strojevodji belorusko-poljskega porekla in medicinski sestri z rusko-ukrajinskimi koreninami. Mati mu je umrla, ko je bil star komaj dve leti, tako da je rana leta preživel v revščini s sanjami o nekoč bogatem življenju, kot je kasneje razlagal sam. Najprej se je izuril za električarja v lokalnem avtobusnem podjetju, kasneje pa končal tehnično šolo. Pri tridesetih je končal študij strojnega inženirja na politehničnem inštitutu v Donetsku, se včlanil v komunistično partijo in postal glavni upravnik prevozniškega podjetja v Jenakijevu, kar mu je odprlo pot med tedanje politične veljake tudi ob podpori sovjetskega astronavta ukrajinskega porekla Georgija Berogovoja. V političnih višavah se je znašel relativno pozno. V že neodvisni Ukrajini se je leta 1997 povzpel na guvernerski stolček gospodarsko najmočnejšega donetskega okrožja in tam vedril pet let, da bi ga ukrajinski predsednik Leonid Kučma novembra 2002 imenoval za premierja. Z blagoslovom Kučme se je nato dve leti kasneje spustil v predsedniško tekmo kot kandidat stranke regij, v drugem krogu pa v dvomljivih okoliščinah zbral več glasov od protikandidata Viktorja Juščenka. Po širokem ljudskem protestu je ostal brez mandata, saj je vrhovno sodišče razveljavilo volitve, na ponovljenih pa je dokaj prepričljivo slavil Juščenko. Poskus njegovih političnih nasprotnikov, da bi ga zaradi mladostnega (izbrisanega) kriminala izločili iz parlamentarnih volitev leta 2006 ni uspel, še več, relativna zmaga stranke regij mu je zagotovila ponoven položaj predsednika vlade, resda le za dobro leto dni, ko je na predčasnih volitvah skupaj s koalicijskimi partnerji ostal za las prekratek za ponovno parlamentarno večino in je premierka postala njegova nočna mora Julija Timošenko.

Priložnost za novo merjenje moči med njima je prišla na predsedniških volitvah leta 2010. Timošenkova je vanje stopila z bremenom druženja s Putinom, s katerim sta zgladila plinski spor na nekoliko nenavaden način, mimo ukrajinske vlade in bliže ruskim željam. Putin tokrat ni ponovil napake iz leta 2004, ko je odkrito podprl Janukoviča, ampak se je odločil za nevtralno stališče. Nekaj dobrikanja Bruslju je zato Janukoviču prineslo v drugem krogu dobre tri odstotke več glasov in zmago nad tekmico, s katero se pred volitvami ni želel srečati v televizijskem dvoboju. Odpravil ga je precej nesramno, rekoč, naj Timošenkova raje prevzame odgovornost za napake na položaju premierke ali pa se vrne h kuhalnici.

Za politične analitike je uganka

Kot predsednik je Janukovič svoj prvi obisk na tujem namenil prav Bruslju in ne Moskvi. Za cilj je razglašal približevanje Uniji, se zavzel za brisanje »nevidne meje« med prozahodno zahodno in prorusko vzhodno Ukrajino, a tudi za uvedbo ruščine, ki jo zvečine uporablja v svojih pogovorih, kot uradnega jezika ob zdaj edini uradni ukrajinščini. Hitro je poskrbel tudi za krepitev svojega položaja – parlament je deset mesecev po njegovi izvolitvi sprejel ustavne spremembe, s katerimi je predsedniku povrnil večino pooblastil, ukinjenih z oranžno revolucijo, ter tako ustavil začeti proces uvajanja prave parlamentarne demokracije v Ukrajini.

Janukovič, ki se je na predsedniškem položaju obkrožil s svojimi ljudmi iz donetskega okrožja, naslonil pa na tamkajšnje gospodarske oligarhe ter mimogrede enega od sinov spravil med poslance vrhovne rade, velja za človeka, ki ga je težko »prečitati«. Ukrajinski politični analitik Volodimir Fesenko zatrjuje, da ni nekdo, ki sledi racionalnim kalkulacijam. Njegov stil razmišljanja se razlikuje od zahodnih politikov, saj namesto analiz posluša svoj notranji glas, se zanaša na intuicijo in lastne izkušnje. Je klasični postsovjetski politik, pravi Fesenko, kakršni še vedrijo in oblačijo tako v Rusiji kot večini nekdanjih sovjetskih republik. Za Janukoviča velja, da vselej skriva svoje karte, tudi pred najbližjimi sodelavci, kdo sodi v njegov najožji krog, pa ostaja uganka tudi za dobre poznavalce ukrajinskih političnih razmer. Evropski diplomati navajajo, da pogajanja zvečine doživlja kot pritisk in ne razpravo o možnostih in pot h kompromisom. Posledično mora biti rezultat po njegovi meri ali pa mora biti pritisk tolikšen, da se mu ne more več upreti. To se mu znova dogaja prav zadnja dva meseca, ko ga je trmoglavljenje pripeljalo blizu usode Ceausescuja ali Gadafija, kot ga je javno opozoril najbolj prepoznavni vodja protestov in opozicijskega Udara Vitalij Kličko. Janukovič zase trdi, da je politik z močnim občutkom za realnost, a njegove poteze vse bolj dokazujejo nasprotno.