Büchner je živel sredi reakcionarnega obdobja nemške restavracije. Po Napoleonovem porazu v bitki pri Leipzigu leta 1813 je Nemčija ostala razdeljena na vrsto majhnih držav, v katerih je fevdalna aristokracija znova uveljavila svoj red. Ustavne pravice, ki jih je vpeljal Napoleon, so konservativne oblasti v nemških državah odpravile in vsak odpor zadušile s politično represijo, cenzuro ter samovoljnimi policijskimi ukrepi. Svobodomiselne intelektualce so preganjali in mnogi so morali zapustiti profesorska mesta na univerzi. Kljub temu so bile ideje francoske revolucije v Nemčiji še vedno močno zakoreninjene, obenem pa se je krepilo buržoazno nacionalistično gibanje, zaznamovano s šovinistično frankofobijo in nostalgijo za srednjeveškimi časi in svetim rimskim cesarjem Barbarosso (to nostalgijo je satiriziral Heinrich Heine v poemi Nemčija, zimska pravljica).
»Vse skupaj je komedija«
Georg Büchner se je rodil v mestu Goddelau v nekdanji veliki vojvodini Hessen-Darmstadt kot prvi otrok uglednega zdravnika Ernsta Büchnerja (ateista in privrženca Napoleona) in njegove žene Caroline. Georgova sestra Louise je postala pisateljica in borka za ženske pravice. Njegov brat Ludwig se je udeležil marčne revolucije leta 1848, postal zdravnik in naravoslovni znanstvenik (kot darvinist je napisal vplivno delo Sila in snov: empirično-filozofske študije, 1855) ter leta 1850 poskrbel za prvo objavo Georgovih zbranih del. Georgov drugi brat Wilhelm je postal farmacevt in poslanec v hessenskem parlamentu, najmlajši brat Alexander pa se je izselil v Francijo, potem ko mu je zaradi njegovih »protidržavnih stališč« hessensko sodišče prepovedalo odvetniško prakso.
Leta 1831 je šel Büchner študirat medicino na univerzo v alzaškem Strasbourgu, kjer je živel pri evangeličanskem duhovniku Johannu Jakobu Jaegleju (z njegovo hčerko Minno se je pozneje zaročil). V francoskem liberalnem okolju se je bolje počutil kot v hessenskem provincializmu, a je bil vseeno kritičen do nove francoske ustave, češ da ni spoštovala družbene enakosti in je volitve v parlament omejila na premožne buržuje. »Pravzaprav je vse skupaj komedija,« je pisal svoji družini. »Kralj in njegova zbornica vladata, ljudstvo ploska in plačuje.« Po dveh letih je nadaljeval in končal študij medicine na univerzi v nemškem Giessnu, kjer se je spoznal s teologom Friedrichom L. Weidigom, vodilno osebnostjo hessenskega opozicijskega gibanja in pobudnikom spodletele vstaje v Frankfurtu.
Sporni Hessenski glasnik
Vojvodina Hessen je bila tedaj ena najrevnejših in najbolj zaostalih regij v Nemčiji (leta 1830 je izbruhnila kmečka vstaja, v kateri so kmetje plenili in požigali imetje veleposestnikov, napadali policijske postaje in uničevali zemljiške knjige; vstaja je bila brutalno zadušena). Georg Büchner je leta 1834 ustanovil tajno revolucionarno Društvo za človekove pravice in napisal politični manifest Der Hessische Landbote (Hessenski glasnik). V njem je s statističnimi podatki pokazal na skrajno družbeno neenakost v hessenski vojvodini, na eni strani veliko kmečko revščino, na drugi razkošje vladajočih elit, se lotil pravosodja, ki »je že stoletja kurba nemških knezov«, in napadel nove ustave, ki so jih vladajoči v nemških deželah sprejeli le iz strahu, da ne bi popolnoma izgubili svoje oblasti. »Tako je bila Nemčija prevarana, kakor že Francija. Kaj pa so te nove ustave v Nemčiji? Nič drugega kot pleve, iz katerega so knezi že stolkli vsa zrna zase.« Büchner je ta manifest poslal Weidigu, ki je poskrbel za njegovo objavo, vendar je Büchnerjevo besedilo tudi »revidiral«, izločil nekatera najostrejša mesta in dodal krščanski ton, predvsem pa ga je prilagodil svojemu cilju zavezništva z meščanskimi liberalci.
Büchner je to Weidigu hudo zameril, saj je takšnemu zavezništvu nasprotoval, ker bi po njegovem mnenju do korenite družbene spremembe lahko prišlo samo z odpravo neenakosti, do te pa lahko privede le gibanje najbolj izkoriščanih (kar je torej Büchner zagovarjal že pred Marxom). Oblasti so zasegle številne kopije Hessenskega glasnika in aretirale Büchnerjevega prijatelja Karla Minnigeroda, ker so pri njem našle 150 izvodov tega političnega manifesta. Izdan je bil tudi že nalog za aretacijo Büchnerja, toda po več zaslišanjih so ga izpustili. Büchner je zapustil Giessen in se vrnil k svoji družini v Darmstadtu, a je že po nekaj mesecih iz strahu, da ga bodo zaprli zaradi njegovih revolucionarnih aktivnosti – tudi v Darmstadtu je namreč ustavil Društvo za človekove pravice – emigriral v Francijo.
Vselej lačna revolucija
Preden se je izselil v Strasbourg, je leta 1835 v nekaj tednih napisal dramo Dantonova smrt. Že prej je preučeval francosko revolucijo, toda k pisanju drame ga je verjetno spodbudila njegova lastna spodletela revolucionarna izkušnja. »Nič ni mogoče narediti; kdor se v sedanjih okoliščinah sam žrtvuje za družbeno spremembo, se zavrže kot idiot,« je pisal bratu Wilhelmu. Büchnerjev Danton je protisloven in razklan: na eni strani se pred revolucionarnim sodiščem zagovarja kot velik revolucionar, ki ponuja alternativni program za stabilizacijo republike in revolucije, na drugi strani pa s svojim fatalizmom in brezupom uteleša zgodovinsko spodletelost revolucije. Od začetka ve, da je njegova usoda zapečatena, da mora biti žrtvovan, ker stoji na poti revolucije, ki z Robespierrom in Saint-Justom zahteva, da »mora krepost zavladati s terorjem«. Toda tudi Robespierre in Saint-Just sta končala kot žrtvi terorja, »revolucija je kot Saturn, žre svoje lastne otroke«, je rečeno že v prvem dejanju Dantonove smrti. Takšen potek revolucije pa po Büchnerju ni toliko odvisen od volje njenih protagonistov kakor od »zgodovinskega fatalizma«, ki ga Büchner povezuje z »nespremenljivo človeško naravo« in s »smešnim bojem proti železnem zakonu, ki ga je mogoče prepoznati, ne pa premagati«.
Dantonova smrt je bila leta 1835 objavljena v reviji Phoenix v Frankfurtu, vendar spet v »revidirani« verziji, za katero je poskrbel urednik Karl Gutzkow. Büchner je v objavljeni drami našel več kot sto sprememb svojega besedila, »nekatere so tudi povsem spremenile pomen«. Izločeni so bili vsi njegovi erotični izrazi in aluzije. »Revolucionarje sem hotel pokazati takšne, kot so v resnici bili: krvavi, razuzdani, energični in cinični… Dramatik ne sme biti ne bolj moralen ne bolj nemoralen, kot je zgodovina sama,« je pisal svoji družini.
Drama, ki se je ni dalo brati
V Strasbourgu se je Büchner posvetil naravoslovni znanosti, filozofiji (študiral je Descartesa in Spinozo) in začel pisati novelo o »viharniškem« (Sturm und Drang) pesniku Jakobu M. R. Lenzu, v kateri je vpeljal novo pripovedno tehniko, ki je od tretje osebe prehajala k prvoosebnemu pripovedovalcu. Julija 1836 je v Zürichu doktoriral z delom o živčnem sistemu mrene (Mémoire sur le systeme nerveux du barbeau) – na razstavi v Darmstadtu je mogoče videti videoilustracijo Büchnerjevih znanstvenih odkritij. V tem času, slabo leto pred smrtjo, je začel pisati dramo Woyzeck, ki je ostala nedokončana pa tudi neberljiva: niti Georgov brat Ludwig ni mogel razbrati rokopisa, zato Woyzecka ni vključil v svojo objavo Büchnerjevih del. Büchnerjev rokopis Woyzecka je uspel razbrati šele avstrijski pisatelj Karl Emil Franzos, ki je to dramo objavil v svoji izdaji Büchnerjevih del leta 1879. Woyzeck je bil prvič uprizorjen leta 1913 v Münchnu (ob dramatikovi stoletnici) in je v 20. stoletju postal najpogosteje uprizarjano nemško dramsko delo. Deloma tudi zaradi svoje fragmentarne narave, ki dopušča različne interpretacije. Kritiki so jih že nekaj našteli: če Woyzecka vidimo kot predstavnika izkoriščanega proletariata, lahko drama na odru zaživi kot prototip Marxovega Komunističnega manifesta; če ga vidimo kot zastopnika ateizma, lahko v drami prepoznamo kritiko katoliške vere; kolikor dramo beremo kot medicinsko anamnezo, lahko pri naslovnem antijunaku opazimo simptome hude psihične motenosti, in tako naprej. Nekateri pa so videli v Woyzecku tudi legitimnega predhodnika Kafke in Harolda Pinterja. Skladatelj Alban Berg je po tej drami napisal opero (1925), pozneje pa je bil Woyzeck kar dvanajstkrat ekraniziran.
»Moderna nemška literatura se začne z Georgom Büchnerjem,« je zapisal Marcel Reich-Ranicki v svoji monografiji o Büchnerju. Kar pa zadeva njegove politične poglede, ga nekateri biografi opisujejo kot pesimističnega in razočaranega nasprotnika revolucije, drugi pa kot predhodnika nemške marčne revolucije 1848 in Komunističnega manifesta. Marksist Franz Mehring je v svoji Zgodovini nemške socialdemokracije (1897) Büchnerju priznal, da je imel veliko bolj jasen politični uvid kot številni njegovi sodobniki, še zlasti socialni utopisti.