Delček odgovornosti za dvorano duhov ima resda organizator, ki bi morda lahko vložil več truda v promocijo svojega cikla, mogoče tudi več samozavestnega prepričanja, da s ciklom Predihano ustvarja nekaj pomembnega, toda pretežni del gre na rovaš slovenske glasbene zaplankanosti, ki veselo tišči glavo v pesek, da bi ohranjala svoj občutek svetovne glasbene velesile.
Od zoprne sociološko-kontekstualne kritike velja prestopiti k bolj veselemu poročanju o glasbenih dosežkih koncerta. Najprej velja spregovoriti o sporedu, ki je bil navidez heterogen, saj je sopostavljal glasbo precej različnih kompozicijskih hotenj in celo zgodovinskih odsekov, a po svoji »zvenski« plati nenavadno ubran. Uvodna priredba srednjeveške balade je verjetno služila kot vstopnica, ki naj poslušalca prepriča, da starinska polifonija ne zveni bistveno drugače kot sodobna glasba, da torej tradicija in sodobnost ne živita neodvisno drug od drugega, toda v resnici je priredba Christopherja Otta izvirno gradivo tudi nekoliko maličila in s tem njegovo avtentiko. Toliko bolj udaren je bil Godalni kvartet Ruth Crawford Seeger, ki je za letnico nastanka osupljivo sodoben in kompozicijsko virtuozen. Številne neodvisne, disonančne linije se povezujejo v ekspresivno nabito pripoved, spet drugič (Adagio) v nežne statične zvočne odtenke.
Prvi godalni kvartet Juliana Andersona je spretno napisano delo, razpeto med jasne teksturne in s tem tudi dinamične kontraste. S svojo izčiščenostjo kaže na to, kako pregledna je lahko kljub novemu materialu (osrediščenost na zvočnost in ne na tonske višine) sodobna glasba. Bolj avanturistična pa je gotovo glasba Briana Ferneyhougha, ki jo od konca osemdesetih let postavljamo v kontekst nove kompleksnosti, torej stopnjevane zvestobe serialističnim načelom. Toda vsaj na zvenski ravni številni unisoni, igra odgovorov med inštrumenti in oblikovna fragmentacija niso dajali občutek nedosegljivega, čeprav mi je kasnejši vpogled v partituro odprl oči, da so izvajalci vsaj na ritmični ravni opravili huronsko delo.
Podobno brez izvajalskih zadržkov in težav so v drugem delu koncerta člani kvarteta JACK poustvarili tudi Peti godalni kvartet Horatia Radulescuja. Ta za svoj zvočni material uporablja skoraj izključno zvočne godalne izvržke (igranje na žabici in za njo, flažoleti) in jih vstavlja v dolge nize gradacij. Material, ki ga Radulescu uporablja, je skrbno izbran in ne prav raznolik, zato postaja za glasbeni izraz odločilna forma, ki s svojim počasnim tempom spreminjanja prihaja v dotik z minimalizmom. Izvedba kvarteta je bila še enkrat več predana, razpeta med viške in nižišče, tehnično brezhibna, izrazno polna.
Tistih nekaj nas je torej poslušalo izjemno izvajalsko telo in tudi izbran spored sodobne glasbe. Karavana pa gre seveda molče svojo pot.