»Kako? Kje?« je presenečeno vprašal oče, gospod Matjaž Zanoškar.

»Pri tebi, na občini. Imeli so razpis, da iščejo profesorja športne vzgoje, pa sem se prijavil. Ker sem bil edini, sem bil sprejet, sicer samo za določen čas, ampak tudi to je nekaj, kajne?«

Matjaž Zanoškar je izkušen mož in verjetno se mu je ob tem, kar je slišal, pomračil obraz. Do tistega dne je bil že šest let župan slovenjegraške občine, in čeprav takrat po Sloveniji še ni strašila Klemenčičeva KPK, je moral vedeti, v kakšno godljo ga lahko spravi sin, ki se meni nič, tebi nič, ne da bi ga o tem vnaprej obvestil, vprašal za mnenje ali vsaj pobaral, kakšne so plače na občini, prijavi na razpis za občinsko službo. Kako naj se takrat, ko se bo razvedelo, da so mu na občini zaposlili sina, prepričljivo brani pred očitki o nepotizmu in korupciji? Kako naj dokaže, da sam ni imel nič pri tem?

Izkušen mož, kot je Zanoškar, bi torej lahko najpozneje takrat, ko mu je sin povedal, da je bil izbran na razpisu, tega prepričal, naj službe ne sprejme. Ker bo štala. Ali pa bi lahko direktorico občinske uprave, ki je na koncu podpisala sinovo pogodbo o zaposlitvi, opozoril, da se bosta s podpisom pogodbe v godlji znašla oba: ona zato, ker je bil kadrovski postopek voden v nasprotju s predpisi, on pa po politični liniji in še zato, ker je župan, ki je navsezadnje odgovoren za zakonitost poslovanja občine.

Zanoškar ni storil nič od tega. Nič ga ni zaskrbelo in nič ni ukrenil niti dve leti in pol kasneje, takrat, ko ga je nekega dne, ko se je spet vrnil iz službe (ali pa morda ob nedeljskem kosilu), sin presenetil z radostno novico, da je občina znova objavila razpis za zaposlitev in je na njem spet zmagal – službo, tokrat za nedoločen čas, je dobil, ko se je očetu, ki se je zaradi zakona moral odločiti, ali bo v prihodnje le še župan ali le še poslanec, iztekal županski mandat. On, pravi Zanoškar danes, »v postopku zaposlitve ni bil udeležen«, »postopek so vodile strokovne službe«. To nedvomno drži, Zanoškar je vse kako drugače izkušen mož in ve, kako se to dela. In še pravi, da »je bil kot župan le objektivno odgovoren«. To pa ne drži – odgovoren je tudi subjektivno, ker svojemu ožjemu družinskemu članu med kosilom ni navil ušes.

Matjaž Zanoškar se je držal ob strani tudi, ko so mu lani jeseni s slovenjegraške občine poslali osnutek ugotovitev KPK, o katerih bi se lahko izjasnil. A se ni, raje je molčal. Zato pa je sredi tedna, ko je protikorupcijska komisija objavila, kaj je dognala o obeh zaposlitvah njegovega sina, izjavil, da o zadevi ne pozna podrobnosti, ker naj bi ga KPK ne obveščala o svojih ugotovitvah. Mož se je torej debelo zlagal, čeprav mu tega ne bi bilo treba. Ko so ga namreč klicali novinarji, je imel zadnjo v seriji štirih priložnosti, ko bi lahko rekel vsaj to, da je bil obravnavani način zaposlovanja na slovenjegraški občini v njegovem mandatu – neprimeren.

Kaj je korupcija

Razpis za zaposlitev (županovega sina) so na Mestni občini Slovenj Gradec objavili samo na zavodu za zaposlovanje, in to tik pred novoletnimi prazniki (30. decembra 2008); z njim so iskali svetovalca za pripravo projektov, ki naj bo po možnosti profesor športne vzgoje. Kmalu po praznikih (9. januarja 2009) je bil županov sin, edini na razpis prijavljeni kandidat in edini prijavljeni profesor športne vzgoje, že tudi izbran; izbran za to, da bi za določen čas poldrugega leta s to poklicno kvalifikacijo pomagal pri širjenju interneta po Mislinjski in Dravski dolini. Ta projekt se je profesorju športne vzgoje imel izteči 3. avgusta 2011, a je občina mesec in pol prej (16. junija 2011) objavila, da želi svetovalca za pripravo projektov zaposliti za nedoločen čas. Od kandidata za to službo so z razpisom med drugim zahtevali, da mora imeti izkušnje s pridobivanjem evropskih sredstev za lokalno samoupravo in prav poseben certifikat za projektno vodenje – ecqa certified project manager. Na ta razpis so se tokrat prijavili štirje kandidati, eden med njimi prepozno, od preostale trojice pa je samo eden izpolnjeval oba omenjena pogoja: glej si ga no – županov sin. Temu je občina že med zaposlitvijo za določen čas plačala izobraževanje za pridobitev zahtevanega certifikata. Županov sin je tako konec julija 2011 dobil službo za stalno ter neupravičeno visoko plačo (čez čas so mu jo še malo zvišali).

Komisija za preprečevanje korupcije je sredi tega tedna sporočila, kaj si misli o takem ravnanju občine in direktorice njene občinske uprave oziroma o zaposlovanju uslužbencev s pogoji, ki so pisani na kožo le enemu kandidatu, sinu funkcionarja. Komisija je rekla, da to ustreza zakonski opredelitvi korupcije, Zanoškar pa pravi, da se ga ugotovitve komisije ne tičejo, saj so »zanj merodajne le odločitve pravosodnih organov«. Odstopil on pač ne bo, dokler ne bo obsojen!

Molk

Temu je sledil zgovoren molk. To je tiste vrste molk, ki se razleze po tribunah stadiona tedaj, ko nasprotno moštvo doseže zadetek. Da je molčala opozicija, ni presenetljivo. Mineva namreč leto dni, kar je KPK po objavi razvpitega zaključnega poročila o premoženjskem stanju funkcionarjev strank objavila še ene odmevne »ugotovitve o konkretnem primeru«. Nanašale so se na postopke zaposlovanja v državnem podjetju Plinovodi, v katerem so v času Janševe vlade (novembra 2011 in februarja 2012) na zelo podoben način, torej v nasprotju z veljavnimi predpisi podjetja in na diskriminatoren način do drugih prijavljenih kandidatov, zaposlili hčer predsednika vlade in sina vodje poslanske skupine SDS. Plinovodi so pač življenjsko odvisni od odločitev oblasti, je tedaj komisiji povedal direktor podjetja in v tem stavku žalostno, a jedrnato strnil najmanj polovico resnice o upravljanju državnega premoženja. Komisija je tudi v tem primeru ugotovila, da je ravnanje odgovornih oseb podjetja hčeri in sinu omogočilo premoženjsko in nepremoženjsko korist v nasprotju s predpisi, to pa ustreza zakonski definiciji korupcije. In kakor v slovenjegraškem primeru se je že leto poprej pokazalo, kako se izteče princip neenakih zaposlitvenih možnosti: ko te postanejo predmet preiskav, ceno plačujejo objektivno odgovorne osebe, očetje pa se čudijo in komentirajo.

Le na videz presenetljiv je tudi molk vladnih strank. Nekatere med njimi so si še nedavno dajale veselje z opredeljevanjem o grehih, ki niso kazniva dejanja, ampak (zgolj) prekrški, vse skupaj pa, prav zdaj, v osnutku nove koalicijske pogodbe prisegajo na neizprosen boj proti korupciji. Pričakovali bi torej, da bodo stranke ugotovitve KPK uporabile za demonstracijo, da s svojimi obljubami mislijo resno, če… Če ne bi naneslo, da Matjaž Zanoškar ni le bivši župan, ampak je od leta 2008 tudi poslanec državnega zbora – najprej je bil Desusov, zdaj je od Pozitivne Slovenije. Zamere zaradi prestopov gor ali dol, vedno je bil »naš«. Tako je o odnosu do zadnjih ugotovitev protikorupcijske komisije in o odnosu do KPK še največ povedal predsednik državnega zbora Janko Veber. Slovenjegraško zgodbo je označil za lokalno temo, o tem, ali naj poslanec odstopi, pa se ni želel opredeliti.

Lokalni posebneži

Po nekem sprevrženem razumevanju sveta ima predsednik parlamenta prav. Županov sin je v resnici lokalna tema, saj so ga vendar zaposlili na Koroškem in ne v centralnih državnih organih v Ljubljani. Tudi premierjeva hči in oni drugi poslančev sin sta benigna lokalna tema: njiju celo v državni upravi ali lokalni samoupravi niso zaposlili, ampak le v manjšem državnem podjetju v Šiški. Lokalna tema je bil in kajpada še je tudi Franc Kangler, bivši mariborski župan in aktualni državni svetnik: ko je KPK ocenila, da je v Mariboru izvajal sistemski klientelizem in zlorabljal županski položaj, je v Mariboru zanetila več lokalnih protestov, ki so se potem razširili še na druge lokalne skupnosti po državi. Lokalna tema, je verjetno hotel povedati gospod Veber, je tudi pogojno obsojeni ex lenartski župan Ivan Vogrin, zdaj samostojni poslanec. Lokalna tema so pogojno obsojena občinska uradnica iz Ruš Truda Pepelnik, nekdanja poslanka DL, bančna uradnica Alenka Koren Gomboc, bivša poslanka SDS, prepisovalski ali ponarejevalski aktualni ali bivši poslanci Borut Ambrožič, Ivan Simčič in Branko Marinič. Večina korupcije, nepotizma, klientelizma, nepoštenja so lokalne teme, nam je sporočil predsednik državnega zbora, s tem se mi ne ukvarjamo.

Senat komisije za preprečevanje korupcije je protestno odstopil novembra lani. V pojasnilu o odstopu so med drugim zapisali: »Človek se zave, da je trčil ob nepremostljiv zid, ko vidi, da dela v družbi, v kateri je tudi politiki in nosilcem oblasti (vsa čast izjemam – tudi take so, v vseh političnih spektrih) in nekaterim institucijam javno mnenjsko oportuno prisegati na transparentnost in zagovarjati boj proti korupciji, intimno pa s svojimi ravnanji, odzivi na predloge, počasnostjo in/ali nezainteresiranostjo kažejo notranji upor tem spremembam. Dejansko jim sistem ni po volji samo takrat, ko sami niso na pozicijah moči. In tako se vse malo pomika in v resnici nič ne premakne in ničesar resnično ne izvede do konca.«

Odstop senata je sprožil burne odzive in dvome, ali je bila njegova odločitev pravilna. Po tem, kako sta se postavila in kar sta povedala poslanec Matjaž Zanoškar in predsednik parlamenta Janko Veber, dvomov ne bi smelo biti več.

Prilika