Smrekar s funkcije podpredsednika vendarle pozna ustroj delovanja SZS. Navsezadnje je bil v zadnjih štirih letih kar dvakrat v vlogi dežurnega gasilca, potem ko je v vlogi vršilca dolžnosti vodil smučarsko organizacijo po predčasnih in burnih odhodih predsednikov Tomaža Lovšeta in Primoža Ulage, vendar z lepotno napako, da ob nastopu zadnje funkcije ni imel plačane članarine. Priljubljenost si je medtem skušal dvigniti s populistično potezo, ko je seje izvršilnega odbora vsaj delno odprl za javnost. Uspešnost njegovega delovanja ne bo odvisna le od njegovih potez in idej, ampak v veliki meri od tega, na kakšni valovni dolžini bo s člani izvršilnega odbora, v katerem bo nekaj predstavnikov kontinuitete, ki so tudi nesporne avtoritete v športnih in političnih krogih, zlasti na levici. Če bo z njimi kooperativen in usklajen, potem ni nevarnosti, da bi doživel športno diskreditacijo in likvidacijo, kar se je v preteklosti zgodilo z vsaj tremi velikimi nekdanjimi slovenskimi športnimi asi (Križaj, Košir, Ulaga).
Vsaka disciplina si želi več samostojnosti, predvsem pa denarja. Z olimpijskim ciklusom se iztečejo sponzorske pogodbe, višina novih bo premo sorazmerna z osvojenimi olimpijskimi kolajnami v Sočiju. Obenem bo treba v nekaterih panogah, zlasti nekdanjem paradnem konju, alpskem smučanju, ustaviti krivuljo nazadovanja. To bo glede na veliko podhranjenost na strokovnem področju, pestro ponudbo konkurenčnih (moštvenih) športov, velike stroške in vse bolj zelene zime izjemno zahtevna naloga.
