The Madleys so Bratko Bibič (kompozicija, zasnova, glas, harmonika), Vasko Atanasovski (saksofoni), Boštjan Gombač (klarinet, elektrofonija, glas, piščali), Matjaž Sekne (violina) in Uroš Polnac (pozavna), gostje pa so Otto Lechner (harmonika, glas), Irena Tomažin (glas), Sašo Vollmaier (električni klavir), Klemen Hvala (violončelo), Tibor Kerekeš (trobenta) in Franci Škapin - Indio (prenosni računalnik). Če jih malo preštejemo, gre za glasbenike iz zelo različnih krogov, ki se nekako morajo znajti v tem pletenju glasbene štorije, imajo eno skupno vajo pred javnim nastopom, kjer gredo skozi goste kompozicije, z navodili tudi v delih, ki niso notirani in računajo na glasbeniško veščino in posebne izvajalske konvencije godb, ki vsebujejo improvizacijo, drugačno negovanje in izvabljanje tona.
Če upoštevamo osnovne produkcijske pogoje za izpeljavo tega ambicioznega kabinetnega podjetja, je na dlani, da je vse skupaj nizkoproračunski proizvod, ki v minuciozni studijski postprodukciji krpa, maši in lepi tisto, kar v živo ni šlo oziroma kjer je škripalo. To je danes nujni davek, ki ga plača glasbenik v neodvisni produkciji. Mestoma se to zasliši, dobi celo očarljiv vtis spontanosti, kar sicer ni nekaj, kar bi Bibičeva zasnova vnaprej rada poudarjala. Bibič je bil vedno temeljit načrtovalec. Zaradi tega lahko »kabinet čudes« beremo tudi dobesedno; čudež je že to, da spoj dveh nastopov z drugačnima zasnovama, a vodenjem vodilnega motiva sploh izide. Pa še pri majhni zasebni založbi Klopotec, ki vidno širi katalog z nevsakdanjimi glasbami. Album krasijo in dodatno komentirajo špasne ilustracije Milana Eriča; na njem je vsega dovolj, domačega melosa, variacij ponarodelih in odvodov Bibičevih štiklcev s hakeljci, pa tudi s kakšno glumaško zarezo, kakor je lahko avtorska ljudska z migrantsko tematiko in zloveščim klicem po svobodi. Kabinetna muzika za čudaška ušesa.