Asist. mag. Robert Blumauer

Sem srčni kirurg, operacije otrok s prirojenimi srčnimi napakami so moja subspecialnost. Po dogovoru s prof. Klokočovnikom bom odslej operiral odrasle.

Absolutne številke nimam, saj v ta seštevek sodijo tudi operacije odraslih, srčnih spodbujevalnikov, žilne operacije in operacije otrok. Bolj natančno lahko povem za otroške operacije. Od oktobra 2007 do januarja 2013 je bilo v našem programu opravljenih 705 operacij. Od tega je bilo 20 odstotkov posegov pri novorojenčkih, ki so se rodili z napakami in so operacijo potrebovali v prvih tridesetih dneh življenja. Od leta 2007 do danes sem opravil od 400 do 450 posegov.

Tako imenovana perioperativna umrljivost je bila pri vseh 705 operacijah 2,1 odstotka. Če se primerjamo z res najboljšimi centri po svetu, znaša umrljivost v primerljivem programu od 1,62 do 2,38 odstotka. V zadnjih treh letih, ko smo opravili 353 posegov, se je umrljivost še znižala, in sicer na 1,4 odstotka. Sam pa sem imel na začetku izobraževanja prirojenih srčnih napak lažje primere in 100-odstotno preživetje. Z leti sem opravljal vedno težje posege, pri katerih je bilo tveganje večje. V letu 2012 sem opravil okoli 90 operacij v programu prirojenih srčnih napak, umrl pa je en otrok.

Leta 2008 sem izvedel prvo samostojno operacijo v programu prirojenih srčnih napak. Število samostojnih operacij se je vsako leto zviševalo in tako sem lani več kot 75 odstotkov primerov operiral sam.

Res je, večkrat se je že zgodilo, da je kakšen kirurg odšel, poleg dr. Sojaka tudi dr. Miro Kosin. Dr. Vladimir Sojak je med razlogi za odhod navedel tudi ne najboljše sodelovanje v ekipi. Ko je prišel dr. David Mishaly, je z njim prišlo tudi znanje. Ne samo za kirurge, temveč tudi za kardiologe, intenziviste – za vse. Ljudje so videli napredek, sledili znanju, učili smo se vsi. Potem je nastopilo obdobje samozadostnosti, v katerem je vsak začel iskati svojo pozicijo. Tako so sledili prvi dopisi, s katerimi se je skušalo vse doseženo diskreditirati. V tej državi skoraj ni institucije, ki se ne bi ukvarjala z nami. Zame je bil najbolj pomemben zaključek lani na strokovnem svetu UKC Ljubljana, kjer smo dejstva soočili privrženci in nasprotniki dotedanje organiziranosti programa. Nedvoumen sklep je bil, da so doseženi rezultati dobri, da je program dobro zastavljen in ga je treba nadaljevati in izboljševati.

Tempo izobraževanja je bil hiter. Po slabem letu dela z dr. Mishalyjem sem samostojno operiral nedonošenčka v inkubatorju, ki je imel 700, 800 gramov. Moral sem prekiniti glavno žilo, izrezati zoženi del in vse skupaj povezati in vsi posegi so bili uspešni. Napredek je bil postopen in kontinuiran. Približno po treh letih sem uvedel izboljšavo, in sicer minimalni invazivni poseg pri otrocih. To pomeni, da namesto velike rane v prsnem košu naredim štiri- do petcentimetrski rez. Zato gredo lahko otroci že tretji dan po operaciji domov, hitreje si opomorejo.

Skratka, nihče si ne želi strokovnih diskvalifikacij, še posebej ne v javnosti. A ko veš, kaj si naredil, si miren. Tudi zato, ker te blatijo ljudje, ki niso kirurgi, ki nimajo primerne izobrazbe, da bi ocenjevali tvoje opravljeno delo, in govorijo brez podatkov, na pamet. Ko sem začel subspecializacijo pri dr. Mishalyju, mi je rekel: »Samo najboljše je dovolj dobro za malčke!« To je njegovo pravilo tudi pri učencih. On želi, da so tudi kirurgi, ki so njegovi učenci, dobri.

Sem prepričan. Verjetno pa bi me od kirurgije odvrnili že moji mentorji na specializaciji. Moje znanje in sposobnost sta javno podprla poleg dr. Mishalyja tudi prof. dr. Geršak in tedanji predstojnik Kirurške klinike UKCL, prof. dr. Pleskovič. Moje tehnično znanje in sposobnosti je pohvalil na obisku vodstva UKCL tudi vodilni kirurg v Deutsches Herzzentrum prof. dr. Schreiber.

Sklicevali so se na organizacijo in tudi na to, da nimajo kontakta s kirurgom. To slednje je zelo nestrokovno in nekolegialno, saj otroke obiskujem vsak dan, dokler so v intenzivni terapiji. Poleg tega sva z dr. Mishalyjem dosegljiva 24 ur na dan. Govorili so tudi o tem, da so preobremenjeni. Naj to ovržem s podatki: v intenzivi je 14 postelj. V sklopu teh operacij je bilo lani 52 tovrstnih operacij, kar pomeni da so morali sprejeti v povprečju 1,7 otroka na dan.

Pri 70 do 80 odstotkih bolnikov obstaja običajen potek: treba je počakati, da otrok iz operativnega polja ne izgublja krvi, ko se vidi, da je funkcija srca dobra in ni motenj ritma, se postopno ukinejo zdravila, ki umetno uspavajo otroka. Otrok se lahko že nekaj ur po operaciji zbudi. Pri otrocih, ki imajo kompleksnejše napake oziroma operacije, pa stres operacije lahko povzroči, da je srčna funkcija nekoliko oslabljena, potrebujejo določeno zdravljenje, lahko se pojavijo motnje ritma, lahko pride do okužbe, lahko pride do izgubljanja krvi… Vse to pa mora intenzivist pravočasno opaziti, ukrepati in se glede na odstopanja posvetovati s kirurgom ali kardiologom. Zato je vloga intenzivista pri obravnavi otroka s prirojeno srčno napako zelo velika. Naj povem takole: gre za timsko delo. Kirurg pleza v steni, smer mu kaže kardiolog, ki opravi diagnostiko srca, intenzivist pa kirurga varuje z vrvjo, torej bdi nad otrokom po operaciji. Tim mora delati brez napake, usklajeno, ne glede na to, da kirurg med operacijo pleza z otrokovim življenjem v rokah in zato odgovornost do bolnika in staršev tudi najbolj občuti.

Če bi bilo zelo veliko hudih zapletov po operaciji in bi bila tudi zgodnja smrtnost velika, potem bi bil alarm upravičen. A pri nas tega ni. Naj za primer povem, da je pri bolnikih s transpozicijo velikih arterij (gre za prirojeno srčno napako, ko sta dve glavni žili obrnjeni in je cirkulacija nezdružljiva z življenjem brez operacije) preživetje po operaciji v UKCL 100-odstotno pri 30 zaporednih bolnikih, operiranih od leta 2007. Tveganje za to operacijo znaša sicer do osem odstotkov.

Lahko imaš strokovni razlog, o katerem bi se morali pogovoriti; medosebne odnose lahko rešujemo z mediacijo, če nekdo misli, da ni kompetenten, lahko zaprosi za dodatno izobraževanje... Res je, v intenzivni terapiji je treba biti zelo pozoren, ker malenkosti odločajo o preživetju. Tudi če je po operaciji vse videti brez posebnosti, je pozornost potrebna. V Izraelu imajo ravno zato, da izključijo napako človeka, poleg vsega drugega v intenzivni terapiji še kamero nad vsakim bolnikom z namenom, da vidijo tudi, kako se je osebje odzvalo ob kritični situaciji.

Z dr. Mishalyjem smo imeli vse, kar potrebujemo, in predvsem umeščenost v širšo regijo. Za samostojni center, ki bi lahko pokril vso patologijo, bi potrebovali zaledje z okoli štirimi milijoni prebivalcev, kar pomeni okoli 250 operacij na leto. Dr. Mishaly jih je v Izraelu in Ljubljani opravil več kot 450. Poleg tega je v zelo dobrih stikih s svojim mentorjem prof. dr. Frankom Hanleyjem iz Stanforda v San Franciscu ter prof. dr. Alainom Seraffom iz Pariza, kjer na leto naredijo okoli 1000 operacij prirojenih srčnih napak. Zato smo se lahko v vsakem trenutku posvetovali z izkušenejšimi v primerih, ki so denimo zelo mejni ali redki. Zdaj je ta neposredna povezava pretrgana. Ni dovolj, da nekdo samo operira naše otroke. Dosegljiv mora biti 24 ur na dan, priti mora, kadar so urgentni primeri. Če vsega tega nimaš, nimaš centra. Rešitev bi bila, da se ustanovi samostojna organizacijska enota – center s kirurgom, kardiologom in intenzivisti.

V letu 2013 smo samo štiri otroke napotili na zdravljenje v tujino. Hrvaška naj bi pošiljala do 60 bolnikov na leto, potem so tu še BiH, Makedonija, Kosovo, Črna gora... Po ocenah je v tem prostoru treba opraviti od 1000 do 1100 operacij na leto in velik delež operacij bi lahko opravili v Ljubljani.

Nikomur ne vsiljujem svojega mnenja o tem, kaj Slovenija potrebuje. Želim pa si, da bi tisti, ki o reorganizaciji programa odločajo, dobili prave informacije.

Ne.