Pogovor z Dejanom Zavcem: Ljudje smo pozabili na vrednote

Okrevanje po operaciji zapestja dobro poteka, treningi so seveda malce omejeni, malo delam fizično, veliko pa kondicijsko, saj je šlo za precej neprijetno poškodbo. Tako imam zdaj zapestje fiksirano s sedem centimetrov dolgo kovinsko palico. Sicer ta poškodba ni tako zelo značilna za boks in če sem iskren, je nisem niti pričakoval. A po drugi strani zaradi vseh obremenitev skozi čas ni tako posebno presenečenje. Glavni krivec bi lahko bile tudi tanjše rokavice, ki jih uporabljamo zdaj. Navzven se to sicer ne vidi, boksarji pa to zato toliko bolj občutimo. Gledalci zahtevajo vedno bolj brutalne dvoboje, ves šport, ne glede na zvrst, gre vedno bolj v ekstreme, tudi boks ni izjema.

O tem zelo težko govorim, ker roka seveda še ni povsem zdrava. A lahko rečem le, da je vse možno, nisem rekel še zadnje besede. Aprila zagotovo še ne bom boksal, ker se kost še celi in moram dati poškodbi dovolj časa, da se pozdravi v celoti, saj se nočem še bolj poškodovati. Zdravnik pa bo tisti, ki bo na koncu dal zeleno luč, kdaj bom lahko spet stopil v ring.

Seveda je, to me dela budnega, mi daje voljo in motivacijo. Dejansko je trenutno to tista res prava in edina motivacija, ki me žene naprej. Želim doseči maksimum, tako v telovadnici kot v ringu. Ne bom rekel, da sem v karieri kaj preskočil, a moraš se poskusiti v ZDA, ker je tam boks nekaj posebnega, tam ima ta šport poseben status. Vse je organizirano drugače, tam je dejansko boksarska krona največ vredna, zato si želim vrniti tja.

Da, bil je poraz, tega ne zanikam in ne skrivam. Porazi so del vsakega športa, tako kot zmage. Vsak poraz je po svoje šola, da se kaj novega naučiš. Ničesar se ne sramujem, to je bila fantastična izkušnja, da sem lahko videl, kako deluje ta šport v ZDA. Ni bila avantura. Če bi bila avantura, bi si lahko izbiral nasprotnike, tega privilegija v moji karieri nikoli nisem imel. Bil pa je poskus, nova izkušnja. Da, izgubil sem, a to ni nobena sramota. Zato boksanja v ZDA ne jemljem kot nekaj negativnega. Žal mi je le, ker takrat nisem mogel razviti vsega svojega potenciala, a že dejstvo, da lahko boksaš proti nekomu, ki sodi med 20 do 30 najboljših na svetu, je ogromen privilegij. Priti zraven je znanstvena fantastika, a na dvoboj sem šel pripravljen na vse, tudi na poraz. Slovenski prostor je zelo brutalen do uspehov in neuspehov, a le malo se jih zaveda, da je boks danes prava znanost, forma boksarja se danes tempira ne na dan, ampak na uro. Edina napaka pri mojem dvoboju v ZDA je bila, da smo se celega projekta po njihovih merilih lotili preveč amatersko.

Tudi konec kariere pride, slej kot prej, vse se mora enkrat končati. Ampak, vprašajmo se, kje je meja pri boksu? Ta se zdaj dviguje, zaradi vse prehrane, medicinske pomoči in treningov se meja starosti dviguje nad 40 let. Mogoče bom tudi jaz boksal, ko bom starejši od 40 let, ne vem. Vse bo odvisno od zdravja. Imel sem osem dvobojev in sem bil osemkrat operiran. Nočem biti še osemkrat operiran. Mogoče dobivam zdaj nekaj povratnih informacij od mojega telesa, ki mi hoče nekaj povedati, ne vem. A za eno leto ali dve se še vidim v boksu, zato se bom še naprej pripravljal, da bo kariera še dolga, z enim očesom pa gledam, kaj storiti po koncu kariere.

Tako bom rekel: to, kar sem dosegel, ne bi bilo dovolj, da bi le od tega živel. Smo pač v okolju, ki tega ne dopušča. Nisem revež, živim normalno življenje, imam družino, ženo, dve hčerki, za zdaj mi nič ne manjka. A pri denarju razmišljam malce drugače. Ni pomembno, koliko ga imaš, ampak kako ga imaš. Če bi boksal drugje, bi ga verjetno s temi uspehi zaslužil dovolj, da mi ne bi bilo potrebno razmišljati, kaj bi delal za preživetje. A si tudi ne predstavljam, da ne bi delal nič po koncu kariere. Ne bi zdržal, da bi mi bilo dolgčas. Tudi sicer se vidim v tem, da bom pomagal, kolikor bom le mogel, ljudem okoli sebe. Danes smo ljudje kar preveč pozabili na določene vrednote, ocenjujemo se le še po tem, koliko kdo ima, človeške vrednote pa so čisto izginile. In to je žalostno.

V prvi vrsti mi je všeč, ker me recimo mediji niso spreminjali, ko nisem govoril pravilno slovensko ali kaj podobnega, ker sem jaz lahko vsemu navkljub ostal jaz. Na drugi strani sem hvaležen, da so me ljudje sprejeli takega kot sem, a to je tudi svojevrstna obveza, ker se zavedam, da moram dati družbi tudi kaj nazaj. Življenje je bumerang, vedno prileti nazaj, in če boš dajal dobro, boš nekoč dobro tudi dobil. Pri nas je mogoče včasih veljalo, da mora boksar hoditi po ulici z mrkim obrazom in jezen. Zakaj bi moral biti tak? Če si nekajkrat po televiziji, še ne pomeni, da si drugačen. Ne smeš dopustiti, da te take stvari zavedejo in spremenijo.

Ah, Stožice. Ko sem bil tam, se nisem niti zavedal, kaj se dejansko dogaja. Ko smo se odpravljali tja, me je bilo kar strah, da bo prišlo le nekaj gledalcev. A je bil to presežek presežkov, prekrasna izkušnja. Ko enkrat doživiš tak dogodek, lahko športno »umreš«. Ker je bilo tako lepo, si seveda še želim vrniti se tja in tam imeti dvoboj, tako da Stožice ostajajo moja skrita želja. Ker je bil to dogodek, ki je boks prestavil na drugačno raven pri nas.

Hujšati, nedvoumno. A šalo na stran, v vseh borilnih športih je tako, pa kje drugje tudi. Hujšanje samo po sebi ni zdravo, to je stres, moraš samega sebe res imeti pod nadzorom in vedeti, zakaj to delaš. A zdaj sem prišel na to raven, da samega sebe prepričam, da je to dobro in nujno, tako da sem v tistem obdobju povsem pod kontrolo.

Sem ponosen na marsikaj, posebej ker vem, od kod izhajam in kakšno je bilo moje izhodišče. Včasih se vprašam, zakaj sem ravno jaz rojen pod nekakšno srečno zvezdo, da mi je bilo do sedaj dano, da sem dosegel to, kar sem. A se zavedam tudi, da sem si to zvezdo moral tudi prigarati in še garam za njo. Ponosen sem na uspehe, a nisem še dosegel vsega. Zato ničesar ne obžalujem v življenju. Zavedati se moramo, da je vsak nov dan svojevrstno darilo, nov čudež, zato ga moramo zgrabiti z obema rokama in iz njega narediti največ.

Družina je tisto, kar me izpopolnjuje, brez nje tudi ne bi zmogel vsega tega. Posebej starejša je bila že na kakšnem dvoboju. Sicer pa se trudim, da boks ne ovira družinskega življenja. Nimam tako, kot nekateri drugi športniki, ki imajo tudi doma vse urejeno »po športno«, torej da se vse vrti okoli njih. Sem namreč tudi oče, povsem običajen oče, kateremu sta hčerki in žena velik del opore in pomemben del življenja. Zakaj bi mi bilo kaj odveč, kar me popolnjuje? Sicer hčerki že vesta, s čim se ukvarjam, ko kdaj gledata televizijo, pa sem jaz na ekranu, me kličeta: »Očka, pridi pogledat, Dejan Zavec je po televiziji.« A ko sem doma, svojega športa ne mešam zraven, ločujem, kdaj je čas za boks in kdaj za družino.