Ali kot je vse bolj moderno – na daljavo, iz druge, tretje roke ter potem modrovati. Povsem drugače je razumeti, kako diha športnik, kje so dobre in slabe plati, kakšen je stik s trenerji, kako se odziva na situacije, na zmage in poraze. V smučini se vidi več. Tudi v smeri Sočija.
Katja Višnar je v kvalifikacijah znova z nekajsekundno prednostjo pokazala izjemno moč. Strah, ki ga je izrazila med pripravami na izločilne teke, da moči znova ne bo zmogla uveljaviti, se je uresničil. Vesna Fabjan je bila močnejša in spretnejša ter je le potrdila, da je velemojstrica bojevanja. Pri Alenki Čebašek se je znova videlo, da težko prehiteva. Mladinka Anamarija Lampič lažje. Zaslužila bi si Soči. In zapomnil sem si ime Anja Mandeljc. Če želiš v športu kaj doseči, je treba trenirati, je izstrelila.
Mladinski logaški up Miha Šimenc je v velikem finalu hkrati šolal kar tri starejše. Nesojenega olimpijca, oropanega športnih sanj Boštjana Klavžarja, sicer najhitrejšega iz kvalifikacij (v treh minutah mu je naložil 28 sekund, dovolj za rob zlate sredine), in kralja slovenskih državnih prvenstev Roka Tršana. Razočarana mlajšemu klubskemu kolegu v cilju nista privoščila čestitk. Biatlonec Klemen Bauer je bil sicer poraženec finala, a je spoznal, da so ga »mladi junci«, kot se je izrazil, premagovali v elementu eksplozivnosti. Vendar prav Ihanec je zaradi svoje udeležbe, čeprav je šele dan prej izvedel za prvenstvo in prosil trenerja Uroša Velepca za dovoljenje, dal prvenstvu posebno draž. To, kar k pravemu prvenstvu sodi. Za tiste, ki take stvari cenijo.