Vsako sezono se glede na uspehe apetiti večajo. Lani sem bil vesel vsakih stopničk, letos pa po treh drugih mestih nisem občutil velikega zadovoljstva, čeprav so to odlični dosežki. Telo si želi več, želi si zmage. Zato v meni ostane tesnoba, le zmaga lahko povzroči eksplozijo čustev.
Je bolje, če tekmo končate z zmago v dvoboju za tretje mesto?Da. Podobno je v tenisu. Tisti, ki zmaga v finalu, vzame vse. Na tistega, ki izgubi, pa se, kljub temu da je morda bolje vozil, pozabi. K sreči so bili na zadnjih tekmah moji navijači. Ti pravijo, da sem za njih zmagovalec. Zato je videti, kot bi res zmagal.
Katero kolajno bi potem izbrali na olimpijskih igrah – srebrno ali bronasto?Zlato.
Veste, da lahko postanete prvi Tržičan z olimpijsko kolajno?V zadnjih dnevih so mi ljudje govorili, da še nihče iz Tržiča ni osvojil olimpijske kolajne. V tem trenutku so to prijetne teme, na koncu pa lahko povzročijo pritisk. Sedaj se še lahko pogovarjamo o tem, v zadnjem tednu ali dveh pred olimpijsko tekmo pa se bom osamil in ne bom spremljal medijev. Poznam pa sokrajane, ki so bili uspešni športniki. Bojan Križaj je najboljši prijatelj mojega strica. V moji mladosti smo bili velikokrat skupaj na dopustu. Sicer pa ne tekmujem s sokrajani. Upam pa, da mi privoščijo, da mi uspe. Časi se spreminjajo, pojavili so se novi športi. Okolje, v katerem živim, je naklonjeno športu. Najboljše pogoje imamo za smučarske skoke.
Pravite, da se boste osamili. To radi počnete pred tekmami?Zelo. Ko se osamim, me ni mogoče priklicati na telefon. Nekam se usedem, kjer ni nikogar. Ne grem med množico, da bi pozabil na napetost, ampak razmišljam le o eni stvari. Lahko le o enem zavoju. Po navadi o nečem, kar mi ni šlo na treningu. Če sem v družbi in se šalim, koncentracija popusti, kar vpliva na motivacijo.
Misli morajo biti zapičene le v eno podrobnost?Da. Lahko gre za povsem neumno zadevo. Za nekaj lahkega. Večja kot je napetost, bolj se osredotočim na enostavne stvari. Takrat imam zelo ozek pogled. Ko vidim, da obvladam enostavne prvine, spet dobim samozavest. Kadar mi gre vse dobro, pa lahko vidim široko sliko okoli sebe, lahko opazim vsakega gledalca. Dober primer je start. Kadar nisem gotov vase, razmišljam o svetlobnem in zvočnem signalu na startu. Start je pri našem športu aktivacijski proces. Kadar sem samozavesten, pa razmišljam, kaj se bo dogajalo po startu.
In sedaj ste samozavestni, v formi, vse teče kot po maslu?Ne bom rekel, da vse teče kot namazano. Zadnji drugi mesti sem dosegel s pomočjo izkušenj. V formi sem bil na začetku sezone, potem se je zdravstveno stanje poslabšalo, zato sem manj treniral. Nisem se mogel sprostiti, ampak sem moral biti zelo osredotočen. Meja med zmago in izpadom po kvalifikacijah je lahko zelo tanka. Vse je v koncentraciji. Najbolje se počutim, kadar imam pogosto snežne treninge in lahko vseskozi potrjujem svoje občutke. V zadnjem času pa je bilo veliko dežja, pestile so me poškodbe...
Ko vse to razlagate, se zdi, da ste sam svoj psiholog.Doslej večje možnosti sodelovanja s psihologom nisem imel oziroma mi tega ni nihče ponudil. Nekoč sem sicer šel k psihologu, pa ne zaradi športa, ampak nekaterih drugih težav. Dvakrat po eno uro sem bil pri njem. Ugotovil sem, da govori podobno, kot razmišljam jaz. Hitro sva razčistila pojme, ki so me malo motili. Spoznal sem, da tako kot poznam sam sebe, me težko pozna nekdo drug, če z menoj ne dela nekaj let. Proces bi trajal predolgo. Seveda imam vseskozi bitko sam s seboj. Tako na tekmi kot pred njo. Če se slabše počutim, skušam to prelisičiti. Ukvarjam se s tem, kako se čim bolje počutiti.
Imate kakšen poseben recept?Obstajajo različni triki. Če imam dan pred tekmo nemirno glavo, mi pomaga obisk savne ali bazena. Savna mi glavo tako zakuri, da se borim z vročino, o drugih stvareh pa ne razmišljam. Nato grem v mrzlo vodo, ki te povsem zbistri. Rad grem tudi plavat pod vodo, ker je tam tišina. Po pol ure je moja glava čista.
Velike tekme vam povzročajo težave?Za zdaj mi jih niso. Do šestih zjutraj sem na dan tekme lahko zelo živčen ali čisto nič. A od trenutka, ko me zbudi budilka, do 14:30, ko se finale konča, nimam pet minut časa, ki ne bi bil dodelan. Vedno ponavljam enak postopek in nimam časa, da bi se vmes z mislimi izgubil. Ko enkrat stopim na sneg, pa se vedno pomirim. Najtežje je sedeti doma in razmišljati. Zato veliko treniram, posledica so poškodbe zaradi prevelike količine treninga.
In tudi z drugimi športi se ukvarjate...Aktivnost mojo glavo najbolj pomiri. Zato potrebujem več fizioterapevtov, ki skrbijo za to, da ostajam na enaki ravni, kot sem bil, ko sem bil mlajši. Moje domače okolje je primerno za gorsko kolesarstvo. Všeč so mi tudi tenis, nogomet, košarka, hokej na rolkah. To počnem poleg vseh treningov.
Ni veliko športnikov, ki bi se poleg številnih treningov ukvarjali še z drugimi športi.Saj to ni všeč trenerjem. Ker težje ocenjujejo, kakšen učinek ima njihov trening, tekmovalec ni dovolj spočit... Na začetku sezone veliko cestno kolesarim. Višek dosežem za prvi maj, ko s kolegi kolesarimo od Tržiča do Poreča. Po tem se začnejo kondicijske priprave na sezono.
Včasih je v deskarsko subkulturo spadal odprti duh in sproščen odnos med tekmovalci. Je še vedno tako?V najstniških letih te slog oblačenja, ta subkultura potegne vase. Kasneje ne slediš več trendom, ampak kaj ti prinaša boljše počutje. Meni druženje z ljudmi skozi aktivnost. V deskanju je ta subkultura zagotovo obstajala. Še obstaja, ampak v precej manjši meri kot včasih. V prostem času da, v tekmovalnem smislu pa to ne gre, ker moraš živeti kot popoln profesionalec, če hočeš biti najboljši. Znamo pa biti po tekmi, če je čas, običajni ljudje.
Znate pripraviti velike zabave?Najtežje je, ker vsakega tekmovalca osebno poznaš, čeprav se z njim neposredno boriš za športni uspeh. Znamo ločiti druženje in tekmovanje. Za nas bo največja zabava po olimpijskih igrah, ko ne bo več tekem. Znamo se dobro zabavati. Všeč mi je, ker so moji kolegi deskarji odprti, niso ozko usmerjeni.
Odnosi med slovenskimi deskarji niso bili najboljši. Kakšen je sedaj položaj?Lahko ponazorim s primerom s tekme na Rogli. V četrtek smo z vsemi, ki smo bili skupaj nastanjeni, šli v disko. Vrsto let imamo odlične odnose. So pa posamezniki, ki so bili večji individualisti. Ti se niso mogli vklopiti v našo družbo. Vedno se najde kakšen posebnež, ki ne zna ločiti med treningom in prostim časom.
Kdo je ta?Skozi zgodovino je bilo več posameznikov. Ne bi nikogar izpostavljal.
Zakaj je prišlo do razkola?Morda so se oni počutili ogrožene. A če pogledamo celotno sliko, odnosi niso slabi. Je pa res, da nekateri poraza ne prenesejo že na treningu. Zato se izogibajo skupnim treningom s kolegi iz reprezentance. Naš šport je individualen. Tudi teniški igralci ne trenirajo vsi skupaj. Včasih je bolje trenirati sam. Težko je vseskozi braniti svoj ego na treningih, kjer se vedno meri čas. Vedno boš izgubljal in zmagoval. Ni dobro, če preveč trošiš samozavest. Včasih je lažje trenirati sam, ker je to bolj sproščeno. Povsem razumem, da nekateri tekmovalci potrebujejo več prostora zase. Sam sem na začetku zagovarjal ekipno delo. Nato je vodstvo panoge poskrbelo, da nisem imel ekipe, s katero bi lahko treniral. Zato sem poiskal svoj način. Tudi jaz sem se privadil trenirati sam, čeprav se včasih priključim drugim ekipam.
Zdaj vsak slovenski tekmovalec trenira sam?Vsak trenira po svojem programu, ampak se tudi združujejo, ker vsak sam ne zmore. Udeležba na reprezentančnih treningih ni nujna.
Vi pridete na skupne treninge?Včasih. Tudi zato, da pomagam drugim. Pred tekmo na Rogli sem s tistimi, ki so želeli, šel v medsebojni boj. Dal sem jim možnost, da vidijo, koliko zaostajajo za najboljšimi. Vedno tistim, ki si želijo, vrnem takšne informacije. Če imaš v ekipi tekmovalca s svetovnega vrha in vidiš, da si mu na treningu blizu, je najlažje priti med najboljše. V nasprotnem primeru pot proti vrhu lahko traja precej dlje.
Rekli ste, da je problem v starših, ki hodijo s tekmovalci na tekme in se včasih v hotelu napijejo ter povzročajo težave. Se to še dogaja?Niti ne znam povedati, ali se še dogaja, ker te zadeve sedaj spregledam. Te ljudi sem moral dati iz glave. Težko v določenih športih zaupaš sistemu ali trenerjem, ker je sistem slab. Brez podpore staršev je skoraj nemogoče uspeti v katerem koli športu v Sloveniji. A nastopi trenutek, ko je otroku treba pustiti, da gre naprej s tokom. Eni tega ne znajo, ampak želijo biti ves čas prisotni. Če jim to uspeva, je v redu. A problem je, da nikoli ne morejo biti objektivni. Prišli so tako daleč, da so dobili vodilne funkcije v deskarski panogi na smučarski zvezi. Na tej točki pride do konflikta interesov. Če kateri od staršev sedi v odboru, ki odloča, kdo bo šel na olimpijske igre, je nepristranska odločitev nemogoča.
To se dogaja?Vseskozi.
Vaši starši se ne ukvarjajo s tem?Ne. Ukvarjajo se s stvarmi, ki ne škodujejo drugim. Pridejo na tekme, navijajo za vse tekmovalce, pomagajo mi najti sponzorje... A se v nič ne vtikajo. Ne vedo, kam bom šel naslednji dan na trening.
Mama pomaga s fizioterapijo?Da. Pomagajo s tistim, za kar jih prosim. Ne ukvarjajo pa se s tem, kam grem na trening, kako deskam, ali grem ven kaj spit in podobno. To je v mojih rokah. Če delaš sam, se loči od zveze in delaj po svoje. Ne pa da prideš na zvezo, črpaš državna sredstva, dodeljuješ štipendije svojim otrokom, pogoje za uvrstitev na tekmo napišeš tako, da ustrezajo tvojim otrokom... Oni so vseeno naredili precej dobrega za ta šport, saj so vložili veliko prostovoljnega dela. A črn madež je premočen, da bi lahko s čisto vestjo odkorakali ven. Njihovo prostovoljno delo je na koncu zahtevalo prevelik davek. Niso znali ločiti med prostovoljstvom in osebno koristjo.
V svetovnem pokalu je malo tekem, kar deluje nekoliko neresno. Zakaj deskanje stagnira?Na to tekmovalci nimamo vpliva. Lahko le z dobrimi rezultati opozorimo nase. V Sloveniji lahko rečem, da na tem področju napredujemo. Globalno je bilo deskanje v vzponu, zdaj pa stagnira. Industriji, ki stoji zadaj, je težko v takšnem obsegu prodajati opremo, kot so jo včasih. Spet prevladuje alpsko smučanje. Glede števila tekem je problem v tem, da FIS gleda na deskanje kot na eno disciplino. Toda znotraj deskanja je šest disciplin. Pravijo, da imamo vsi skupaj 40 tekem. Včasih je precej tekmovalcev tekmovalo v vseh disciplinah. Danes je profesionalizacija tako velika, da je nemogoče tekmovati v več kot dveh disciplinah. Tudi znotraj naše discipline je bilo včasih več tekem. Pri nagradah smo zlezli precej visoko in vse skupaj je postalo predrago. Kot na vseh področjih v gospodarstvu so tudi stroški naših tekem prišli na nevzdržno točko. Iščejo se rešitve.