Bograč in skromnost
Minuli teden sem bil podpisani izpostavljen še nikdar slišanemu vprašanju: »Pa kaj ste vi Slovenci? Slovani ali južni Slovani?« Kakšno vprašanje, a? Iz smeri, od koder ne pričakuješ nič. Kvečjemu spomniš se lahko, da je ideja o neki takšni srednjeslaviji tam v devetdesetih zares obstajala. Vonjalo je po nekakšnem mini gibanju neuvrščenih, v katerem bi bila na čelu bržkone Češka, najzglednejša slovanska država, iz katere smo se svoje čase v naših krajih izrazito hecali, danes je pa slabšalni izraz »češko« nekako izšel iz uporabe. Seveda velja povedati tudi, kdo je vprašanje zastavil. Ljubljanski Rom je bil to. Razumen in ubijalsko enostaven tip sredi tridesetih, ki mu ni problem povedati, da je končal zgolj tri razrede osnovne šole. Pa še to pomožne. Enega minulih dni sem se imel privilegij z gospodom podružiti. Prvič. Še nikdar se nisem družil z ljubljanskim Romom, zato gre to šteti kot napredek. »Made in Ljubljana« bi rekla pevka Ludovik materiala, domačega benda, ki je v četrtek igral v K4, in ob katerega izvajanju sem samodejno prižgal cigareto, da sem se, ko sem dojel, kaj počnem, počutil kot z odpetim razporkom ob naključnem srečanju z nekdanjo predsednico razreda. In jo seveda nemudoma podurhal v kadilnico. Šlo je za strokovnjaško zabavo tonskih tehnikov šole Sae, na kateri je prav tako novi znanec zelo enostavno razložil, zakaj ga ideja denarja in potrošništva ne vznemirja več: »Ker sem kot otrok doživel overdose vsega. Ko danes pomislim, da so moji starši hodili v Nemčijo samo zato, da bi jaz imel točno želene lego kocke, se mi vse skupaj zdi popoln nesmisel.« Ob izvrstnih Ludovikih so nastopili prav tako vedno bolj kompaktni Your gay thoughts ter starosta Gregor Žemljic v vlogi DJ, ki je, kot se je izkazalo na koncu, vendarle uspel pritegniti tudi peterico Štajercev, divjo etnično mešano (slo-bih) sorodniško ekipo (brata in bratranci), ki se je v Ljubljano pripeljala zavoljo obetajoče se žurke. In so si za prvo rundo pijače nabavili kar cel karton heinekena. Prav tako zanimiva naplavina. Eden, na videz najbolj asocialen in namrščen izmed njih, na primer ni vedel, kaj pomeni beseda skromnost. Kar je izrazito osupnilo predvsem njegovega bratranca z bošnjaškimi imenom. Kot da še nikdar ni slišal za besedo oziroma kot da jo je že, pa se mu je ni dalo zapopasti. Kaj pa veš? Podoben primer je tudi uslužbenka državne ustanove na Kotnikovi, ki se je v četrtek opoldan s kolegico odpravljala na malico v bližnjo mini menzico in je že vedela, kaj je na jedilnem listu, saj se jo je dalo slišati, kako kolegici razlaga, da je na jedilnem listu »tista prekmurska jed iz mesa«. Bograč seveda. Gre za primere, ob katerih dobiš vtis, da je izrazit problem te države v tem, da je uspela vzgojiti opravilno nesposobne ljudi. Ignorantske kretene tudi z narejenimi fakultetami. Ne samo ljudi, ki za vse potrebujejo odvetnika. Tudi ljudi, ki niti ne znajo ali pač nočejo govoriti, ki so ali pač hlinijo kretenskost. Modele, za katere je ljubljanski Rom s tremi razredi pomožne šole genij, socialni blagor oziroma človek, s katerim se da sodelovati. Konkurenčne veroizpovedi, ki so si v zadnjih letih podajale vladanje ter izvajale takšne in drugačne koncepte, bodo krivico za to seveda valile druga na drugo, a rezultat je žal skupen. Slabo počutje. Minulo poletje so me v Ljubljani razni prodajalci in lovci na turiste iz prve nagovarjali angleško. Kar je bilo prav bedno. Sploh če imaš občutek, da se to dogaja samo tebi. No, minuli teden sem slišal podobno zgodbo o dveh avtohtonih Fužinčanih. Usedla sta se v taksi do Fužin in taksista pri vstopanju nagovorila z: »Ste vi...?«, v modus obiranja tujih turistov zabiti rojak jima je pa iz prve odgovoril: »Yes we...«. In se do Fužin trudil po angleško. »Uf, vsaj to,« si reče človek, »ne dogaja se samo meni.« In pa, res bi bilo ugodno za naše psihe, če bi padel sneg.
![Bograč in skromnost](/i/as/2014/01/19/647177.jpg)