Pretežno nelinearna pripoved je zgrajena v filmski maniri; ne le da se lušči s preskakovanjem med različnimi kadri in zato nenehno spreminja ritem, temveč je v nezanemarljivem obsegu podana tudi skozi filmsko kamero, ki zastopa oko tistih, ki zavoljo lastne zabave barantajo s premnogimi življenji. Del romana pa kinematografski svet preči z vsebinskim plagiatorstvom, saj so najbolj brutalni prizori skorajda prekopirani iz filma 13 Tzameti (2005) oziroma njegove slavnejše hollywoodske različice 13 iz leta 2010. Pod oba se podpisuje gruzijski režiser Géla Babluani.
Sukičeva se za posnemanje, za katerega je težko verjeti, da je nenamerno, vsaj nekoliko odkupi s pretanjenim vnašanjem psiholoških trikov ter dvoumnim koncem, ki se za osrednjo junakinjo v vsakem primeru ne izteče v pozitivno smer, saj Ana postane ujetnica bodisi mreže družbenih elit bodisi lastnih preganjavic. Če bralec verjame v drugi scenarij, se pred njim kot hišica iz kart sesuje praktično celotna zgodba. Pisateljica namreč s številnimi vložki iz sanjskega in fantastičnega sveta namiguje, da je teren realnosti izjemno spolzek. Ker naletimo tudi na kar nekaj spominskih lukenj, ni gotovo niti, da roman sledi zgolj eni protagonistki oziroma le enemu njenemu jazu, temveč se zdi, da ta sreča samo sebe v nekem vzporednem svetu.
