»Mah, te Prešernove nagrade me matrajo,« si na hitro nekaj izmislim, da mi ne bi bilo treba razlagati o resnih stvareh, sveto prepričan, da bo moj stari znanec v trenutku, ko bo zaslišal »Prešernove nagrade«, že stal na drugi strani ceste in mi prešerno mahal v pozdrav.
A namesto tega on pograbi telefon: »A Prešernove? Pa kaj ne rečeš!« in že kliče nekoga, jaz pa ga gledam z odprtimi usti in skupaj z njim čakam, da se tisti nekdo na drugi strani oglasi. »Ti starci malo rabijo, da pridejo do telefona… Te Prešernove sem ravno prejšnji mesec rihtal, jebiga, kriza je, mora človek malo razširit ponudbo, osvojit nove trge, saj veš, kako je. Ko so našim dol Slovenci ukinili vize, so mi prihodki čez noč padli za sedemintrideset odstotkov. Potem pa še ta kapeka! Zdaj ti je naenkrat vse korupcija. Nič se več ne moreš zmenit kot včasih. Par dni nazaj sem temu Rastoderju pomagal rešit NK Olimpijo, mu rihtal sponzorstvo dol v Kopru pri enem mojem jaranu jaranu, in smo, pazi ti to, končali v časopisu. Ode vse v… Vsa sreča pa so mi te Prešernove uletele… a, jebiga, ne oglasi se mi zdaj ta Bogataj, Kos ima pa zasedeno. Ampak bom jaz to že uredil, bom še Alenko poklical. Kaj si že rekel? Rabiš veliko ali malo Prešernovo?«
»Ne, nič ne rabim.«
»Kako nič ne rabiš! Ne ti meni, da nič ne rabiš. Vsi v tej državi nekaj rabijo. Takšni so časi. Tudi sam si nisem mislil, da bom kdaj delal v kulturi, ampak, saj veš, kako pravijo – 'princip je isti, sve su ostalo nianse'. A ni tako? In kaj, meni je na koncu koncev vseeno, ali delam za renomirane slovenske upokojence ali za renomirane slovenske pisatelje. Mislim, da se ne lažemo, najlažje je delati z našimi ljudmi. Povejo, kaj rabijo, jaz povem, koliko to stane, roka roku umije in hopa cupa urejeno. A pri teh intelektualcih sem moral poslušat celo predavanje, zgodovina Slovenije, domobranci, partizani, slovenska pomlad pa neki višji cilji ozaveščanja slovenskega naroda, ma nisem mogel več poslušat, ti povem, in sem jim rekel: 'Pa dobro, ljudi, a vi res mislite, da mene zanima, ali je to, kar vi počnete, prav ali narobe? To vi v spovednici razlagajte, mene zanima, kaj, do kdaj in za koliko. A mislite, da jaz svoje stranke sprašujem, koji će im kurac termoelektrarna.' Ne, res, kulturniki ste res smešni. Pa to Prešernovo sem jim zrihtal dok si reko keks. Bilo mi nerodno računat in sem jim rekel, da je prvič zastonj. Pa tudi – kaj naj jim računam. Nič ni bilo treba podmazat, nič grozit, nič izsiljevat, jebiga, kulturniki. Par številk obrnil, ponovil to njihovo predavanje, to, domobranci, višji cilji, slovenska pomlad, te fore, in hopa cupa urejeno. Nisem mogel verjet. Kulturniki ste res, mislim, svaka vam čast. Pa meni je zdaj jasno, kakšen sem jaz bil idiot. Celo življenje se ukvarjam z barabami, res nevarnimi ljudmi, pogoltnimi, nasilnimi. Pa jaz sem zaradi gradbenikov dobil tri čire na želodcu. Pa če bi jaz vedel, da se da kulturnike z zgodbicami podkupit, pa kje bi meni bil konec. Ti povem, od zdaj naprej samo še kultura. Nič več te dokapitalizacije, privatizacije. Samo kultura. Ker na koncu imaš še neko notranje zadovoljstvo, da si nekaj dobrega naredil.«
»Dobrega? Si prepričan?«
»Ne ti meni zdaj pojoče travice ponujat. Jaz nisem videl filma, ti nisi videl filma, tako da ne veš ti in ne vem jaz, ali si ta Jože Možina res zasluži to nagrado. Kaj veš, mogoče si pa jo. Sploh pa, kaj ti veš, kateri moj kolega je tebi uredil tvojo nagrado. Plus, da se je upravni odbor sam odločil. Saj si slišal Bogataja, da ni bilo soglasno, je bilo pa večinsko. Jebiga, ni se mi dalo klicat vseh petnajst teh odbornikov. Ampak za nekaj drugega gre. Razmišljam ti jaz tako, kako že vi kulturniki rečete, post festum, o teh nagradah in naenkrat dojamem, da sem jaz temu Jožetu Možini, domobranci, višji cilji, slovenska pomlad, da sem jaz njemu zrihtal isto nagrado, kot si jo dobil ti. Da bo ta Možina dobil isto nagrado kot Čefurji raus!. A ni to lepo? In to še ni vse. Ker tudi če on to dojame, je ne more več zavrnit, ker bo potem isti kot, pazi zdaj, Svetlana Makarovič. A vidiš ti to? A ni to nekaj dobrega? Kakorkoli se Jože Možina obrne, bo čefur. Kaj praviš na to?«
»Hopa cupa urejeno.«