Nepričakovani zaveznik

Prva zaslišanja posameznikov, ki so delovali znotraj trojke, so pred evropskim parlamentom potekala že novembra lani. Tedaj sta se nemški ekonomist Klaus Masuch iz ECB in belgijski ekonomist v evropski komisiji, Servaas Deroose, zagovarjala, da je bilo njuno delo pri oblikovanju politik trojke le »tehnična ekspertiza« in da so dokončne politične ukrepe in programe potrjevali voditelji držav evra.

V preteklem tednu so se v treh dneh pred evropskimi parlamentarci zvrstili dva sedanja in en nekdanji snovalec evropskih politik varčevanja in javnega kreditiranja prezadolženih bank. Nekdanji predsednik ECB, Jean-Claude Trichet, ki je evropsko centralno banko vodil v letih 2003 do 2011, je v torek ponudil v veliki meri odmev komisarja EU za gospodarstvo Ollija Rehna dan prej. Razmere, se strinjajo vsi, so bile po letu 2008 izredne in EU slabo pripravljena. Zato je Trichet že jeseni 2008 od irskega finančnega ministra zahteval, naj reši irske banke za vsako ceno. Nekdanji predsednik ECB je prepričan, da so glavni krivec za krizo nacionalne vlade. Podobno je Rehn dan prej ugotavljal, da pogoji trojke niso vsiljeni nikomur. Vse je izpogajano in dorečeno z predstavniki države, ki so sami odgovorni nacionalnim parlamentom. A hkrati je posredno priznal, da pri vsebini programov trojke prevladujejo interesi Nemčije. Klaus Regling, direktor Evropskega mehanizma stabilnosti, je v sredo nastopil zadnji in pozdravil povečanje konkurenčnosti – vsekakor pogumna interpretacija razmer v Grčiji, kjer ljudem življenja razpadajo pred očmi. Ideja, ki je Reglingu blizu, je, da se bo MDS sčasoma umaknil iz trojke. V prihodnosti bi lahko bodisi njegova ustanova bodisi na novo ustanovljeni organ zagotovil delo »evropskega denarnega sklada«.

A ekstremnost v varčevalnih in fiskalnovzdržnih politikah sedanjih institucij EU je tolikšna, da umik MDS zveni bolj kot grožnja kot vesela novica. Financial Times je prejšnji teden citiral priznanje grškega finančnega ministra, da si zaradi nemškega pritiska v pogajanjih s trojko poleti 2012 ni upal stopiti na stran MDS, ki je ponudil možnost delnega odpisa grškega dolga. Korak, ki bi koristil Grčiji, je bil za MDS edina logična poteza, saj je dolg nevzdržen, v MDS pa so prepričani, da ga Grčija v celoti nikoli ne bo odplačala. Toda nemški finančni minister ni bil pripravljen o tem nič slišati.

Svoboda s pištolo na čelu

Na osnutek poročila evropske parlamentarne skupine o delu trojke, ki ga pripravljata Avstrijec Othmar Karas in Francoz Liem Hoang-Ngoc, je v teh dneh opozorila skupina Troikawatch. Osnutek je vzoren nabor brezzobe evropske diplomatske govorice. Parlamentarci pozivajo k razpustitvi 25. marca 2010 ustanovljene trojke, ki so jo voditelji držav evra ustanovili z namenom, da oblikuje pogoje posojila Grčiji. Nato je troedina posojilodajalka istega leta pogojevano posojilo oblikovala še za Irsko, leto kasneje za Portugalsko in leta 2012 za Ciper. Parlamentarci upajo, da bi razpustitev trojke ali vsaj njeno preoblikovanje v izključno evropsko skupino institucij ponudilo okno vpliva in nadzora tudi njim. Voditelje EU in predvsem evrske skupine pozivajo, naj se vse ukrepe za krepitev evra sprejema znotraj evropskih pravnih zakonodajnih okvirjev in ne kot meddržavne pogodbe. Prepričani so, da so le tako sprejeti sporazumi trajni, medtem ko so vsi meddržavni sporazumi, med katere spada tudi fiskalni pakt, prehodnega značaja. Parlamentarci tudi obžalujejo, da »nacionalni programi« trojke ne upoštevajo listine EU o temeljnih pravicah, in naprošajo, da bi lahko evropski parlament zaslišal predstavnike komisije v trojki in da bi ti nato redno poročali parlamentu. Veliko pozornosti je v zadnjih tednih požela predvsem avtoritarna in nedemokratična narava ukrepov trojke. A na koncu lahko v osnutku poročila najdemo zapis: »Medtem ko poudarjamo splošno slabo demokratično odgovornost trojke v državah, v katerih deluje, pa upoštevamo, da je ta demokratična odgovornost v različnih državah različna in odvisna od volje nacionalnih vlad.«

Evropski parlamentarci so očitno sprejeli argument, da odgovornost na koncu leži na ramenih domačih, nacionalnih politikov, ki so tisti, ki uresničujejo diktirane ukrepe zategovanja pasu in reševanja bank.

Glede na izjave ciprskih in portugalskih politikov je bila svoboda izbire v pogajanjih s trojko tolikšna, kot je svoboda ravnanja, ko ti »nekdo drži pištolo na čelu«, je svobodo odločitev in posledično odgovornost nacionalnih vlad, soočenih s trojko, v začetku tedna opisal nemški evropski parlamentarec Juergen Klute. Na zaslišanjih o delu trojke so tokrat prišli do glasu predvsem parlamentarci evropskih socialistov in levice. A v sredo je kljub veliki pozornosti Liem Hoang-Ngoc moral priznati, da tudi če bi bilo delovanje trojke bolj demokratično v smislu, da bi imel več besede evropski parlament, končne politike in zahteve morda ne bi bile bistveno drugačne. Kajti trenutna večina v evropskem parlamentu, ki bo aprila imela tudi ključno besedo pri potrditvi končnega poročila o delu trojke, je varčevalnim ukrepom in neoliberalni ideologiji sedanje EU naklonjena.

Evropska komisija tako, ugotavljajo tudi v osnutku parlamentarnega poročila, v svoje politike nikoli ni vključila novejših ugotovitev MDS o škodljivih posledicah javnega varčevanja v času krize. Razkritje, da je bila študija Carmen Reinhart in Kennetha Rogoffa o vplivu javnega dolga na gospodarsko rast polna napak, netočnosti in napačnih zaključkov, ni vnesla niti kančka dvoma v evropsko politiko. Še vedno se vztraja pri zahtevah o fiskalni vzdržnosti in uravnoteženih proračunih ter strukturnih reformah za večjo konkurenčnost.

Trojka brez pravne subjektivitete in odgovornosti

Zunaj evropskih parlamentarnih hodnikov je razprava o delu trojke in posledicah varčevalnih ukrepov precej bolj iskrena.

Keith Ewing, profesor prava z londonskega King's Collegea in predsednik Inštituta za delavske pravice, je prepričan, da bi na podlagi odločitve zoper Turčijo iz leta 2008 tudi grški sindikati lahko uspeli pred Evropskim sodiščem za človekove pravice Sveta Evrope zaradi uničenja celotnega sistema kolektivnih pogajanj in globokih rezov v plače grških delavcev.

A težava je, da ne trojka ne evropske institucije niso zavezane spoštovati evropske konvencije o človekovih pravicah. Tožba bi tako lahko bila naperjena le zoper grško državo. Če ta nato ne bi dosegla individualne (finančne) odgovornosti politikov ali trojke, bi grški delavci po vsej verjetnosti morali sami nositi ceno tega, da so jim bile kršene mednarodno zaščitene delavske pravice.

Britansko-ciprsko-grška skupina pravnikov je že avgusta napovedala, da bo ob pomoči profesorja prava in strokovnjaka za Sodišče EU sira Francisa Jacobsa ter odvetnika Takisa Tridimasa poskušala najti način, da pred Sodiščem EU dokažejo diskriminatornost in protipravnost varčevalnih ukrepov, ki jih vsiljuje trojka. Pobudnica tožbe, odvetnica Katherine Alexander-Theodotou, opozarja, da varčevalni ukrepi, ki uničujejo socialno državo in so za rešitev bank na Cipru z velikim zamahom posegli tudi po prihrankih navadnih varčevalcev, dejansko ubijajo – ljudje ne morejo več priti do zdravil, izgubijo zavarovanja in možnosti preživetja.

Irsko se v zadnjem času rado navaja kot svetel zgled varčevanja in uspešnega dela trojke. A v New York Timesu irski publicist Fintan O'Toole vse to leporečje označi za zavajanje: od leta 2008 je državo zapustila skoraj desetina prebivalstva, brezposelnost je še vedno pri visokih 12,8 odstotka, vsak četrti otrok odrašča v domu, v katerem ni niti enega odraslega, ki bi mu uspelo najti zaposlitev. Poleg tega varčevanje še zdaleč ni doseglo svojega glavnega cilja: javni dolg, ki je leta 2009 znašal 64 odstotkov BDP, je pet let kasneje dosegel 125 odstotkov.

Evropa delavcev

V januarski številki revije Monthly Review Asbjørn Wahl, sindikalist in direktor Kampanje za državo blaginje, opozarja, da sedanja oblika neoliberalizma v EU, ki temelji na fiskalni vzdržnosti, zaradi svojih antisocialnih posledic nujno vodi v vse večjo avtoritarnost.

Politike zadnjih pet let so uspešno napadle pravico do sindikalnega organiziranja, sistematično se spodkopava pravico do kolektivnih pogajanj, na udaru je minimalna plača. Na Portugalskem je leta 2008 1,9 milijona delavcev uživalo pravice in položaj, pridobljene s kolektivno pogodbo. Konec leta 2013 je ta številka upadla na tristo tisoč. V Španiji so se v zadnjih letih razširile možnosti množičnega odpuščanja delavcev, pogodbe za določen čas se lahko verižijo štiri leta. Posledično narašča število revnih delavcev, revščina in neenakost pa rasteta tudi v Nemčiji.

Razdvajanje, različno sosledje in neenakomerna intenzivnost krčenja delavskih pravic v posameznih državah so v preteklosti oteževali skupen vseevropski nastop delavcev, ki so danes brez resničnih političnih zaveznikov. Wahl citira baskovske sindikate, ki so ob drugi splošni stavki v manj kot letu dni januarja 2011 zapisali: »Grozili so nam, da po krizi nič več ne bo tako, kot je bilo. Zato je, če želimo, da bodo stvari drugačne, vse v naših rokah. Nujno je, da nadaljujemo boj za resnične spremembe, za drugačen ekonomski in družbeni model, v katerem bo gospodarstvo delalo v korist družbe.«

Domišljija in drznost misliti zunaj zatohlih idej ne rasteta na polju konkurenčnosti in fleksibilnosti, ki vodi v obubožanje množic. Vse se začne pri kakovostnih javnih storitvah in dostojnem plačilu za delo. Politike in ukrepe, ki napadajo prav dostojno plačilo delavcev in minimalno plačo, v svoji novi knjigi The Good Jobs Strategy inteligentno raztrga profesorica Zeynep Ton s fakultete za menedžment na Massachusetts Institute of Technology. Dobre plače in dobri pogoji dela se splačajo vsem, pravi, saj prinesejo tudi delodajalcem boljše poslovne rezultate.

Stradanje in demontaža državnih nadzornih institucij zaradi varčevanja ob istočasnem priznavanju problemov korupcije, kršitev delovnopravne zakonodajne in davčnih goljufij je navadna dvoličnost. Hkrati je ob visoki brezposelnosti to slaba politika. Prav tako bo brezglava privatizacija brez transparentnosti le okrepila priložnosti za nadaljevanje škodljivih upravljalskih praks. Morda so to ukrepi, ki jih zahteva trojka ali si jih želi EU. A sporočilo ta teden iz Bruslja je jasno. V resnici se ni nič spremenilo: ocenjevali so demokratičnost in zakonitost dela trojke, na koncu so bile obtožene nacionalne vlade. Obsojeni pa so prebivalci.