Če kje Američani čutijo posledice svoje permisivne vzgoje, je to v primeru odnosa do Izraela, ki je že desetletja rahlo patološki. Ker ameriški predsedniki ne berejo knjig niti lastnih avtorjev o škodljivosti permisivne vzgoje otrok. Vsaj Christopherja Lascha (Kultura narcisizma) bi lahko prelistali in zvedeli, da se s permisivno vzgojo ustvarjajo narcisi, ki se jih v dobro voljo spravlja s podkupovanjem, namesto da bi z odločnim omejevanjem brzdali nemogoče otroške zahteve. Potem se pa čudijo, da imajo otročička brez samodiscipline in samoobvladovanja. Če kakšen Palestinec vrže kamen na izraelska sveta tla in se zaradi tega Izrael začne besno valjati po tleh kot otrok, ki mu ne kupite čokolade, mu Američani v tolažbo pošljejo protiraketne sisteme. Ako Izrael trmasto cepeta v kotu s smrkljem do brade, ker mednarodna skupnost obsodi bombardiranje Gaze, mu Američani, namesto dveh po nagi riti, takoj pošljejo liziko v obliki večmilijardne finančne podpore. Namesto da bi ga ostro karali, ker kljub blagim nasvetom, da ni lepo graditi naselij na palestinskem ozemlju, to kar naprej počne, Američani Izraelu za pol cene dajo bombnike. Ne gre v otroku zatirati graditeljske sposobnosti. Če bi v Beli hiši brali Otta Kernberga, ki ga imajo pred nosom, v New Yorku, bi vedeli, da permisivnost vodi v narcisizem, ta pa v agresivnost. Prva žrtev pa so velikokrat permisivni starši oziroma v vzgoji odsotni očetje.
Potem pa se jim, glej ga zlomka, zgodi izraelski obrambni minister Moše Jalon. Državni sekretar ZDA John Kerry, možak blagega pogleda in pristaš permisivne vzgoje Izraela, je z milim glasom skrbnega očeta, polnim razumevanja za vse trpljenje judov, od izgona iz Svete dežele preko holokavsta in novodobne arabske nestrpnosti do njihove umetne državne tvorbe, predlagal nov mirovni načrt za Palestino. Kaj hujšega. Jalon je zacvilil, nato zatulil kot mulo, ko mu mama reče, da je čas za spanje, in je rdeč v obraz besno ponavljal, da načrt ni vreden niti papirja, na katerem ga je Kerry napisal. Potem je z v pest stisnjenimi ročicami treskal po zidu, ki ga je Izrael zgradil okrog Palestincev, in ihtavo ponavljal, naj gre Kerry nekam, še najbolje pa bo, če mu dajo Nobelovo nagrado, da bo potem Izraelu dal mir. Bolj so ga Američani mirili in ga z milim glasom opozarjali, da se tako grdo ne sme obnašati do gosta, kaj bodo pa sosedje rekli, in da bo dobil napad astme, bolj je Jalon pljuval, brcal kamenje na cesti in hlipal, da se je še Palestincem milo pri srcu storilo. »Naj se Kerry ukvarja z drugimi, namesto da tu po Sveti zemlji igra Mesijo in me uči, kako naj mlatim Palestince.« Komaj so ga člani izraelske vlade z obljubami, da bo dobil nove rakete, pomirili in pripravili, da se je skozi zobe opravičil stričku Kerryju, ta pa ga je pogladil po pleši in mu takoj vse odpustil. Ker ni bral sodobnih psihoanalitikov o zgrešenosti permisivne vzgoje. Nekaj krepkih po zadnji plati in odvzem žepnine bi bolj zaleglo; če ni prepozno, saj je Izrael že v drugi puberteti.
