Goran Bojčevski

Leta 2002 je po prvem letniku študija klarineta v Skopju prišel v Ljubljano, postal član orkestra ljubljanske akademije za glasbo in opere, igral v zasedbah Langa, Terrafolk in še kje. Na akademiji je z odliko diplomiral v razredu profesorja Slavka Goričarja, nato pa leta 2008 odšel na Mozarteum v Salzburg, najuglednejšo evropsko glasbeno akademijo. Natanko pred letom dni je tam z najvišjo možno oceno zaključil specializacijo.

Za takšno majhno mestece je ta pojav kar zanimiv, dobili smo celo umetniško četrt. Mestna občina nam je dala ateljeje v središču mesta, v glavnem v njih ustvarjajo slikarji, jaz pa kot edini glasbenik tam skladam.

To je bilo moje prvo večje celovečerno delo, ki sem ga napisal za godalni orkester in pet solistov, traja petdeset minut in zahteval je kar nekaj dela. Gre za skupno sliko krajših skladb, ki sem jih napisal že prej in so si bile značajsko blizu, nato pa sem jih poustvaril v tej celovečerni suiti. Škoda, da nimamo dobrega zvočnega posnetka, vendar srčno upam, da bo skladbo kdaj izvedel in posnel Orkester Slovenske filharmonije ali Simfonični orkester RTV Slovenija.

Po zaključku študija klarineta na Mozarteumu sem oktobra v Ljubljani opravil sprejemni izpit in že bil v rokah odličnega profesorja in skladatelja Uroša Rojka. S študijem sem želel nadaljevati takoj. Toda zakon študentom, ki smo že opravili diplomski ali podiplomski študij, ne dovoljuje več študirati redno. Izredni študij bi me na leto stal 3600 evrov, česar pa si ne morem privoščiti. Zato sem se moral v teh dneh iz akademije izpisati, da ne bi dobil še kakšne kazni. Skladatelj seveda nosi muziko v sebi, mora pa osvojiti tudi različne tehnike komponiranja. Nenehno se je treba učiti in če ne bo šlo drugače, bom šel spet v tujino.

Pred Salzburgom nisem skladal, šele tam so me navdušili. Napisal sem prvo skladbo za solo klarinet in jo odnesel k svojemu profesorju Aloisu Brandhoferju, nekoč prvemu klarinetistu berlinske in dunajske filharmonije, ki je genialen in izjemno subtilen človek. Dejal je, da moram nemudoma skladati naprej, študirati. Pozneje so mi priznali celo nekaj teoretskih predmetov, ko so videli, kako skladam. Tako sem nekako začel verjeti vase. Kot študentu so mi ponudili ogromno priložnosti, izredno so me cenili, in čutil sem, da se jim moram nekako zahvaliti. Predlani sem napisal simfonično suito Im Land der Sonne in jo posvetil profesorju Hansjörgu Angererju, lani pa še Tanz der Schatten za solo klarinet, ki sem jo posvetil svojemu profesorju Brandhoferju. V Avstriji ni mogoče, da bi marljivega študenta ustavila birokracija.

Pišem tako, kot čutim, in mislim, da je ta iskrenost začetek vsega v glasbi. Vsak skladatelj mora izhajati iz samega sebe, iz svojih korenin, četudi piše sodobno klasično glasbo. Takrat je lahko skladatelj najboljši. Starejši ko sem, bolj se ti občutki povezanosti z domačo kulturo v duši stopnjujejo. Verjetno tudi zato, ker živim v tujini. Tudi klasični skladatelji – Beethoven, Mozart, Strauss – so pisali po motivih iz svoje folklore.

Ponosen sem na to, kar sem ustvaril v teh nekaj letih. Nikoli se nisem silil v komponiranje, vedno sem začutil, da bi rad nekaj napisal. Malce težje skladam po naročilu, čeprav počnem tudi to. Lani sem za Hišo kulture Celje napisal balet He, he, helium, ki zdaj uspešno gostuje tudi v tujini – bili so v Avstriji, Koreji, Ameriki, februarja pa gredo še na festival Sarajevska zima. V sodelovanju z režiserko Majo Weiss sem napisal tudi glasbo za nov dokumentarec o ukradenih otrocih, premiera bo marca v Cankarjevem domu. Še eno večje delo, Štirje letni časi za pihalni orkester, je že napisano in čaka na izvedbo. Nastalo je po naročilu Evropske prestolnice kulture Maribor, a je za izvedbo menda zmanjkalo denarja.

Že v osnovni šoli sem imel priložnost delati s profesorjem Pandetom Tatarčevskim; ustvaril je serijo klarinetistov, ki zdaj igramo po vsem svetu. Klarinet je v Makedoniji predvsem ljudski inštrument in država ima ogromno talentov, a žal ves čas posnemajo drug drugega. Igrajo predvsem skladbe za poroke, s čimer sicer ni nič narobe, kajti ta zakladnica glasbe je bogata, toda nihče noče prestopiti meje in pustiti svoj lastni pečat.

Vedno sem skušal temu inštrumentu dodati svojstven prizvok. Marsikdaj želim zveneti kot kitara, lahko pa se zlijem z barvami drugih inštrumentov, recimo z akordeonom. Zato sem si upal predelati znani violinski klasični repertoar – Sarasate, Paganini, Gardel – in skupaj s harmonikarjem Tomažem Marčičem sem posnel ploščo, ki bo izšla kmalu. Tudi v aktualnem projektu MOST popularno klasično glasbo, predelano za pihala, združujem z elektroniko Staneta Špegla. Seveda je vse skupaj še vedno barva klarineta, toda na sam način manifestiranja priključujem še druge frekvence. Gre za neke notranje občutke in tehnike igranja. Vsak glasbenik mora imeti svoj film, svojo zgodbo.

S talenti je pa tako: so ljudje, ki imajo določen talent in si mislijo, da so genialci, na žalost je takšnih večina. Toda mi nismo nič, glasba je samo naše poslanstvo in le hvaležni smo lahko za to. S svojimi talenti se ne smemo bahati: s tem izgubimo iskrenost, izgubi umetnost, izgubi družba.

Stefanovski je slišal moje posnetke na internetu, očitno mu je bilo moje igranje všeč, in me je leta 2011 povabil v vrhunski projekt Balkan Superselection; relativno drag, zato se ne izvaja pogosto. Poleg Stefanovskega so bili zraven še srbski klaviaturist Vasil Hadžimanov, bolgarski kavalist Teodosij Spasov in hrvaški violinist Marko Ramljak. Ti glasbeniki so bili moji idoli, ko sem odraščal, in narava je potem poskrbela, da je trema izginila, ko smo se znašli skupaj na odru. V dveh letih smo imeli že nekaj koncertov. Sem pa nato iz spremljevalnega tria Stefanovskega naredil še bend Kabadayas, s katerim smo tudi v Sloveniji že igrali; v kratkem bomo imeli koncert v Ljubljani. To so res glasbeniki, ko lahko rečeš, adijo, pamet!

Ljudski inštrumenti so specifični, iz njih se da izvabiti ogromno zanimivih zvokov. Klarinet pa je tehnično že zelo dodelan, zato morda ponuja malce manj možnosti eksperimentiranja z različnimi zvoki in učinki. Klarinet je moja prva ljubezen, drugi etno inštrumenti pa so ravno tako v moji duši; vsakega vzamem v roke iskreno, pa naj gre za okarino, kaval, dude ali saksofon. V bistvu igra duša, inštrument je samo sredstvo, ki pripomore k izražanju. V klasični glasbi so te zgodbe dokaj dorečene, pri improvizaciji pa lahko pripoveduješ svojo zgodbo. Šele vse skupaj me izpolni.

Sem veren človek in bi rekel, da mi je malce lažje. Zelo rad pomagam ljudem, vse bi naredil, da bi jim bilo bolje. V Makedoniji se je še ohranila tradicija, da ljudje umirajo doma, med svojimi bližnjimi, in dobro je tako. Mislim, da si vsak človek zasluži, da mu drugi prisluhnemo in pomagamo, da gre lažje na drugi svet. Nihče si ne zasluži umirati sam, zato le upam, da bova tudi z Markom s svojim prispevkom pomagala hiši hospic, ki je vredna vsega spoštovanja.

To je bilo težko obdobje. Starša sta samo ena in človek kot posameznik je edini. Ko nam gre dobro, znamo biti vsi prijazni, šele ko gre kaj narobe, se človek izkaže. Vesel sem, da sem mami lahko takrat veliko pomagal, skupaj smo se borili in je zdaj k sreči dobro. Pomagajmo, ker bomo enkrat vsi na istem, na koncu svoje poti.