Trije narodi, Bošnjaki, Srbi in Hrvati, dvajset let po vojni v Bosni in Hercegovini še vedno živijo skupaj. Vsaj navzven se zdi, da je edina razlika med njimi v krajevnih tablah. Ko prideš v naselje s srbskim prebivalstvom, je na vrhu ime v cirilici ter spodaj v latinici, v preostalih ravno obrnjeno. Da so stvari bistveno bolj večplastne, razkrije pogovor z domačini. Najprej spoznaš, da ljudje vojno predvsem obžalujejo. Sprašujejo se, ali je bilo prelivanje krvi zares potrebno. Z verskimi in kulturnimi razlikami so vendar znali živeti pred vojno in znajo tudi zdaj. Nikoli niso bili najboljši prijatelji, toda za prebijanje iz dneva v dan ne potrebujejo streljanja in ubijanja.
Nihče od njih ni pričakoval, da bo vojna vihra trajala tako dolgo. Ko so se 6. aprila 1992 pričeli nemiri, so domačini mislili, da bo vsega konec v mesecu ali dveh. Pa ni bilo. Opustošenje je trajalo več kot tri leta. Dovolj dolga doba, da se Bosna in Hercegovina še vedno ni pobrala in je med najrevnejšimi državami v Evropi. Redke stvari prinesejo žarek upanja, med njimi pa so najpogosteje športni uspehi. Ponos ob uvrstitvi bosanske izbrane vrste na svetovno nogometno prvenstvo je opazen povsod. Najbolj v Zenici, ki je »gnezdo zmajev«, kot je vzdevek nogometnih reprezentantov. Prejšnji teden je lepo oživelo tudi Sarajevo, ko je v olimpijski dvorani Zetra na hokejskem festivalu gostovala Olimpija. Vsi pa so te dni veseli predvsem za rojaka Damirja Džumhurja, ki se je uvrstil v tretji krog teniškega grand slama v Melbournu. In to kot predstavnik države, kjer teniška infrastruktura praktično ne obstaja. Z njim se pričnejo vsa poročila na televiziji in radiu, o njem se pišejo dolgi stolpci v časopisu. Prav nikjer niso spustili podatka, da se je Damir rodil v Sarajevu maja 1992. Torej le dober mesec kasneje, ko se je pričelo najhujše trpljenje.
Ker imajo Bošnjaki v Avstraliji številno enklavo, se Džumhur v Melbournu počuti, kot da igra doma. Na tribunah prevladujejo bosanske zastave, navijači pa nosijo drese Edina Džeka, Miralema Pjanića ter Mirze Teletovića. Manjkala ni niti harmonika, na stadion pa so prinesli tudi dobrote bosanske kuhinje. »Hvala, ampak tega ne morem jesti. Morda, ko bom izpadel,« jim je po zmagi nad Hrvatom Ivanom Dodigom odgovoril Džumhur. Drugih besed v vročini, ko termometer kaže več kot 40 stopinj Celzija, ni bilo pričakovati.
Džumhur je sicer vsestranski fant, saj je študent političnih ved v Sarajevu, zraven pa ima tudi kariero filmskega igralca. Pohvali se lahko, da je bil statist v filmu Grbavica režiserke Jasmile Žbanić, ki je na festivalu Berlinale leta 2006 osvojil zlatega medveda. Pojavil se je še v filmu Morilski mir (Mörderischer Frieden) nemškega režiserja Rudolfa Schweigera, v katerem je imel bolj pomembno vlogo, ostrostrelca z imenom Durcan. Toda Džumhur pravi, da bo ostal zapisan tenisu. Najprej kot igralec, nato kot trener, kar je že njegov oče Nerfid. Morda bo zašel tudi med funkcionarske vode, saj je že večkrat opozoril na probleme športne politike v domovini: »Imamo veliko športnih talentov, ki pa od države nimajo nobene podpore. Mnogi odhajajo v tujino in nastopajo za druge države, kar je treba spremeniti.«
Ko se bo Slovenija šele dobre prebujala, pa bo v Melbournu spet aktiven Blaž Kavčič. Na teren Hisense Arene naj bi po slovenskem času stopil nekaj minut čez sedmo uro zjutraj. Njegov tekmec bo Roger Federer, zmagovalec 17 turnirjev za grand slam, kjer tokrat igra že 57. zapored. Številke, ki jih v zgodovini tenisa ni dosegel še nihče drug. »Težko povem kaj o Rogerju, česar drugi še ne vedo,« je priznal Kavčič, ki je skupaj s Švicarjem treniral v času priprav v Dubaju. »V dvoboj bom šel enako, kot če bi igral proti komur koli drugemu. Največ bo odvisno od ravni igre, ki jo bo imel Roger, a tudi on ni robot in bo delal napake,« je prepričan Kavčič. »Če jih bo delal kaj več kot po navadi, jih bom skušal izkoristiti.«
