Do II. gimnazije je dolgo vodil le blaten makadam. To je bila pač šola »čez Dravo«, za otroke delavcev in kmetov. Tudi za bistrega Iveka iz Dupleka, ki je sicer najraje brcal žogo. Ker je bil dober učenec, se je vpisal na »drugo« in ji ostal zvest vse življenje. Z dvema premoroma. Po tretjem letniku gimnazije jo je iz Dupleka mahnil v Kalifornijo. Na srednji šoli v San Joseju, kjer je končal četrti letnik, se je nalezel ameriškega optimizma, očarala sta ga sproščenost odnosov med dijaki in učitelji ter koncept šole, po katerem so bile obšolske dejavnosti tako pomembne kot šola sama. V devetdesetih je za sedem burnih let prevzel vodenje republiškega zavoda za šolstvo.
Vizionar, ki verjame v šolo
Kariero na »drugi« je začel kot učitelj fizike; dijakom se je priljubil tudi zato, ker je znal pravila osmisliti. Iz nogometa pa se je naučil, da na igrišču ni pomembno, ali si iz »ta fine« ali iz »ta uboge« familije, važno je, da lahko tečeš, izkoristiš priložnost in zabiješ gol. Ivek, ki je postal Ivan, jo je izkoristil na polno. Ko so ga komaj 30-letnega kolegi na tedaj »usmerjeni« srednji naravoslovni šoli, poimenovani po peku in heroju Milošu Zidanšku, avgusta 1982 prosili, naj prevzame ravnateljstvo – z visokonosečo ženo sta pravkar s stoenko »pribrzela« iz Amsterdama – je kljub zgolj štirim letom učiteljskih izkušenj rekel da. S pravo kombinacijo preudarnosti in zaletavosti je nato iz »druge« naredil eno najbolj inovativnih in prepoznavnih gimnazij. Moje življenje z drugo, kot je naslovil spomine na leta, ki jih je prebil na njej, je več kot šolska kronika – je tudi ljubezenski roman vizionarja, ki verjame v šolo, dijake in učitelje, ne nujno v tem vrstnem redu.
Ves čas pa je verjel tudi v pomen prepletanja šole in kulture. V avli II. gimnazije so si lahko dijaki že v zgodnjih 80. letih, ko je bil Maribor pojem za kulturno sivino, ogledali nekatere kultne gledališke predstave: Razrednega sovražnika, Ujetnike svobode, legendarno Elo v uprizoritvi SMG... Neredko je bilo treba na debelo improvizirati. Ker so, na primer, v Eli morale po odru postopati prave, žive kokoši, teh pa gledališčniki niso pripeljali s seboj, se je moral hišnik Franček usesti v svojega fička in oddrveti domov po deset kur. Predstava je bila rešena. Danes je Lorenčič ponosen na lastno, šolsko gledališče. Muzikale, ki jih uprizarja English Student Theater – letos je to Romeo in Julija – si vsako leto ogleda nekaj tisoč dijakov in učiteljev iz vse Slovenije.
Kot pravi, se je veliko naučil od 4. g razreda, ki so se ga vsi bali. Vodstvo šole mu ga je dodelilo, češ ti si mlad, ti boš zmogel te vrage. Ko so leta 1982 odšli na maturantski izlet v Split, je obstajala realna nevarnost, da razsujejo hotel. Lorenčič je težavo rešil praktično. Da bi bila noč čim krajša, je dijake odpeljal v edini lokal, ki je bil odprt vso noč – bife na avtobusni postaji, med klošarje, pijance, boeme. Ko je zmanjkalo tem, je dijake, da bi še malo zavlekel vrnitev v hotel, povprašal, kaj bi na šoli spremenili, kaj jih moti. »Ta noč je bila zame odločilna; dijaki so naštevali rešitve, po katerih še danes slovi II. gimnazija,« se spominja Lorenčič. Predlagali so številne obšolske dejavnosti (danes se »njegova« gimnazija ponaša z več kot 50 dejavnostmi), mednarodne izmenjave (dijaki »druge« so že v socializmu neskončno radi prepevali, ker so tako lahko potovali po Evropi) in korektne odnose z učitelji. Želeli so tudi »odprto« šolo, v katero bi se lahko vračali tudi med vikendi in počitnicami. Ta projekt je Lorenčič zastavil kot direktor zavoda za šolstvo, a ga ni izpeljal do konca; pod ministrom Šturmom so ga namreč politično odstavili. Na srečo, pravi danes, tako se je lahko vrnil na »drugo«.
Naklonjen »problematičnim« dijakom
»Žal mi je, da učitelji danes nimajo več možnosti za tovrstne pogovore z dijaki; veliko bi jim povedali. Maturantske ekskurzije so šole zaradi 'neobvladljivih' dijakov preprosto ukinile. Bodo v prihodnosti iz istega razloga ukinile tudi šolo?« se jezi Lorenčič. Na II. gimnaziji so maturantske ekskurzije še vedno del programa. Šola pripravi vsebino, določi pogoje bivanja in z najcenejšo agencijo sklene pogodbo. Dijaki izberejo destinacijo. Na ekskurziji nato vsak razred spremljata razrednik in en učitelj, »pijanke« so prepovedane. »Škoda je dati toliko denarja za izlet, če dijaki na koncu ne vedo, kje so sploh bili,« je pragmatičen Lorenčič, ki je sicer naklonjen »problematičnim« dijakom. »Saj poznate dijake v črnem, s kakšno zakovico, predirnega pogleda, ki znajo mastno pljuniti... Ti so mi najljubši,« se smeje. Skoraj polovica dijakov iz 4. g je magistrirala ali doktorirala.
Gimnazijski program potreben prenove
Mednarodna matura, ki dijakom odpira vrata na najuglednejše svetovne univerze, je paradni konj slovenskega šolstva. Rezultati, ki jih iz leta v leto dosegata ljubljanska bežigrajska in mariborska II. gimnazija, zbujajo občudovanje po vsem svetu. Lani so rezultati vzeli sapo tudi ravnatelju Lorenčiču. Ne le, da so »njegovi« v povprečju zbrali 38,4 točke (na bežigrajski 35 točk), eden od mariborskih dijakov, ki ga je Lorenčič »odkril« v Črni gori in ga s pomočjo štipendije pripeljal v Maribor, je zbral celo vseh 45 točk. To je na vsem svetu uspelo le še 107 maturantom (med 127.000!). Lorenčič se je za mednarodno maturo ogrel že sredi osemdesetih, ko se je spoznal z ravnateljem in programom devinskega kolidža. Navdušil je še ravnatelja bežigrajske gimnazije Janeza Šušteršiča, nato sta skupaj »ogrela« še oblast. Svojo besedo in vpliv so zastavili Ludvik Horvat, Franci Pivec, zlasti pa tedanji direktor zavoda za šolstvo Srečko Zakrajšek. Leta 1990 so »eksoti iz Vzhodne Evrope«, kot so jih označili na neki konferenci, začeli program mednarodne mature.
Splošna gimnazija bi po Lorenčičevem mnenju potrebovala prenovo. Časi so se spremenili, pravi, v njej je premalo izbirnosti, premalo upoštevanja razlik v interesih in sposobnostih, kar je slabo tako za povprečne kot za nadarjene. Priznava tudi, da mu je včasih težko, a pogosteje zaradi staršev kot zaradi dijakov. Ko so, na primer, obravnavali temo britanska mladina v 60. in 70. letih, so si na pobudo dijakinje ogledali tudi film o Lennonu. Zaradi nedolžnega erotičnega prizora je nekdo obvestil šolsko inšpekcijo... »V času mojega ravnateljevanja so se bolj kot dijaki spremenili starši. Rešujejo težave, ki bi jih morali reševati dijaki, hočejo biti njihovi prijatelji, kar je nemogoče, ne postavljajo jim mej, s čimer jih delajo le negotove,« opaža Lorenčič in dodaja: »Ko so lani dijaki ocenjevali naše profesorje, so najbolje ocenili zahtevne, stroge, dosledne in za pouk motivirane učitelje.«