Odhod. In zažvižgal je vlak skozi meglo.
Ker ne posedujeta avtomobila pa tudi zato, da bi spoznala vse vidike turistične realnosti, sta v četrtek ob 8. uri zjutraj Ljubljani pomahala v slovo skozi okno vagona. »Na spletni strani Slovenskih železnic sva poizvedela o voznem redu in ceni vozovnice, ki pa sva jo morala kupiti na postaji.« A kljub neobstoju možnosti spletnega nakupa je bila ta spletna stran do naših uporabnikov veliko prijaznejša kot tista, ki naj bi ponujala avtobusni prevoz. »Na tej se sploh nisem znašel: od mene je zahtevala veliko preveč podatkov, preden bi se lahko dokopal do osnovnega voznega reda; prav tako nisem zasledil navedenih cen.«
Ob prihodu v štajersko prestolnico sta se po že tradicionalni izvidniški navadi najprej ustavila v turističnoinformacijskem centru (TIC) na Partizanski cesti. Na poti do tja ju je najprej pozdravil kamniti obraz Borisa Kidriča, v samem TIC pa še veliko prijaznejša gospa Adriana. »Govorila je tekoče angleško in bila na splošno vzorna predstavnica TIC. Skrbno je odgovorila na vsa najina poizvedovanja in nama priporočila kar nekaj stvari, ki so se v naslednjih dveh dneh resnično izkazale vredne ogleda.« Sledila je prijava v hotel Orel s tremi zvezdicami, ki sta ga po spletu rezervirala pred odhodom. »Pri izbiranju je bilo za naju glavno merilo središčna lega.« Sprejem receptorja je bil za njune pojme preveč hladno posloven, sta pa to odtehtala čistoča in udobje dodeljene hotelske sobe. »Navdušen sem bil nad dejstvom, da je bila na voljo kabelska televizija z angleškimi TV-programi, kar je v tem delu Evrope prava redkost. Po navadi dobiš le programe v domačem in nemškem jeziku,« pripomni Tony, ki je pred selitvijo v Slovenijo s soprogo živel v Pragi.
Sladko vince piti
Po začetnih formalnostih sta prešla k bistvu: čas je bil za prvi kulinarični preizkus v restavraciji s pretežno morsko hrano Ancora, kamor ju je napotila uslužbenka TIC. Na mizi so se znašli svinjski dunajski zrezek in bogato obložena pica, ki je bila za našo Američanko, vajeno tovrstnih praks, prijetno presenečenje. »Poleg okusne hrane sva uživala tudi v profesionalni postrežbi in živahni atmosferi – restavracija je bila polna domačinov, kar je za turista vedno dobro znamenje.«
Polnih želodcev sta želela nahraniti še dušo. Tako sta, v iskanju kar največjega izkoristka njunega kratkega obiska, takoj po obedu začela kulturnozgodovinska razgledovanja. Najprej v židovski četrti, kjer sta si v eni najstarejših ohranjenih sinagog v srednji Evropi ogledala dokumentarno razstavo o Romih v Sloveniji in po svetu, naslovljeno Romi v gibanju. Slabše kot vsebino razstave pa sta razumela žičnati kip pred vhodom v sinagogo. »Kasneje sva s pomočjo spleta izbrskala, da gre za kip, imenovan Pet organskih nevarnosti, kaj več od imena samega pa nama ni uspelo izvedeti.«
Sta pa zato zelo natanko izvedela vse in še več o naslednji postojanki svojega izleta. Do mariborske svetinje – Stare trte na Lentu – ju je ločil le kratek sprehod ob Dravi. »Prav ta kraljica vseh trt s svojo edinstveno zgodbo je bila glavni razlog, zakaj sem želela v Maribor,« S. J. z nasmeškom začne pripoved o svojem najljubšem spominu. A njene občutke je tisti turobni dan delil le malokdo. Hiša Stare trte, po katere pročelju se že več kot 400 let vije žlahtna vinska trta, ju je pričakala prazna. Kar pa se je kmalu izkazalo za veliko prednost: »Kot edinima obiskovalcema se nama je prijazen vodnik Jernej Lubej lahko v celoti posvetil. Z nama je delil svoje obširno znanje tako o tem hramu vinske kulture kot o regijski vinarski tradiciji na splošno. Bilo je neverjetno – kot da bi imela zasebni ogled!« kar nista mogla prehvaliti izkušnje. Med skrbnim poslušanjem se je našel tudi čas za pokušino lokalnih vin, kar je še posebno razveselilo S. J. »Privoščila sem si kuhano vino s pijano figo in pokusila še pet drugih sort.« Očarana nad prefinjenimi okusi rujne kapljice hrama seveda nista mogla zapustiti brez steklenic ranine in šipona, pridelkov manjših okoliških vinarjev.
Kdor toto mesto res rad 'ma
Ko so se muzeji v popoldanskem času ponovno odprli, sta obiskala Pokrajinski muzej Maribor v mariborskem gradu. »Zelo čudno se nama je zdelo, da se veliko muzejev in galerij, vključno z Vodnim stolpom, zapre med 13. in 16. uro, saj si večina turistov ne more privoščiti, da bi prav dolgo čakali pred zaprtimi vrati ali pa se kasneje vrnili.« Na koncu sta se strinjala, da je za to sicer bolj mediteransko prakso najbrž kriv zunajsezonski čas. Njun obisk Pokrajinskega muzeja pa je, tokrat sezonsko, sovpadel z boleznijo več zaposlenih, zaradi česar je njuni muzejski izkušnji sprva slabo kazalo. Poleg tega sta na njuno žalost ugotovila, da del muzeja prenavljajo in da so uniforme in modna oblačila iz preteklih stoletij, po katerih je muzej znan, trenutno posojeni drugam. A na srečo je na pomoč prihitel kurator Uroš, ki je naša turista sam popeljal po preostalih zbirkah in tako pred našim kritičnim očesom ubranil ugled muzeja. »Že drugič tisti dan sva bila po srečnem naključju deležna zasebnega ogleda. Poleg Uroševe odlične razlage sva imela priložnost videti tudi Viteško dvorano, ki je bila priča srečanju med Hitlerjem in visokim predstavnikom SS.« A kljub popolni storitvi Uroš še ni bil zadovoljen s svojim delom. S privoljenjem naših ljubiteljev kulturne dediščine jima je razkazal še razstavo Zakladi svete trojice z bogatim izborom liturgičnih oblačil v prostorih nekdanjega kina Partizan in ogledni depo pohištva, zbranega iz regije, ki za ohranitev zahteva natančno določene razmere.
Po izčrpnem spoznavanju dveh pomembnih turističnih zanimivosti je bila spodobna večerja več kot zaslužena. Privoščila sta si jo v gostilni Pri treh ribnikih, ki je s svojimi 300 leti gostilniške dejavnosti znamenitost sama po sebi. »Od tradicionalnih slovenskih dobrot sva si privoščila divjačinski golaž s kruhovimi cmoki in kuhano govedino, kar sva okronala s palačinkami z brusničnim nadevom in domačim zavitkom.« Pohvalila pa sta ne le hrano, temveč tudi skrbnost postrežbe in kakovost govorjene angleščine. »Škoda le, da ni bilo več gostov,« sta pridala v en glas.
Novo jutro, nov dan
Naslednji dan sta se najprej sprehodila skozi nakupovalno središče Europark. »Glavni razlog za to je bil, da se ob kavi malo pogrejeva. Vreme namreč ni izpolnilo najinih pričakovanj.« Sledila je vrnitev v staro mestno središče, katerega skrivnostne ulice in trgi ponujajo obilo priložnosti za brezciljno pohajkovanje. Medtem sta naletela na Kužno znamenje, ki so ga Mariborčani dozidavali, dokler ni zaleglo, in rotovž iz začetka 16. stoletja na Glavnem trgu. »Tudi tukaj je Hitler pustil svojo sled,« pripomni Tony, spominjajoč se slavnega balkona. »Sicer pa sta se nama najbolj prikupila notranjost mariborske stolnice in spomenik, posvečen prvemu mariborskemu škofu Antonu Martinu Slomšku.«
Zadnjo žlico zgodovine sta zajela v muzeju Narodne osvoboditve Maribor, ki je še posebno močan vtis naredil na Tonyja. Seznanila sta se ne le z okoliščinami nacistične okupacije in osvobodilnega boja, temveč tudi s fascinantno industrijsko zgodbo nekdanje Jugoslavije – njenim vzponom in padcem, katerega žrtev je bil tudi Maribor. »Žalostna zgodba tega nekdanjega industrijskega središča me je zelo ganila,« vtise iz muzeja zaokroži S. J.
Še zadnji opravek v Mariboru je bilo kosilo v neimpresivnem lokalu Astoria s pretežno študentskimi odjemalci, na katerega sta naključno naletela po poti. Čeprav jima je natakar namesto angleškega jedilnika prinesel italijanskega, jima je vseeno uspelo naročiti preproste testenine s paradižnikom in goveji ramstek. Med obedovanjem sta vtise strnila v preprosto misel: »Maribor je videti izredno prijazen do turistov. Drugi dan naju je na primer na cesti navdušeno pozdravil natakar, ki nama je prvi dan postregel kavo. Medtem ko sva sama sebe poskušala ujeti v objektiv pred Pokrajinskim muzejem, pa je pristopil taksist in nama rade volje pomagal. Kot turist se tako res počutiš dobrodošlega. Le zaprtje glavnih znamenitosti sredi dneva govori proti temu spoznanju.«
