Kot uradni začetek delovanja štejemo leto 1776. Hiša je sicer še kakšno stoletje starejša, a leta 1776 je zgradbo kupil prvi birt. Od takrat obratuje neprekinjeno do današnjih dni, bila je v rokah več različnih gostincev, za javnost je bila zaprta le med letoma 1945 in 1950 – takrat so bili prostori odprti le za Službo državne varnosti, potem pa so jo spet odprli za vse goste.
Mnogi Slovenci poznajo šaljivo narodno pesem o Šestici. Ste raziskovali, iz katerega časa in od kod izvira?Pesem je ponarodela, kdo jo je napisal, se ne ve. Sicer smo se veliko zanimali za to, ampak nismo izbrskali nobenih natančnejših podatkov. Je pa skoraj naša himna, zato smo z njo podložili našo spletno stran.
Kako pomembna je bila Šestica v zgodovini mesta in ali ni morda šlo v začetku bolj za primestno kot za mestno gostilno?V začetku je to morda res držalo, v sedanji Nazorjevi ulici je bila konjušnica in tam so furmani lahko pustili svoje konje, ko so šli jest v Šestico, tako domnevam. Že v devetnajstem stoletju pa je bila Šestica glavna gostilna v središču mesta. Še vedno imamo Prešernovo sobo, v kateri sta redno sedela Matija Čop in France Prešeren. V pokritem delu, ki je bil včasih vrt, je najraje jedel naš največji arhitekt Jože Plečnik. Pozneje – obstajajo tudi fotografije – je v Šestico zaneslo tudi Josipa Broza - Tita. Pravijo pa, a o tem ne priča noben dokument, da je ob obisku Slovenije našo gostilno obiskal celo Fidel Castro. V Šestico so sicer redno zahajali številni umetniki, igralci… In tudi danes ni drugače, k nam prihajajo skoraj vsi novodobni pomembneži, saj vedno vedo, kaj bodo tukaj dobili.
Gostilno ste prevzeli leta 2008, kakšne načrte imate z njo oziroma kaj ste spremenili v ponudbi?Od prejšnjih lastnikov smo prevzeli vse najbolj znane jedi: golaž, vampe, obare, kmečke pojedine, razne zrezke, gibanice, zavitke, štruklje, skratka tradicionalne slovenske jedi, dodali pa smo še nekaj sodobnejših jedi: solate, vegetarijanske jedi in dodatno ribjo ponudbo. A osnovna zamisel ostaja, Šestica je gostilna, kjer lahko tako domači gostje kot tujci poskusijo slovenske avtohtone jedi. Imamo recimo Arvajevo kranjsko klobaso s certifikatom, tudi naša prekmurska gibanica ima certifikat, zanjo smo prejeli bronasto medaljo (po oceni društva Diši po Prekmurju). Ne želimo prekinjati tradicije in je niti ne smemo. V prihodnje bomo dodali še jedi, ki so bile priljubljene v sedemdesetih letih, na primer tatarski biftek.
V zadnjih letih je v ljubljanskih lokalih vse več tujih gostov in turistov. Je pri vas podobno?Več kot petdeset odstotkov naših gostov je tujcev, število pa se še povečuje. Naši natakarji strežejo v narodnih nošah, v ozadju se vrti slovenska glasba Radia Veseljak. Po eni strani to pomeni, da tujcem predstavimo slovensko narodno glasbo, po drugi strani pa je zato jasno, da bo tukaj jedli slovensko hrano. Pri nas gostje ne bodo dobili čevapčičev in pleskavic… Lahko pa jim ponudimo pečenice, kožarice ali kranjsko klobaso z žara.
In kaj tujci največkrat naročijo?Kranjsko klobaso in ljubljanski zrezek, že zaradi imen, sicer pa malo ali veliko kmečko pojedino s kolinami in prilogami.
Po drugi strani imate v posebnem prostoru za vrtom tudi picerijo…Naredili smo jo predvsem za domačine, za tiste, ki delajo v središču mesta. Lahko dobijo pice, lazanje, testenine, solate, sladice… V kratkem bomo postavili tudi nov žar podjetja Kopa, podobnega, kot je v Livadi, kar bo kakovost priprave hrane še povišalo.
Šestica velja za gostilno, kjer se zbirajo nekoliko starejši gostje. Ali to še drži?Res veliko imamo upokojencev, gre za tradicijo; nekateri pridejo dopoldne, samo na kavico, drugi nekaj pojedo, tretji imajo pri nas razne obletnice. Kokrški odred se pri nas zbira že dolga desetletja; imamo prave rekorderje med tistimi, ki pridejo vsako leto na obletnico mature. Dejstvo je, da so upokojenci super gostje. Je pa res, da dobijo pri nas po eni strani ugodne cene, po drugi strani pa dnevno svežo hrano, ker imamo velik pretok gostov.
V nasprotju z mnogimi modernimi gostilnami menda vso hrano pripravljate sami, v svoji kuhinji.Drži, pečemo tudi kruh po receptu mojstra Andreja Goljata. Kupujemo samo surovine, tudi vse slaščice, naj gre za kremne rezine ali za našo brezglutensko tortico šestica, pripravimo sami. Na jedilniku imamo tudi brezjanske palačinke, ki jih je prav tako kreiral Andrej Goljat. Nadevane so s skuto in gratinirane v pečici. Ime pa jim je dala že sestra Vendelina.
In kakšni so načrti?Načrt je, da krizo preživimo in pridemo iz nje še boljši; letos bomo videz gostilne malce osvežili. Zdaj popravljamo del strehe, v prihodnje bomo prepleskali hodnike, spomladi pa bomo dobili novo preobleko. mš, th