Tatjana Lukner zdravnica in redovnica

Nobena stvar na tem svetu ni celostna in vsak, ki vidi človeka kot celoto, ve, da ga je mogoče pogledati z več zornih kotov. Medicina bolj gleda telo, religija se poglablja v dušo, psihologija v čutenja. Če hočemo biti celostni in človeka bolje razumeti, so ti različni pogledi dobrodošli. In ja, redovnica v medicini… Kakor koli se to zanimivo sliši, so ljudje pogosto razočarani. Delam na urgenci in tu je medicina. Ne mešam stvari. Velikokrat ljudje pridejo v ambulanto in pravijo, da bi se še malo pogovorili s sestro Tatjano, malo razčistili duhovne stvari. In takrat rečem ne. To bi bila zloraba, tukaj je prostor za urgenco. Tako kot poročen zdravnik svojim pacientom ne razlaga o svojem zakonu in otrocih, jim tudi jaz ne o svoji veri.

Nikoli se nisem srečevala s tem. Kot študentko me je mikala ginekologija, še bolj porodništvo. Vendar se mi je zdelo, da ne moreš priti do tega, ne da bi šel čez splave, kontracepcijo in vse te stvari. In čeprav tedaj še nisem bila redovnica, sem se odločila, da sebi in drugim ne bom grenila življenja. Še vedno ostaja toliko različnih področij, kjer se bom lahko prepoznala in ne bom vsakodnevno v dilemah. Naš duhovni voditelj me kdaj vpraša, ali molim za umirajoče, medtem ko oživljam bolnika. »Kaj? Se šalite?« pravim, kje imam čas razmišljati kaj drugega, kot se zgolj boriti za človekovo življenje. Ne rečem, da kasneje, če pacient umre, tega ne doživljam drugače kot kdo, ki ni veren. Vsekakor pa to ne vpliva na to, ali bom komu dala določeno zdravilo ali ne, ali bom ravnala tako ali drugače. V medicini so določena pravila, v religiji tudi. Med njima vidim predvsem spoštljiv odnos.

Pred kratkim sem brala zelo dober članek kolega v zdravniški reviji ISIS. Malenkost nam je razgrnil, kako zdravniki delamo. Imamo svoj prav, svojo »sveto medicino« in hočemo vse prisiliti, da bi delali tako. A na koncu se izkaže, da je to zelo ozko. Recimo, nekdo pride k nam v ambulanto in kadi. To ni dobro za njegovo zdravje. Mi mu seveda takoj in brezpogojno prepovemo kajenje, nihče pa ne pogleda, zakaj ta človek kadi ter kakšen stres in ne vem kakšne vse stiske s tem rešuje. Seveda se ne strinjam, da kadi, a ozki smo v tem, da rečemo samo ne, ne pogledamo pa, kaj je zadaj. Temu niti ne bi rekla duhovna oskrba, bolj bi rekla, da medicini manjka širša človeška toplina. V smislu dati prostor sočloveku.

Ne vem. Mislim, da ne. Tudi ne vem, ali sem ravno »duhovno pomirjena«. Težka prometna nesreča ali smrt mladega človeka sta enako hudi za vsakega človeka. Vsak se mora naučiti procesa žalovanja in iti skozi njega. Pa četudi to pomeni, da se zvečer doma zjokaš. Ravno tako je težko glede odnosov z ljudmi in delovanja v stresnih situacijah, ob preobremenjenosti in polni čakalnici. Pride situacija, ko sam sebe ne obvladaš, ko postaneš stroj... Takrat vidim, da je vsak samo človek in ravna čisto prvinsko. Takrat se kot zdravnica in redovnica srečam s svojo krhkostjo.

Že kot otrok sem čutila oziroma vedela, da me Bog kliče. Tega me je bilo zelo strah in vedno znova sem to zanikala in si prigovarjala, da bom mamica, da bom imela družino. V študentskih letih pa sem iz tega upiranja sami sebi in zanikanja prišla do spoznanja, da si tega vendarle želim. To je težko povedati z besedami. Na koncu sem tudi vedela, da se ne bom poročila, da se bom priključila kakšnem redu, če se bom v njem prepoznala, ali pa živela sama. Je pa res, da sem po letu priprave v samostanu ugotovila, da bi se lahko tudi poročila. (smeh) Takrat sem tehtala, kje lahko v sebi začutim več miru, in tako sem se odločila ostati v redovništvu.

Predvsem z življenjem v uboštvu. V današnjem času to ne pomeni, da hodiš razcapan okrog, ampak da živiš v solidarnosti z ljudmi, ki nimajo veliko. Vesela sem, da se večina mojih sodelavcev v službo pripelje z boljšim avtom kot jaz.

Za žensko je recimo ena odpoved to, da mora biti vsak dan enako oblečena. V tem času ni več uboštvo v tem, da si ne privoščiš šampona za lase, ne gre pa skupaj, da ima redovnica najboljši avto ali telefon od vseh. Uboštvo je tudi to, da na tisto, kar imaš, nisi posesivno navezan, ampak si pripravljen to deliti. V duhovnem smislu pa je uboštvo, da si lahko rečeš in priznaš, da nisi boljši kot nekdo drug in da znaš premagati zaskrbljenost. Sveto pismo pravi, ne skrbite za jutri, kaj boste jedli in kaj oblekli. Sveto pismo s tem ne misli, da ni treba delati. Delati že, ampak ne v tej nenehni skrbi za jutri. To seveda tudi ne pomeni, da ne boš dal na stran denarja, če veš, da boš moral popraviti ali zamenjati avto, pomeni pa, da ti ni treba biti zaradi tega zaskrbljen. Zaskrbljenost nas požira. In če si zaskrbljen, nisi svoboden. Uboštvo je prav v tej svobodi, da eno stvar imaš ali pa tudi ne, in če jo imaš, da nanjo nisi navezan.

To je samostanski tretji red. Frančišek je v 12. stoletju kot sin bogatega trgovca ugotovil, kam ga Bog kliče, in zaživel skrajno uboštvo, čistost v odnosih in pokorščino Cerkvi. Fantje, ki so se mu pridružili, so postali Frančiškov prvi red. To so danes frančiškani, minoriti in kapucini. Frančišku se je kmalu pridružila tudi Klara in po njeni strani so nastale klarise. To je Frančiškov drugi red; klarise so zaprte v samostanu. Potem so začeli k njemu prihajati tudi poročeni možje in žene, ki se niso mogli vključiti ne v prvi ne v drugi red, ker so bili poročeni. Zanje je zato ustanovil Frančiškov svetni red in mnogi ljudje še danes živijo tako; po Frančiškovem nauku, a v svetu, v družinah. Tekom stoletij so se pojavili tudi novi redovi, ki so povzeli Frančiškovo vodilo, niso pa več živeli v samostanu kot denimo klarise, in tako se je oblikoval Frančiškov samostanski tretji red. Živimo neporočeni in znotraj skupnosti. Poslanstvo manjših sester svetega Frančiška je življenje v uboštvu, delo z ubogimi in življenje v skupnosti. Uboge tega časa vsaka prepoznava na svojem področju. Ena od sester jih prepoznava v stiskah družin in posameznikov, druga je zdravnica, ki se je specializirala v onkologiji in jih prepoznava v onkoloških bolnikih. Jaz sem prišla delat v zdravstveni dom. Vsi so se otepali dela na urgenci in v ambulanti v odročnem Čepovanu. In sem prevzela to delo. Tudi najstniki in otroci so »ubogi« našega časa – zanje pripravljamo Frančiškov tabor. Življenje v skupnosti pa pomeni, da se enkrat na teden skupaj usedemo in imamo refleksijo. Naša skupnost je mlada, še vedno smo ad experimentum. Škof Metod se je strinjal z našimi konstitucijami, ni pa nas še dokončno potrdil. Pustil nam je čas, da poskusimo, ali je mogoče tako živeti. Mogoče smo ravnokar pred trenutkom, ko se bomo morale ustaviti in povprašati, ali se da živeti tako, kot smo si pred leti zastavile. Naša ideja je bila, da bi imele zgolj en skupni računalnik, da ne bomo imele mobilnih telefonov. Hitro se je pokazalo, da to ne gre. Pojavilo se je toliko komplikacij. Očitno smo si okvire zastavile preozko. Zdaj smo pred vprašanjem, ali naj sebi in drugim grenimo življenje zaradi enega principa, kaj naj bi bilo za nas uboštvo.

Sem. V tretjem letniku fakultete, ko mi je »zaštopalo« na vsej črti, sem za nekaj mesecev odšla h klarisam. Živela in delala sem z njimi. Osem ur molitve, osem ur dela in osem ur počitka. A se nisem prepoznala v tem. Ne gre za to, kje lahko daš več ali manj. Gre za to, kam si poklican. Jaz čutim, da sem poklicana sem.

Mnogi niti ne vedo, da sem redovnica. V službi nisem oblečena v redovno obleko, ne nosim križa. Če kdo ve in se hoče s tem okoristiti, ga hitro ustavim. Nisem pa še doživela, da bi me kdo zaradi tega zaničeval.

Jezus je rekel, da smo kristjani sol zemlje. Sol mora biti v manjšini, sicer je hrana zanič. Ni torej smisel v tem, da bi morali vsi živeti in čutiti tako. Papež Frančišek vrača Cerkev spet nazaj k izviru in zdi se mi, da tega ne dela zato, ker hoče, da bi bila Cerkev popularna. Cerkev ima še marsikaj povedati temu svetu – tudi o svoji grešnosti, predvsem pa o ljubezni Boga do vsakega človeka. Papež Frančišek jo pelje v to smer, da ne bi ostali za ogradami, za zagrinjalom svetosti, za masko popolnosti, ampak naredili korak resnice. Resnica je tista, ki osvobaja. Šele ko bo Cerkev sposobna povedati resnico o svoji grešnosti, o božjem usmiljenju, dobroti in ljubezni, šele tedaj bo pričevalna in deležna zaupanja.