Kultura, ki ni vpeta v gospodarstvo, ne more biti uspešna

Pomembna le zahvala

Jože Mermal, predsednik uprave BTC, ki na različne načine podpira umetnike raznolikih področij, je prepričan, da je trenutno »posluh za kulturo v podjetjih precej pod vplivom zaostrenih gospodarskih razmer, v katerih je primarni cilj preživetje«. Eden največjih mecenov slovenske kulture in umetnosti, sicer ustanovitelj skupine Riko, Janez Škrabec pa opozarja, da se je v času socializma, ko zasebnega kapitala tako rekoč ni bilo, prekinila tradicija mecenstva in se nadaljevala šele pred dobrimi dvajsetimi leti, kar je kratko obdobje za velike mecenske zgodbe. Naša kulturna politika se še danes do določene mere drži tega vzorca, saj izrazito velik pomen daje državni podpori, zaradi česar se zasebni kapital morda prav tako drži v ozadju.

Kulturni ekonomist Andrej Srakar izpostavlja, da imamo pri nas o donacijah povečini napačno predstavo, da bi morale delovati same od sebe.  Po njegovem mnenju bi bilo treba donacije spodbujati tudi z davčnimi olajšavami, ki pa so, tako Srakar, zelo nestimulativne. A ker davčne olajšave za donacije v kulturi še zdaleč niso izkoriščene v celoti, na ministrstvu za finance menijo, da višje davčne olajšave ne bi dodatno stimulirale donatorstva. Podobno meni tudi direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik: »Bistvo donacije ali mecenstva je v tem, da denar daš za stvar, za katero misliš, da je vredna tvoje finančne podpore, in od tega ne pričakuješ nič drugega kot zahvalo in osebni občutek sreče,«  je jasen Rotovnik.

Trenutno pri nas za donacije v kulturi, kamor sodi tudi mecenstvo, velja davčna olajšava, s katero je mogoče zmanjšati davčno osnovo v višini 0,5 odstotka obdavčenega prihodka pravne osebe. To pomeni, da se bo podjetju, ki ima denimo 10 milijonov evrov prihodkov, davčna olajšava priznala za donacije do 50.000 evrov. Vendar to velja le, če je znesek doniran društvu ali organizaciji, ki deluje v humanitarne, invalidske, socialnovarstvene, dobrodelne, znanstvene, vzgojnoizobraževalne, zdravstvene, športne, kulturne, ekološke, religiozne in splošnokoristne namene, ne pa posamezniku. Če donator določen znesek nakaže, denimo, Društvu slovenskih pisateljev, lahko s to vsoto zniža svojo davčno osnovo v višini 0,5 odstotka. Če pa denar nameni neposredno določenemu avtorju kot fizični osebi, mora prejemnik od tega zneska poravnati 25 odstotka davka (akontacijo dohodnine), saj se to šteje kot drugi dohodek. Ko se v vlogo dobrotnika prelevi posamezna fizična oseba, ta nima možnosti izrabiti nikakršnih davčnih olajšav, ima pa možnost 0,5 odstotka svoje dohodnine nameniti kateremu izmed kulturnih društev in organizacij.

Donator ne sme zahtevati nikakršne protistoritve, prejemnik sredstev pa sponzorja lahko oglašuje. Sponzoriranje, pri katerem se obračuna 22 odstotka DDV, če je prejemnik sponzorskih sredstev zavezanec k obračunu DDV, je ekonomska dejavnost, zato mora podprti umetnik oziroma kulturna ustanova na podlagi pogodbe sponzorju izstaviti račun. Vsako objavljanje logotipa ali zapis, da je neki umetniški izdelek nastal s podporo določenega podjetja ali posameznika, je obravnavan kot sponzorstvo. Mitja Rotovnik nam je povedal, da si je Cankarjev dom, ki trenutno nima nobenega donatorja, zaradi prijave nekoga že nakopal inšpekcijo, ker je v programski knjižici objavil logo donatorja.

Vse manj doniranja kulturi

Tako Jože Mermal kot Janez Škrabec zatrjujeta, da se podjetji, ki ju vodita, ne gibljeta le znotraj okvirov, za katere velja davčna olajšava, in da v kriznih časih ne zmanjšujeta donacij kulturi. Drugačno sliko razkrivajo podatki Dursa: doniranja kulturi je iz leta v leto manj. Če je leta 2008 za donacije v kulturne namene in prostovoljnim društvom, ustanovljenim za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, davčno olajšavo izkoristilo 1826 pravnih oseb, jih je leta 2012 to storilo le še 1349. Pred petimi leti je skupni znesek olajšave za donacije znašal nekaj več kot 3,480.000 evrov, predlani pa le še dobrih 2,405.000. Do manjšega porasta donacij je prišlo le v letu 2010, sicer pa so v zadnjih petih letih številke vse skromnejše.

Nepisano pravilo je, da sistem zasebnih donacij najbolje deluje v državah, kjer je socialna neenakost visoka, kot denimo v ZDA. »V Sloveniji, kjer imamo eno najvišjih enakosti dohodka in premoženja na svetu, verjetno tega ne bi bilo dobro žrtvovati zgolj zaradi lepših občutkov ob višjih donacijah,« razmišlja kulturni ekonomist. Njegova in Čopičeva študija pa je pokazala tudi, da višji kot so davki v neki državi, bolj so državljani prepričani, da so že poravnali svoje obveznosti do družbe in tem manjša je njihova pripravljenost darovati.

V številnih državah se danes oblikujejo prave strategije, kako tesneje povezati kulturo in gospodarstvo. V 14 evropskih državah delujejo forumi za sodelovanje umetnosti in gospodarstva. Denimo v Veliki Britaniji obstaja dobro delujoč sistem (matching funds), pri katerem država ob vsaki donaciji pristavi še svoj delež, o čemer smo pri nas sicer že razmišljali. »Leta 2010 je tedanja ministrica za kulturo Majda Širca že odobrila izvedbo ekonometrične študije, ki bi ovrednotila, kako se pri nas donatorji sploh odzivajo na takšne olajšave, ter na tak način omogočila postavitev ustreznejšega sistema in višine olajšav, a se je zaradi njenega odstopa v letu 2011 izvedba naročila študije ustavila tik pred razpisom. Vsi njeni nasledniki pa so vsaj za zdaj žal ostali le pri besedah,« razkriva dr. Srakar. Trenutno na ministrstvu za kulturo ni na vidiku ukrepov, ki bi neposredno spodbujali mecenstvo.

Zaželen ali agresiven kapital?

Jože Mermal je prepričan, da je »vlaganje v kulturo in umetnost na vsak način tudi naložba, ki sicer ne prinaša neposrednih finančnih učinkov, zagotovo pa vrača donos skozi druge, enako vredne 'mehkejše' oblike, kot denimo krepitev kulturne samozavesti in kulturnega kapitala tako posameznika kot naroda«. Janez Škrabec se ob tem zavzema za »glasno« delovanje mecenov, saj meni, da samo na tak način umetniki in kulturniki lahko spoznajo tiste, ki so pripravljeni v poplavi vseh možnosti investirati vanje. Jasno je, da se večina ustvarjalcev ne brani gospodarskega denarja. Miha Horvat iz Fundacije Sonda, ki je od ljubljanske družine v središču Maribora dobila v brezplačno uporabo večnadstropno meščansko hišo, zatrjuje, da takšne ponudbe nikakor ne prihajajo vsak dan in jih je zato seveda treba zagrabiti. Kot slabo plat poudarja le novi davek na nepremičnine.

Pa vendar tudi kulturnike včasih skrbi, da bodo meceni in donatorji posegli na področje njihove ustvarjalne svobode. Pogled z druge perspektive ponudi Janez Škrabec, ki poudarja, da mehanizem podpore umetnosti in kulturi ne sme  posegati v umetniško integriteto. A ob tem poudarja,  da so tako v preteklosti kot danes vsi pomembni umetnostni in kulturni centri nastali tam, kjer je bila prisotna ekonomska moč. Jože Mermal verjame, da kultura, ki ni vpeta v gospodarstvo, dolgoročno ne more biti uspešna, saj izgubi stik s potencialnimi ljubitelji umetnosti in postane preveč odvisna od aktualne vladne politike.

Podobno tudi Andrej Srakar kot enega izmed pozitivnih vidikov podpiranja kulture iz zasebnih sredstev v ospredje postavlja decentralizacijo odločanja o tem, kdo si zasluži financiranje. »Seveda se velja vprašati, ali je za kulturo bolje zadovoljevati interese tistih posameznikov, ki sestavljajo strokovne komisije na ministrstvu, ali bogatih posameznikov, saj je v obeh primerih na udaru avtonomnost kulture.« Ob tem pristavlja, da bi bilo zato verjetno najbolje spodbujati oblikovanje mešanega sistema, znotraj katerega bi se kulturniki za finančno pomoč lahko obrnili bodisi k državi bodisi k zasebnikom.