Dr. Elizabeta Mičović opozarja, da se morajo potrošniki bolj potruditi pri iskanju podatkov o živilih. Tako kot to počno, ko kupijo nov avto ali mobilni telefon in večini ni težko povprašati o njihovih tehničnih lastnostih tudi prodajalca ali proizvajalca. Pri hrani pa so vse preveč zadržani in pasivni, kot se ne bi zavedali, da je hranjenje zelo pomemben dejavnik tveganja za zdravje. To je še zlasti nerazumljivo, ker jemo vsi – od rojstva do smrti, in to večkrat na dan. Zato je skoraj žalostno, da nekateri ne preberejo niti oznak na embalaži, meni doktorica znanosti s področja varstvoslovja, strokovnjakinja za označevanje živil, varnost hrane in varstvo potrošnikov.
Kdo vse sodeluje v verigi zagotavljanja varne hrane?Zagotavljanje varne hrane temelji na principu soodgovornosti vseh deležnikov v živilski verigi. To so primarni in sekundarni proizvajalci, torej kmetje in živilska industrija, trgovci in distributerji, inšpekcijske službe, ki nadzirajo izvajanje zakonodaje, ter mi, ki smo zadolženi za pripravo ustrezne zakonodaje, in potrošnik, ki ima enako ključno vlogo. Če namreč ta z nakupom varnega živila ne ravna higiensko ustrezno, lahko ogroža svoje zdravje, kljub ustreznim naporom vseh predhodnih deležnikov v verigi priprave izdelka. Kot denimo potrošnik, ki globoko zamrznjeno živilo vozi domov tri ure v pregretem avtu.
Zdi se, da se je slovenski potrošnik znašel v zadregi predvsem ob vstopu na veliki skupni evropski trg, ko so trgovske police napolnili izdelki, ki jih ni poznal. Še posebno ker se je hkrati znašel v primežu velikih gospodarskih subjektov, ki obvladujejo evropski trg in katerih gonilna sila je želja po čim večjem dobičku.Drži. Pred vstopom na skupni evropski trg je pri nas veljala zelo stroga nacionalna zakonodaja, ki smo jo ob množičnem pojavu novih, cenovno konkurenčnejših izdelkov velikih proizvajalcev prilagodili evropski. Seveda pa je ozaveščanje potrošnikov, priprava in tolmačenje zakonodaje tudi sicer naša stalna naloga.
Katere pravice branijo potrošnika pred prevelikim pohlepom nekaterih proizvajalcev in kaj lahko naredi, ko z živilom ni zadovoljen?Potrošnikove osnovne pravice z vidika zagotavljanja hrane so predvsem: pravica do varnosti, ki ga ščiti pred trženjem proizvodov, ki so lahko škodljivi za zdravje ali celo ogrožajo življenje, pravica do obveščenosti, ki ga ščiti pred neresničnimi ali zavajajočimi informacijami, ter pravica do izbire, ki mu zagotavlja dostop do različnih proizvodov in storitev po konkurenčnih cenah.
Pohlep nekaterih proizvajalcev in želja po čim večjem dobičku pa je dejstvo, ki v skrajnih primerih vodi do prehranskih afer, kot so bili melamin v otroškem mleku, afera s konjskim mesom, potvorba medu... Čeprav bi morali biti vsi izdelki varni in ustrezno označeni, smo lahko potrošniki kadar koli žrtve nepoštenih praks in kaznivih dejanj. Pred tem nas branijo inšpekcijske službe, ki nadzirajo nosilce živilske dejavnosti. Potrošnik pa ima vselej pravico do varnega in kakovostnega izdelka v skladu z deklaracijo. Kadar meni, da so njegove pravice kršene, se lahko obrne neposredno na proizvajalca ali trgovino, kjer je izdelek kupil. Čeprav velikokrat meni drugače, mu bo proizvajalec za opozorila največkrat celo hvaležen, saj bo lahko na podlagi opozorila ustrezno ukrepal in odpravil pomanjkljivosti. Druga možnost je pomoč potrošniških nevladnih ali vladnih organizacij, tretja pa prijava na pristojni inšpekcijski organ.
Ker so nekateri proizvajalci v želji po večji prodaji na embalažo tlačili tudi nepreverjene in neresnične trditve, ki so potrošnika zavajale, je EU uredila označevanje živil s prehranskimi trditvami in pripravila seznam dovoljenih trditev. Ni pa hkrati določila prehranskih profilov, ki bi služili kot merilo za uporabo teh trditev in bi temeljili na hranilni sestavi živil. Kdaj bo komisija uredila tudi to?Komisija je že pripravila osnutek dokumenta, ki določa prehranske profile, vendar je zaradi politične odločitve zadevo umaknila z dnevnega reda, čeprav si vse države članice prizadevamo, da bi bil dokument čim prej objavljen. Je pa res, da je zakonodaja, ki posega v interese industrije in potrošnikov ter upravljalcev s tveganji, zelo občutljiva in praviloma nastaja več let. Tudi uredbo o prehranskih trditvah smo usklajevali kar sedem let. Za potrošnika bodo prehranski profili dokaj dobrodošli, saj bodo trditve temeljile na hranilni sestavi živil in bodo imeli vpogled v vsebnost živil, ki niso primerna za uživanje v večjih količinah – sol, maščobe, sladkor... Tako se ne bo moglo več z zdravstveno trditvijo predstavljati živilo, ki ima denimo veliko maščob. Kajti tudi sir parmezan je vir kalcija, sočasno pa precej slano in mastno živilo.
Ali boste po prehranskih profilih na izdelkih označili, da izdelki s slabo prehransko sestavo niso primerni za pogosto uživanje?Tega ne bo mogoče označevati, saj so v principu vsa živila, ki so na policah, varna in potrošnik se vedno sam odloča, kako pogosto in v kakšnih količinah uživa določeno živilo. Stališče evropske komisije je namreč, da označbe na živilih niso prostor za ozaveščanje potrošnikov, marveč za obveščanje o konkretnem izdelku. Zato skrbimo, da sta na izdelku tako obvezna kot prostovoljna označba proizvajalcev usklajeni z zakonodajo. Za ozaveščanje potrošnikov glede zdrave in uravnotežene prehrane pa so drugi vzvodi, ki sodijo na področje zdravstva, prehranske politike in zdravega načina življenja. In spet smo pri potrošnikovi soodgovornosti pri skrbi za lastno zdravje. Sicer pa lahko pri koristni izbiri živil potrošnikom že zdaj pomagajo tudi nacionalne sheme s svojimi oznakami. V Veliki Britaniji tako živila označujejo z grafično označbo semaforja, ki potrošnika enostavno opozori, katero živilo je zdravju koristnejše (zelena barva) in katero manj priporočljivo (rdeča barva). V ZDA in nekaterih evropskih državah v ta namen označujejo delež priporočljivih dnevnih vnosov hranil v živilu. Podobno oznako poznamo tudi pri nas v podobi stiliziranega srčka – varuje zdravje, ki ga je registriralo društvo za varstvo srca in ožilja. Oznaka je usklajena z določbami veljavne zakonodaje o označevanju prehranskih in zdravstvenih trditev na živilih.
Česa se najbolj boji slovenski potrošnik, morda gensko spremenjene prehrane?Ko govorimo o nezaupanju, našega potrošnika skrbijo predvsem prevare, zavajanja, morebitne zastrupitve, neresnični podatki na označbah, precejšen odklon pa imajo tudi do gensko spremenjene hrane. A ima potrošnik pravico biti ustrezno obveščen tudi o tem, zato mora proizvajalec, ki uporablja surovino iz GSO, to označiti. Uporaba prehranskih in zdravstvenih trditev pa je dovoljena na vseh živilih, ki imajo ustrezno hranilno sestavo za izpolnjevanje pogojev uporabe.
Ali bi lahko rekli, da je slovenski potrošnik ozaveščen? Raziskava, ki je bila opravljena tik pred uredbo o prehranskih in zdravstvenih trditvah, je pokazala, da pri nakupu, denimo jogurta, bolj zaupa podatkom o vsebnosti maščob in sladkorjev kot zanj nerazumljivim zdravstvenim trditvam.Del slovenskih potrošnikov je zelo ozaveščen, nekateri dosledno kupujejo samo funkcionalne izdelke. To so izdelki, ki lahko vplivajo na zdravje in z zdravjem povezano boljše počutje ali neko funkcijo v organizmu. Te izdelke je začela industrija množično proizvajati kot odgovor na vse višjo pojavnost civilizacijskih bolezni (debelost, diabetes, srčno-žilne bolezni...), ko so nutricionisti poročali o jasni povezavi med nezdravim načinom prehranjevanja in porastom teh bolezni. Imamo pa tudi skupino potrošnikov, ki je povsem pasivna, ne bere označb in izbiri živil ne posveča dovolj pozornosti. Ugotovljeno pa je tudi, da se naš potrošnik raje odloča za živila s prehranskimi trditvami kot pa za živila z zdravstvenimi trditvami. Na nekatere potrošnike imajo namreč zdravstvene trditve pogosto negativen učinek – ne verjame jim in raje izbere standardni izdelek.
Ali kriza omejuje pravice potrošnika, ki je prisiljen posegati po najcenejših in izdelkih, ki se jim bliža iztek roka uporabe?Ne, kriza ne zmanjšuje potrošnikovih pravic, le njegovo izbiro omejuje. Tudi izdelki, ki so tik pred potekom roka, morajo biti varni, a jih je treba prej porabiti.