Če se bo bralec z deseterico (Čater, Gazvoda, Hrastelj, Kodrič, Kolar, Kosmač, Mazzini, Sosič, Tratnik, Vojnović) prvič srečal v tej knjigi, se bo njihovim drugim delom v prihodnje izognil. Založba Goga je na veliko škodo bralca in avtorjev skoraj celotno deseterico ujela v taki luči in pod takim kotom, da se zdi, kot da se bode z ustvarjalno krizo ali pa so enostavno vstali na levo pisateljsko nogo. Namenoma zato ne bom delala hierarhične lestvice med objavljenimi zgodbami, četudi sta dve, tri v zadovoljstvo. V bran pred uredniki (na splošno) bom vzela avtorja kot takega in ne le objavljene deseterice. Zdi se, da jim v Sloveniji njihov stan ne omogoča prepotrebne izbirčnosti in zdrave domišljavosti. Uredniških povabil ne zavračajo, pa če bi imeli za to še tako dobre razloge, kot a) trenutno na predlagano temo nimam ničesar povedati, b) trenutno energijo usmerjam v realizacijo lastnih ustvarjalnih zamisli. Literarni avtorji pri nas tako ne govorijo. Ne zato, ker si ne bi želeli, ampak ker je to stvar nepisanega bontona. Urednika ne zavrneš, ker ga utegneš še kdaj potrebovati. In tako dobivamo knjige, kakršna je Dogodek v mestu. Z njo ne bi bilo morda prav nič narobe, če bi založniški aparat enostavno prežal na kakovostno delo tam zunaj, ga prestrezal in objavljal, namesto da podtika ideje avtorjem kar sam.
Izbrani avtorji ne pišejo o mestih na način, da bi bile podobe mesta močna komponenta zgodbe (tudi tu sta dve ali tri izjeme). Zbirka mi ni dala nobene podobe mesta, ki bi trajno zaznamovala moj pogled nanj. Najbrž zato, ker so prepričljive upodobitve krajev bolj stvar celovito funkcionalnega besedila kot avtorjevega ali založnikovega namena. Izdelek pa ne sledi niti drugemu vodilu, ki si ga je zadal sam: da zgodbe in upodobitve mest ne bodo spominjale na avtorjeve prejšnje. Vse skupaj ni noben »dogodek«, ker drugače sploh ni moglo biti.