Predsednik SD Igor Lukšič, 7. januarja 2014
Predsednik SDS Janez Janša ocenjuje, da poskusi ustanavljanja nove stranke na desnici niso dobronamerni. Kot je pojasnil, še posebej zato, ker sta poleg SDS še dve stranki, ki sta malo pod ali nad pragom vstopa v parlament. Če nastane nova, pa lahko na koncu nobena od teh ne pride v parlament.
Siol.net, 9. avgusta 2013
Govoriti o nastajanju novih strank v Sloveniji zna biti kočljivo, še zlasti, kadar o novih strankah govori politik. V državi, v kateri je večstrankarski sistem star le nekaj več kot dvajset let, so pač vse stranke še zmeraj nove in večinoma se tako, namreč kot mladoletnice, tudi obnašajo. Še vedno nove so slovenske stranke tudi zato, ker danes, leta 2014, v parlamentu (in zunaj njega) ni več niti ene stranke, ki se je udeležila prvih večstrankarskih volitev aprila 1990: SDSS Jožeta Pučnika pač ni SDS Janeza Janše, SLS Ivana Omana in SKD Lojzeta Peterleta sta bili vse kaj drugega, kot sta danes SLS Francija Bogoviča in NSi Ljudmile Novak (vmes pa sta se ti dve stranki še poročali, nato ločevali in nikoli do konca razdelili skupno »premoženje«). SDZ Igorja Bavčarja je poniknila v SDS in LDS, Školčeva ZSMS se je preoblikovala v Drnovškovo LDS, v kateri so se kmalu zatem skupaj z Bavčarjem utopili tudi Žakljevi socialisti, vsa ta pisana druščina pa danes živi samo še na papirju. Erjavčev DeSUS je bil leta 1990 še zelo daleč od vrat ZPIZ-a, PS (vseeno ali Jankovićeva ali Bratuškina) takrat še ni vedela, da se bo morala ustanoviti, DL Gregorja Viranta pa je ob osamosvojitvi Slovenije šele zbirala frekvence na faksu. In tako naprej in tako naprej… Če v novih, tako imenovanih vstajniških strankah, o katerih je pred dnevi govoril predsednik SD Igor Lukšič, premorejo za ščepec več duhovitosti kot on sam, bi morali prvemu socialdemokratu pritrditi v njegovem omalovažujočem razpredanju o novincih, saj je SD med vsemi temi muhami enodnevnicami daleč najstarejša slovenska politična stranka, ustanovljena že davnega leta 1937 na Čebinah, a tedaj ne le, da za sabo ni imela niti za en sladkorni trs volilnih glasov, celo še manj je imela članov (nekaj več kot tri). Ali pa bi mu lahko, če se Lukšič že ne bi strinjal s svojo zgodovino (in se tudi ne, saj uradni zgodovinopisci SD zamolčujejo strankin komunistični pedigre), oponesli, da tudi njegova SD tako zelo »veseljači« po slovenskem političnem prostoru, da je v zadnjih dvajsetih letih proizvedla prav toliko imen stranke, kot je od leta 1990 naprej imela predsednikov, zato je tudi ona nova. In tako naprej in tako naprej…
Ali pa nazaj. V osebnih izkaznicah večine današnjih političnih strank piše, da so nastale tik pred koncem osemdesetih let. Kdor je danes Lukšičevih let in je že takrat sledil politiki (vsaj po televiziji), se bo spomnil, kakšni so bili videti takratni politični »veseljaki«. Janša, trgovec z računalniki, je bil komaj kaj bolj fancy kot kakšen sodobni novopečeni podjetnik, Peterle in Oman sta v javnosti nastopala v svojih nedeljskih zagmašnih oblekah, Plut pa v zlizanih kavbojkah (kar takrat še ni bilo moderno). In vendar se oni s Čebin niso drznili posmehovati niti njihovi štorasti pojavnosti in še manj njihovim idejam. Ker so se zavedali, da so ti veseljaki njihov konec, ki so si ga sami ustvarili. Raje kot posmehovali so se »prenovili«. Prenova je bila tako temeljita, da je Marxa nadomestil Gramsci, tega Offe, njega Blair in Blaira Friedman (iz Savinjske doline). Nemara bo, ko bodo razpisali nove parlamentarne volitve, iz tokratnih novincev zares nastala kakšna predvolilna koalicija (kaj že je izvorno bila Združena lista?) in čisto nič neverjetno ni, da bi lahko taka koalicija zbrala za kakšen sladkorni trs volilnih glasov (karkoli naj bi to že pomenilo, o pridelavi in donosu trsa pač več vedo na Kubi), a zares zanimivo bi postalo, ko bi v njej ali mimo nje v državni zbor vstopila tudi slaba vest SD, torej politična skupina, ki se danes imenuje Iniciativa za demokratični socializem. To bi namreč potrdilo, da je bila prenova ZKS, ZKS-SDP, SDP, ZL(SD) in SD tako temeljita, da je med njo socialdemokracija izgubila okus tako po kislem kot sladkem, zaradi česar lahko mladi, neobremenjeni z narodovo zgodovino in lastnimi biografijami, pogumno iščejo svoje somišljenike v rezervatu, ki ga je privatizirala SD.
Seveda ravno od tod, iz strahu pred porajajočo se konkurenco, izvira to omalovaževanje prišlekov, ki pa je protislovno, saj nečesa, kar naj bi bilo tako marginalno, ni treba dajati v nič. SD v tej svoji politični oholosti nikakor ni osamljena – od prvih razmislekov naprej o ustanavljanju novih političnih grupacij se med »starimi«, levimi in desnimi, širita nervoza, žlehtnoba in pritlehnost. V bistvu pa strah, vsaj ko gre za SDS in SD opremljen tudi z njunimi slabimi izkušnjami iz volilnih let 2008 in 2011 (Zares, Pozitivna Slovenija, Državljanska lista) in utemeljen na zavedanju, da se profesor politoloških ved dr. Lukšič hudo moti: močne države res nimamo, a ravno zato ne, ker imamo že dvajset let preveč močne, vsemogočne stranke, ki delujejo kot politični karteli in so ugrabile državo. Zato bi nekdo, ki je predsednik ene od teh močnih strank, moral vedeti, da si je za svoje modrovanje o slovenski politični prihodnosti izbral hudo neprimeren časovni kontekst, ki ga na eni strani zamejuje obletnica objave zaključnega poročila KPK o premoženjskem stanju liderjev močnih strank, na drugi strani pa skorajšnja obletnica manifestacije, na kateri se je zbralo 20 tisoč ljudi, ki so od teh liderjev (nikakor ne samo od JJ in ZJ!) zahtevali, naj spokajo. Spomniti se velja, kako je to zgledalo: protestniška povorka je, kot že mnoge pred njimi, na pot krenila s Kongresnega trga, naredila obhod po mestu, se tam namnožila in ob mraku dospela na Trg republike. Privzdignjeno ploščad pred spomenikom revolucije je zasedla brigada zombijev, ki so zrli v parlament. To je povedalo vse. Zdaj, ko je leto naokrog, velja razmisliti, da bi ravno ta del prostora z njegovimi nezombijevskimi spomeniškimi stvaritvami odcepili od Trga republike in ga preimenovali v Trg 8. februarja. Ne zato, ker meji na Cankarjev dom, ampak zato, ker bi že pogled skozi parlamentarno okno na trg njegovega prebivalca opomnil, naj se ne zajebava.