Vendar se premisli, in tako pridemo do zgodbe o nenavadnem paru. Bolj različna si ne bi mogla biti, toda njuno druženje in iskanje je vendarle prežeto s humorjem in senzibilnostjo. Lep primer njune različnosti se zgodi sredi irske valovite pokrajine. V rahlem dežju ji hoče on dopovedati, da nunam ne verjame, da so zažgale pomembne dokumente in obdržale le tistega, v katerem se ona odreka sinu, da prikrivajo, lažejo, odkod le ji ta njena silna in predana vera. Ona, odlična Judi Dench, pa mu razloži, kako je bil seks lep, kako je uživala, da ji ni žal. On, Steve Coogan, je ciničen, dvomi, ne verjame, niti pretirano ne uživa v življenju, medtem ko ona verjame, ohranja toplino in humor.
Sledita sinu do Amerike, ugotovita, da se je na smrt bolan pred koncem življenja odpravil na Irsko k nunam, da najde svojo mamo. Mislila sta torej drug na drugega, se iskala in zatekala k nunam po pomoč. Toda nune so obema prikrivala, lagale, da nimajo sledi, podatkov. Spreten manever brisanja sledi služi zgolj ohranjanju prvotne diagnoze: gre za padla dekleta, ki so popustile hormonom in poželenju, čemur se one odrekajo vse življenje. Po mnenju nun si te ženske ne zaslužijo, da bi jim priznale napako, se opravičile in pripeljale do sprave. Sprava je na strani Philomene. V vmesnih fazah iskanja koleba, ali bi ali ne bi dovolila objave zgodbe. Nunam odpusti, ohrani vero in dovoli objavo. Seveda je film tudi ciničen in kritičen do cerkve. Ohranja večplastnost: dramatičnost, kanček romantične komedije, vplete vse razsežnosti tragične zgodbe, ohrani človečnost, senzibilno krmari med razlikami glavnih junakov, ju združuje tako, da ohranja njuno bistvo, in to počne s toplino in predvsem humorjem. Spretno in občutljivo. Mojstrsko. Philomenina zgodba je tragična, toda film je lepa lekcija o odpuščanju.
Nam geografsko in morda mentalno bližji je film Halimina pot. Muslimanka iz odročne vasi išče posmrtne ostanke v vojni ubitega moža in sina. Natančneje otroka, ki ga je rodila njena nečakinja. Ljubezen med muslimanko in Srbom seveda ni bila požegnana, zato je sina pustila teti. Ta ga je vzgojila in imela rada. Biološka mama pa je sledila svojemu ljubemu, zato je bila za družino pozabljena. Da bi identificirala posmrtne ostanke otroka, Halima potrebuje DNK nečakinje, mame njenega otroka. Zgodba je tragična, da bolj ne bi mogla biti. Biološki oče ubije sina, življenje pa sebi in bližnjim uničuje z alkoholom. Vseskozi trpeč, nesposoben soočenja s samim sabo, toda glavna tragedija ga doleti na koncu, ko mu žena razodene celotno zgodbo. Teta, mama Alma Prica, je odlična, na vseskozi mirnem, čutečem obrazu se zrcali celotna zgodba. Kako ta ženska vse to zmore, živi, dela na obrobju sveta, se mi je pletlo po glavi med filmom. Humorja je tu manj, pa vendar je film prežet z ljubeznijo, srčno modrostjo in odpuščanjem. Na koncu pokoplje moža, sina in v tišini pogreba se združi družina. Mrtva in živa. Lep prizor. Moški so v obeh filmih odlični v svoji nepopustljivi drži, nemoči, toda brez njih te ženske ne bi ohranile, branile, iskale in prišle do spravnega zaključka. Odpuščanja. Seveda so ženske tiste, ki zmorejo udejanjiti ljubezen, vero in odpuščanje. Da ne gre za slepo hvalnico ženskam, dokazujeta oba režiserja, moška. Stephen Frears in Arsen Anton Ostojić.
Različna filma družijo torej močne in čuteče ženske, občutljivost, ljubezen in vera. Kakršnakoli že. Bistvo je v veri, ki je iskrena, veliko bolje, globlje ji sledita, jo poosebljata, kot to zmore katerakoli cerkvena inštitucija. Cerkev »premagata« na njenem terenu. Druga plat različno »verujočih« v teorije zarote se pri teh gospeh ne obnese. Niti za sekundo, niti za milimeter. Kritika, analiza, transcendenca, presežek, forenzični uvid in ciničen nadum tu ne pridejo v poštev. So pametnejši. Ženske, liki, režiserji. Lahko tudi detektiramo medspolne razlike, toda bistveno je, da skupaj tvorijo zgodbo. Resnične, velike, tragične zgodbe ne proizvedejo smisla, odpuščanja in preživetja, če se v tej zmesi nenehno valjamo, obždimo in do konca vztrajamo v tragiki. Ne bi hotela biti pridigarska, patetična, vsevedna, da ne rečem verujoča. Gre za preproste, bistvene postulate bitja in žitja, naj bodo filmski, resnični ali resnično filmski. Včasih je pač bolje biti dober, iskren, kot uveljavljati nesporen prav.