Lev Kreft

Športniška nagnjenja dr. Leva Krefta, leta 1951 rojenega slovenskega filozofa in sociologa, niso skrivnost. Nasprotno. Predvsem ljubljanski igralci rekreativne košarke se ga spomnijo po opravi, katere najbolj značilen del je bila majica s srpom in kladivom na prsih, očalih, ki jih je imel na glavo pritrjene z elastiko, ter po originalnem metu na koš. Metu, ki bi mu celo težko rekli horog. Kajti žoge iz rok niti ni spustil nad glavo, temveč na podoben način, kot mečejo metalci kladivo, nekje nad pasom, jo pri izmetu močno zavrtinčil naprej, ciljal je pa zgornji rob table. Ta precej utopična parabola je v kombinaciji z opravo asociirala na to, kako je Sovjetska zveza svoje čase v vesolje pošiljala pionirske astronavte oziroma leteče naprave. Pri svojem slogu je vztrajal in med košarkarsko rekreativno srenjo ostal zapomnjen.

V tistih časih, torej v začetku osemdesetih, je bil dr. Kreft že afirmirana osebnost. Med drugim je bilo za njim kratko predsedovanje Zvezi socialistične mladine Jugoslavije, načeloval je marksističnemu centru ZKS. Kasneje je postal parlamentarec, zadnja leta pa je le še univerzitetni predavatelj. V osnovi redni profesor za estetiko na Filozofski fakulteti, vendar pa tudi predavatelj filozofije športa, s katero se je začel intenzivneje ubadati sredi devetdesetih let. Leta 2011 je izdal knjigo osmih športniških esejev pod skupnim naslovom Levi horog, v kateri konvencionalna filozofska vedenja aplicira na športniške pojave, poglavja pa nosijo naslove, kot na primer Aristotel in kriket, Lepota nogometne igre, Šus v glavo in podobno.

Vse življenje sem se ukvarjal z estetiko. S filozofijo umetnosti, kar je moja uradna stroka. S filozofijo športa sem se sicer začel ukvarjati že med študijem v sedemdesetih, vendar pa takrat za bolj poglobljeno ukvarjanje s tem področjem ni bilo pravih pogojev. Tisto, kar se je na to temo dogajalo v ZDA, takrat ni prihajalo do nas, medtem ko je pri nemški športni filozofiji v glavnem šlo za novolevičarsko frankfurtsko šolo, ki pa se je ukvarjala predvsem s kritiko športa kot spektakla. A tudi v tem primeru je šlo le za nekaj knjig. Tiste knjige sem sicer nabavil, vendar pa sem ugotovil, da tega sam ne bi počel.

Zato, ker sem se s kritično teorijo že tako veliko ukvarjal, saj je bila takrat zame v estetiki nenadomestljiva – Adorno, Marcuse, Benjamin pa tudi Burger – in se mi je zdelo brezveze, da bi isto počel tudi v filozofiji športa. Športa sem se hotel najprej lotiti brez kritike kapitalizma. Ti pristopi mi zato niso bili dovolj. Sam sem tudi ljubitelj športa, prav tako amaterski športnik. Od četrtega razreda osnovne šole vsak dan najprej preberem športni časopis. Nekoč Sportske novosti, sedaj Ekipo.

Ker nima žmohta. Pa tudi to je res, da so se časi spremenili. Tudi športni časopisi so bili nekdaj mnogo bolj intelektualni, kot so danes. Sportske novosti, denimo, so imele pred desetletji torkovo komentatorsko izdajo, kjer se je kar iskrilo od odličnih interpretacij in postavljanj športnih dogodkov in pripetljajev v širši družbeni kontekst.

Je možna. Gre v bistvu za to, da se mi je zdelo, da pristop, ki šport zgolj kritizira kot spektakel pa kot kapitalistično produkcijo presežne vrednosti, kot odtujitev, manipulacijo, ideologijo in tako naprej, ni pravi. Tako je nemška smer tudi nastala. Nekateri pripadniki frankfurtske šole so zgolj razširili, pravzaprav preslikali kritično razmišljanje iz umetnosti ter drugih področij še na šport. Pri tem pa se na šport niti niso bogvekaj spoznali. Šlo je za preprost prenos aparata, ki je bil namenjen temu, da stvar, šport, zavrne. Meni se je pa zdelo, da je treba začeti iz tega, da najprej prideš noter. Točno tako, kot ste me vprašali – da moraš biti najprej afirmativen, zasvojen s športom, in šele potem lahko o njem pišeš tudi kritično. Konec koncev velja enako za umetnost. Najprej jo moraš ne le razumeti, ampak kar imeti rad, šele potem lahko začneš s kritično teorijo umetnosti.

Ob vsej kritiki je osnovna zadeva pri športu njegova privlačnost. Ta ni enaka privlačnosti umetniškega dela. Od tega se loči ravno po tem, da tisti, ki izvaja šport, v njem tudi uživa. Najprej mora on uživati, da lahko potem tudi jaz uživam ob gledanju njegovega nastopa. In ta užitek je povsem posebne vrste, kajti ko vstopaš v športno tekmovanje, tudi tvegaš, da boš izgubil, da ne boš dosegel, česar si zmožen. Tudi sam moraš imeti neki dostop do športne dejavnosti, da lahko razumeš, kaj doživlja oseba, ki se s športom aktivno ukvarja.

Sam vedno pravim, da za igralko ali igralca v gledališču ni nujno, da uživata v predstavi, ki jo igrata. Je dobro, ni pa nujno, medtem ko je pri športniku to nujno.

Seveda lahko rečemo. Vendar pa je pri športu to osnovni pogoj. Igralci NBA izjavljajo, da igrajo zato, da uživajo. Torej niti ne za denar. Lahko rečemo, da se sprenevedajo, toda to lahko počnejo le z besedami. Ko zaigrajo, jih igra brez zavzetosti takoj postavi na laž. In velika večina igra še kako zavzeto.

Michael Jordan se ni vračal na teren zaradi denarja. Imel ga je toliko, da ni več vedel, kam bi z njim. Denar pride sam po sebi. Ne, vračal se je, ker je hotel igrati, saj gre za poseben svet, ki ima svojo privlačnost. In če hočeš pisati o teh zadevah, se moraš te privlačnosti zavedati in jo osvojiti. Zato se s tem pred leti nisem ukvarjal. Vmes se je začela razvijati filozofija športa v svetu, v devetdesetih letih pa je Bojan Jošt, profesor s Fakultete za šport, dal pobudo, da bi začeli razvijati filozofijo športa tudi pri nas. K meni je poslal Milana Hosto, da bi na oddelku za filozofijo naredil doktorat iz filozofije športa, v čemer sem kot njegov mentor videl priložnost tudi zase. Ravno takrat je bila ustanovljena tudi Britanska zveza za filozofijo športa, že prej pa je obstajala Mednarodna zveza za filozofijo športa. Ta je bila po članstvu in filozofski obarvanosti precej anglosaška, medtem ko je bila Britanska zveza od samega začetka vseevropska. Iz nje je kasneje nastala tudi Evropska zveza za filozofijo športa, katere predsednik sem od ustanovitve.

Do konca leta 1996 sem bil poslanec državnega zbora, potem pa profesor na fakulteti. Vedno, vse življenje sem delal po dve različni zadevi hkrati. Bodisi da sem bil na eni strani v politiki, pa na drugi strani v kulturi in filozofiji. In da, v tem smislu je filozofija športa vpadla idealno. Po poslanski karieri, med katero sem ves čas tudi predaval, raziskoval in objavljal, sem takoj začutil, da imam dovolj časa in veselja za nov drugi tir.

Vsaj zame je to žoga.

Sploh košarkarska žoga. Velika je. Ni kot rokometna ali pa nogometna. Ne moreš je prijeti, pa čeprav sem igral klavir...

Ne.

Tudi ne, medtem ko žogo še imam. Celo več kot eno, če ne kar tri. Ko smo začeli, je bila žoga še usnjena. Šele potem so se pojavile plastične voitke, ki pa so jih imeli samo frajerji. Usnjene žoge so se v eni sezoni tapkanja po grobem asfaltu izobličile, obrabile in uničile. Postale so še težje obvladljive. Glavni štos košarke je, da si sposoben med lastnim gibanjem tapkati žogo in pri tem ves čas imeti občutek za to, kje so soigralci, da bi jim lahko podal, in kje koš, da bi lahko vrgel nanj. Žoge ne gledaš, le s seboj jo imaš, in tudi v obrambi samo začetniki gledajo žogo. Gledati moraš nasprotnika, videti njegov naslednji gib v očeh in razbrati odločitev v predhodni kretnji. Ampak za cilj imaš vseeno osvojitev žoge, morda celo blokado. Košarkarska žoga sicer ni nepredvidljiva, kot je ragbi žoga, vseeno pa jo moraš obvladovati. Oziroma jo na koncu tudi zares obvladaš. Da morata sablja ali meč postati dodatni ud telesa, če ju hočeš zares dobro obvladati, je samoumevno, pri igrah z žogo pa ni vedno tako. Pri košarki je.

Jih pogledam, čeprav so manj zanimive kot tekme. Pravim fenom so po svoje odveč. Zanimive so za tiste, ki se športni publiki pridružijo samo na velikih prireditvah. Zanimive so za to dodatno publiko. Med športom in telesno kulturo obstaja trenje, in značilnost otvoritvenih slovesnosti je, da so bile dolgo časa zelo telesnokulturne. Izvajale so vaje, vrste, koreografije. Zadnje čase so priljubljene postmoderne estetike.

Presenetilo bi me, če bi se Rusi spet vrnili k spartakiadi. Prvič je Soči nekje bogu za hrbtom in pravzaprav niti ni v pravi Rusiji. A prav zato bi me še bolj presenetilo, če Rusi ne bi želeli prav na tem kraju dokazati, da so na enako postmodernem nivoju, kakršnega so pokazali Francozi v Albertvillu.

To totalitarnost olimpiade itak vsebujejo. Coubertin, ustanovitelj sodobnih olimpijskih iger, je bil izpričani totalitarec.

Šport, kakršnega poznamo danes, torej kot globalni spektakel, je nase prvič opozoril šele na olimpijskih igrah leta 1936 v Berlinu. Tedaj je šlo prvič za globalni dogodek prve kategorije. Ljudje sicer še niso imeli doma televizije, čeprav je televizijskih prenos že obstajal, vendar pa so igre svetovno javnost pritegnile zaradi škandaloznosti nacističnega režima, tudi zaradi polemik, ali bodo dovolili nastopati Judom, in podobnih vprašanj. Če pogledamo Soči, ima vse te elemente: vprašanje homoseksualcev, politična spornost, možnost bojkota, varnost, grožnje... Te zadeve so se ohranile. Totalitarni moment olimpijskih iger se je ohranil. Ni sicer enak kot v času Coubertina, ki je bil osebno fasciniran s Hitlerjem, kar razlaga tudi Simonović. Vendar pa pri Coubertinu obstaja tudi drugo sporočilo. Coubertin je skušal povezati anglosaški tekmovalni pristop, ki je čislal individualizirano odličnost, s kontinentalnim, tudi francoskim konceptom telesne kulture, kjer gre za ustvarjanje velikih korpusov kolektivnosti. Kot na prireditvah za nekdanji dan mladosti. Oba koncepta je poskušal povezati v imenu želje, da bi zdravil probleme sodobne kapitalistične civilizacije. Šlo je za drugo polovico 19. stoletja, čas med revolucionarnim letom 1848 in pariško komuno, ko so vsi po vrsti, z Marxom vred, razmišljali, kako reševati to družbo ali pa jo pač vreči iz tečajev. Coubertin jo je želel zdraviti, to pa tako, da bi antagonizme razrednega boja, ki so razbijali družbo, spremenil v agonizme – v tekmovalnost. Takšno obvladljivo družbo je poskušal ustvariti s pomočjo športa.

Da, in v tem je tudi problem, ko bereš Ducija (Simonovića): da je ta baron v bistvu uspel. Kar je naredil, stoji. Malo je tako uspešnih ideologov, kot je bil Coubertin, čeprav je bil tudi sam odprt za različne kompromise. Pomislimo na neposredno preteklost. Vse, kar je povezano z velikimi idejami modernizma, torej industrializacija, pospešek, stalne novosti, rast, velemestno življenje in podobno, je postalo vprašljivo, skupaj s samim napredkom. V napredek ne verjamemo več. Težavo imamo s tem. Ta težava se pojavlja povsod. Umetnost se sprašuje, ali sploh še obstajata zgodovina in napredek. V športu pa te kritike modernizma ni. Šport, vsaj olimpijsko gibanje, živi naprej. Nekaj kritike sicer je, vendar pa še vedno sprejemamo, da je možno dosegati nove rekorde, in da je v tem napredek športa. V siceršnji produkciji nas ne gane več, da prihaja novo, boljše blago. Sicer bomo šli v vrsto za nov telefon, vendar pa zaradi tega nihče več ne verjame, da napredek nezadržno šiba dalje.

Vendar ne v športu.

Rahlo res. Zlasti v tem smislu, da tudi v športu nisi ikona in slaven zelo dolgo. Ko umreš, kot sedaj Eusebio, se te spomnijo, sicer pa ne. To je to, s čimer Brecht začenja: da so heroji možni samo še v športu in v umetnosti. Sam pravim, da so heroji možni samo še v športu. V politiki niso več možni. Tudi v ekonomiji ne. V znanosti tudi ne. Ko smo fascinirani z Gatesom, je na sceni že pet minut preveč in ga že začnemo obirati. V športu je heroj še vedno možen. Vsaj v časovno omejenem obsegu. Podoba Majdičeve, ki je padla v tisto luknjo, se bo vrtela še dolgo. Na drugi strani poglejmo vojne, nedavne ali trenutne. Nobena od teh vojn ni proizvedla herojev, samo vojne zločince. In ko znanstvenik dobi Nobelovo nagrado za znanost, ga prav tako takoj osumimo, da bo njegov izum služil za proizvodnjo nezdrave hrane.

Da, vendar pa so to bolj novinarske fraze, v katere nihče ne verjame. Nihče ne verjame, da je to možno pomešati. V športu še vedno velja, da bomo uspeli, če stopimo skupaj. Treba je narediti ekipo. To na primer stalno ponavlja Andrea Massi. Vendar pa v politiki ekipe ne moreš narediti, ker razpada sproti.

Zagotovo je več dovzetnosti za kritiškost pri študentih filozofije. Malo tudi zaradi distance do športa, ki pri filozofih seveda ostaja, so pa kritični tudi študenti telesne kulture. Po drugi strani je med filozofi veliko oseb, ki se športa lotevajo skozi igro, ki je eden temeljnih filozofskih konceptov. Imam tudi študente, ki so sami športniki. Stvar se spreminja. Razlika med filozofi in športniki je predvsem v tem, da se filozofi hočejo najprej igrati s koncepti, medtem ko študentov telesne kulture ne moreš najprej pridobiti za filozofske koncepte, ampak moraš izhajati iz njihovih osnovnih situacij. Tudi tam obstaja dvom v lasten poklic, in dvom je začetek filozofije. Ko se srečaš s sistemom, hkrati začneš tudi razmišljati. Moraš najti situacije. Primere. Konkretne. Armstronga. Filozofe torej ujamem na trnek tako, da jim rečem, da se v športu skriva fenomenologija ali psihoanaliza, pri študentih telesne kulture grem pa v obratni smeri, da jim ponudim primer, ki postavlja pričakovanja v športu pod vprašaj in ga filozofija športa lahko osvetli.

Včasih so to govorili tudi na umetniških akademijah: Ne učite umetnika teorije, umetnik mora biti neumen, zato da bo v sebi našel svojega intuitivnega genija! Danes vedo, da brez teorije ne moreš delati umetnosti, ker vsi delajo tako, da vedo, kaj delajo. Kajti če ne veš, kaj delaš, tega ne znaš delati. Spomnite se naših skakalcev. Bilo je obdobje, ko so govorili, kot da so padli na glavo iz ne veš kje. Danes poslušam Prevca in njegove izjave. Točno ve, pri čem je. Njegove izjave so intelektualna analiza nastopa. To potrebuje za lastno gotovost, ne le za medije.

To pomeni, da jim trenerji povedo, kaj z njimi počnejo, in po drugi strani sami tekmovalci hočejo vedeti, kaj z njimi počnejo. Ni več tega, da bi trener rekel športniku: »Ti mi samo zaupaj.« To ni več možno. Tekmovalci in tekmovalke hočejo vedeti.

Kaj je razlika med danes in prej v smučarskih skokih? Prej so skakalci govorili o sproščenosti oziroma o tem, da ne uživajo še povsem v skokih. Janus je prinesel normalno atmosfero, ki ni napeta. Sprostil je razmere med njimi. Ti fantje so tri četrt leta zdoma. Ves čas hujšajo in trenirajo, ves čas so skupaj. Ne moreš tega prenašati, ne da bi se ekipa štekala, za to pa je potrebna prava atmosfera. To atmosfero je ustvaril Janus. Dober trener ve, da gre na koncu za to, kako delajo in živijo skupaj. Zraven spada tudi to, da poveš ljudem, kaj boš počel z njimi in zakaj. S tem pridobiš zaupanje.

Janus je enostavno prinesel sproščenost v ekipo: Najprej se moramo medsebojno razumeti, šele potem bomo lahko kaj naredili.

Da, to si je izmislila Nova revija oziroma Zbor za republiko in beseda je prešla v splošnejšo rabo. Ta prvi del zgodbe, kako je beseda iz politike prešla v javni obtok, je analiziran v knjigi Borisa Vezjaka, ki pa ni obdelal športa. Sam sem analiziral sproščenost v športu. Beseda je sčasoma izginila iz rabe, ostala je samo še v smučarskih skokih, ki jim tedaj ni šlo. Bili so v dolgi krizi.

Precej noro, ja. To je tako, kot če punci rečeš »Pomiri se!« ali pa ko menedžment svojim zaposlenim naloži »team building«. Dajmo proizvesti sproščenost! Pozabi. Ne da se je proizvesti tako.

Gre za poskus kineziologije, ki je osnova vseh športnih znanosti, da bi s podobnimi pristopi obvladovanja, kot so namenjeni telesu, obvladovali tudi psiho. Pa ne gre. Zakonitosti Pavlova delujejo le, če obravnavaš ljudi kot pse. Ampak če jih obravnavaš kot pse, niso sposobni dosegati vrhunskih rezultatov.

Tukaj ni ne znanosti ne tehnologije, so pa seveda pristopi, ki se dogajajo na področju alternative, kjer pa je tako, da pri polovici ljudi delujejo, pri polovici pa ne. Vendar pa ravno zato učijo športnike, da sami razmišljajo, kaj je za njih dobro, kajti dokler športnik sam ne bo padel v nekaj, ne bo našel rešitve zanj nihče drug. Športnik zase ve, kaj mu dela dobro. Prav to na primer govori o svojem alternativcu Primož Kozmus, vendar pa pravi tudi, da to ni recept, ki bo enako deloval še pri kom drugem.

Vem, da boks postaja popularen, vendar pa v boksu ni več toliko krvi, kot je je bilo nekoč.

To se mi zdi logično. Vendar pa bi še vedno rekel, da se velika večina s temi športi ukvarja zato, da bi obvladovali sebe. Kate, capoeira, taekwondo, psihične priprave in podobne zadeve... Ta vrh borilnih športov, v katerem gre za spopad in kri, se sicer res širi in postaja bolj popularen, množičen pa ni; hkrati pa zadaj stoji neka množičnost, katere namen pa ni kri.

Mi smo se včasih tepli na precej podoben način. Košarkarske tekme Olimpija–Zadar so bile glavni derbiji, kajti šlo je za ekipi, ki sta bili tedaj v Jugoslaviji glavni. Poleg tega sta imela oba kluba na terenu dobre provokatorje. Josip Gjerga je bil velik provokator, a tudi Ivo Danev, česar se danes niti ne omenja, je bil v provociranju izreden. Je bilo pa to tako, da smo se po tekmi zbrali, se gledali in se odločali, ali se bomo udarili ali pa pač ne. Pa še nekaj. Tudi policiji je bilo tedaj popolnoma jasno, da se ne gre vmešavati. In nas je tiste pol ure pustila, potem so imeli pa oni itak vlak. In to je bil neke vrste pomenek. Ali kot da bi imeli zmenek. Dostikrat se nismo stepli.

Borut Bassin. Lahko je predriblal vse. Obvladoval je žogo. Takrat v košarki ni šlo samo za koš, ampak tudi za to, da nasprotnika osmešiš. Da greš dvakrat okoli njega. In v tem je bil neprekosljiv.

Tudi filozofi športa so začeli o tem pisati. To moraliziranje se mi zdi nagravžno. Kdor dobro simulira, bo nategnil sodnika, kdor igra slabo, bo dobil karton. Oboje je normalno. Bistvo športa je finta, in vse je v tem, ali udeleženci na finto padejo ali pa ne. Po mojem mnenju to ostaja v mejah fair playa. Seveda je lepo, ko teniški igralec prizna, da je bila žoga nasprotnika v polju, in s tem še dopolni svojo veličino. Vendar ni etično nič narobe, če tega ne naredi. Danes sicer vsi mahajo, da je out njihov. Simulacija je še bolj del športa, kot je bila kadarkoli prej. Kadar tekmo sodi sodnik, ga velja metati na finte, kolikor se da.

Gre seveda za človeški faktor, ki dela napake. Sodnik je tisti, ki ima nadzor nad igro. Gre za panoptikum, za oko, ki gleda, in oni vztrajajo, da je njihovo oko na terenu sodnik. Drugače si je težko razložiti, da hokej nima zagat z uvedbo nadzorne tehnologije, nogomet pa jo ima. Kajti najbolj nenavadno ni, da so proti, ampak da so uvedli dodatne sodnike, ki gledajo tisto črto, pa skoraj nikoli ničesar ne vidijo. Kar je pa res že absurdno, saj je evidentno, da bi bilo v tem primeru res bolje uvesti tehnologijo.

Verjetno res ne. Postal bi ameriški tip športa. In je neki čar v tem, da je vsako oko, ki gleda nogomet, tudi sodnik, čeprav ne obvelja njegovo oko; in v tem, da neprestano debatiramo o tem, ali se je nekaj res zgodilo oziroma se ni. Kot razlog za toliko večjo popularnost nogometa od drugih športov se najpogosteje navaja preprostost te igre in pa to, da se lahko zgodi karkoli. Torej nepredvidljivost, v kateri lahko vsakdo najde užitek.