Woodkid ni pesimist, temveč pompozen realist, ki mimo klišejev razume različne godbe, ki jih zna nevsiljivo splesti in zaplesti v razkošne simfonično-miniaturne registre. Včasih to počne med skladbami, včasih celo znotraj njih, pri čemer izkorišča svoj več kot očitno liberalen večnivojski odnos do umetnosti. Nič mu ni sveto, vendar pri spreminjanju izhodiščnih poudarkov prav tako ne pretirava ali jih v kompozicijo »lepi« za vsako ceno. Glasba, četudi ji na trenutke med notami vseeno malce zmanjka dometa, ohranja dostojanstvo in privlačno poetsko metaforo v domeni Baudelairejevega vrtinca smrti, lepote in ljubezni. Vendar gre Woodkid še dlje – okoli svojega klavirja je zbral tridesetčlanski orkester, mu dodal samo še tolkala ter (občasne) madrigale, pa nobenega drugega »klasičnega« pop inštrumentarija. Poanta je v tem, da poskuša z »naravnimi« barvami simfoničnega popa ganiti poslušalce. To mu uspeva v obeh primerih, najsi skladba deluje lamentarno ali wagnerjansko, se bolj naslanja na prvine neofolka ali doni kot baročni eksperiment. Med obema skrajnostma, kot so nam v preteklosti že dokazali Sigur Ros, Moby ali Čajkovski, razlik praktično ni. Treba je biti le predrzen ter prek živahnih iger senc in mozaikov tesnobe brezpogojno zaupati svojemu notranjemu umetniškemu in bivanjskem instinktu. Zelo prav pa pride tudi ščepec sočutja s stališča občutljivega opazovalca, s čimer se med skladbami razvije plodna napetost in posledična nelinearnost. Woodkid s svojim prvencem razbija številne prastare predsodke (priložil je tudi svoje videnje motiva Stabat Mater) in – četudi z aranžmaji, ki so na trenutke za odtenek preveč hermetični – poudarja brezmejnost glasbe ter krepi njeno vlogo na prepihu med klasičnimi in postpostmodernimi prijemi.
The Golden Age vseeno ni takšno presenečenje, kot se je rado zapisovalo v množičnih medijih skozi lansko leto. Prej narobe, je skladišče čustev in idej, ki so v Lemoinu rasli od otroštva naprej in ki jih je najprej udejanjil v razkošni videoprodukciji za druge (Moby, Lana Del Rey, Mystery Jets), dokler jih ni prek dveh EP-jev Iron (2011) in Run Boy Run (2012) prevedel v lasten zvočni jezik. Z dolgometražnim prvencem jih je samo zbral in sestavil v zgoščeno pripoved. Vizualni in grafični umetniški talent se že dolgo nista tako neboleče prevedla v glasbo. No, če ti v roke potisne strunski inštrument sam Richie Havens, potem že mora biti nekaj na tem – oziroma v tebi.