Društvo klasikov smo ustanovili nekdanji maturanti Klasične gimnazije v Ljubljani ob stoletnici njene zgradbe v Prežihovi ulici (1899–1999), in sicer z namenom druženja ter nadaljnjega izobraževanja. S pomočjo anketnih listov smo pridobili podatke o skoraj 900 njenih dijakih, ki so maturirali od leta 1928 do leta 1965, ko so njeni zadnji dijaki končali popolno osemletno gimnazijsko izobraževanje iz klasičnih jezikov. Redni člani društva so nekdanji dijaki te gimnazije, vabimo pa tudi tiste, ki so se na drugih šolah – osnovnih, gimnazijah ali na fakultetah – vsaj štiri leta učili enega od antičnih jezikov. Društvo ima tudi pridružene člane, ki cenijo humanistično izobrazbo, njene vrednote in vrline na temeljih antične kulture. Aktivnosti društva so mesečna predavanja uglednih strokovnjakov z različnih področij, izletništvo z izobraževalnim programom, pohodništvo z ogledom zgodovinskih in kulturnih znamenitosti ter občasna družabna srečanja s kulturnim programom. Društvo si tudi prizadeva za ohranitev pouka antičnih jezikov in kulture v javnem šolstvu.
Društvo klasikov je odkrilo, da je latinsko šolstvo na Slovenskem staro že 450 let. Ali ni to skoraj heretično odkritje? Ali niso šele za časa cesarice Marije Terezije na Slovenskem dobili prve šole?Marija Terezija, razsvetljena vladarica, je uvedla številne reforme in je v zavesti našega naroda povezana z napredkom v naših deželah. Uvedla je obvezno osnovno šolstvo, leta 1773 pa smo, po odhodu jezuitov, dobili prvo državno (cesarsko) gimnazijo v Ljubljani. Pred tem je bila namreč v Ljubljani jezuitska gimnazija, torej cerkvena gimnazija, ki je delovala od leta 1597 do leta 1773, ko je papež ukinil jezuitski red. Osnovnih šol v tem času pri nas ni bilo, ker je bilo jezuitom dovoljeno ustanavljati le gimnazije, torej šole za izobražence, osnovnih šol pa ne. Nasprotno pa so pred njimi protestanti na Trubarjevo pobudo že leta 1563 ustanovili v Ljubljani prvo latinsko šolo na naših tleh (in kasnejšo gimnazijo), ki pa ni bila cerkvena, temveč stanovska. Vzdrževali in nadzirali so jo namreč plemiški stanovi in meščani, torej nekakšna »civilna družba«, ki so bili tedaj večinoma protestantske vere. Protestanti so po Sloveniji ustanovili tudi okrog 40 osnovnih šol z namenom izobraziti preprosto ljudstvo, saj mora po njihovi veri vsakdo brati biblijo v svojem jeziku. Te šole so delovale do izgona protestantov leta 1598 v dobi protireformacije. Zakaj vsa ta naša preteklost ni znana, ne vem. Vsekakor pa so v zborniku Ljubljanski klasiki 1563–1965 zbrani dokumenti in podatki, ki jo dokazujejo. V njem lahko poleg drugih zanimivih zgodovinskih podatkov najdete tudi imena vseh maturantov od leta 1600 do 1965.
Kdo pa so »ljubljanski klasiki«?Ljubljanski klasiki je skupno ime za maturante, ki smo izšli iz nekdanje državne Klasične gimnazije v Ljubljani, direktne naslednice predhodnih latinskih gimnazij, ki so že 450 let na naših tleh, to pa so bile: protestantska (1563–1598), jezuitska (1597–1773), cesarska terezijanska (1773–1849) in državne gimnazije (1849–1958). Vežejo nas skupna šolska zgradba, zahteven in v sto letih dograjen osemletni gimnazijski pouk z maturo iz enega od klasičnih jezikov, poznavanje antične literature, njene zgodovine in kulture. Šola nam je prav s poukom antičnih jezikov privzgojila tudi trdo delo, samostojno in kritično mišljenje, ustvarjalnost in odgovornost, osemletni gimnazijski pouk pa tudi širšo razgledanost. Njeni dijaki so kasneje v življenju in svojih poklicih dosegali lepe uspehe.
Vi ste torej hodili na Klasično gimnazijo v Ljubljani, ki je bila v isti stoletni zgradbi, kjer je danes Osnovna šola Prežihovega Voranca. Klasična gimnazija je obstajala do leta 1958, ko so bile v Sloveniji ukinjene osemletne gimnazije in sta bili uvedeni osemletna osnovna šola ter štiriletna gimnazija. Toda na Osnovni šoli Prežihovega Voranca so vseeno ohranili tudi pouk latinščine. Je to edina osnovna šola s poukom latinščine v Sloveniji?V zgradbi nekdanje osemletne državne klasične gimnazije v Prežihovi ulici pri Narodni galeriji v Ljubljani je po uvedbi osemletke od leta 1958 dalje Osnovna šola Prežihovega Voranca. Tedanji dijaki štirih višjih razredov te klasične gimnazije so nato dokončali pouk latinščine, deloma tudi starogrščine, na drugih gimnazijah – v Šubičevi ulici, za Bežigradom, na poljanski gimnaziji. Učenci nekdanje nižje gimnazije pa so nadaljevali štiriletni pouk latinščine na isti šoli na višji osnovnošolski stopnji. Tako se je ohranila tradicija pouka latinščine na tej šoli, kar traja že več kot 50 let, do današnjih dni. Latinščina pa se je v vsem tem času poučevala v različnih programih tudi na drugih osnovnih šolah v Ljubljani in po Sloveniji vse do uvedbe popolne devetletke v letu 2009. Do tedaj se je po Sloveniji učilo latinščine okrog 700 učencev. Od uvedbe popolne devetletke dalje pa se je njihovo število znižalo na 70. Novi učni programi so pouku latinščine leto za letom odvzemali učne ure, v devetletki pa so ji odvzeli eno leto učenja ter jo izrinili med neobvezne izbirne predmete.
Nekje sem prebral, da je sv. Avguštin o latinski šoli rekel, da je »magnum tyrannidem et grave malum«, se pravi velika tiranija in hudo zlo. Ampak danes gotovo ni več tako. Učenje latinščine že ne more škoditi, kajne?Kaj je s tem mislil sv. Avguštin, težko ugibam. Možno je, da mu je bila latinščina že kot otroku zoprna; v njegovem času je bila latinščina pogovorni jezik izobražencev in je bila pot do njene uporabne oblike vsekakor veliko težja. Danes latinščina ni več pogovorni jezik, niti jezik izobražencev, temveč le poseben učni program, ki ne more predstavljati konkurence živim jezikom. Bistveni del učenja latinščine je zahtevna slovnica, ki mlademu osnovnošolcu že zelo zgodaj, v zanj najugodnejšem času, to je v starosti 11 let, razvija spominske, analitične, povezovalne in raziskovalne funkcije, ki jih ohrani za vse življenje. Spoznavanje antične kulture, njenih vrednot in zgodovine pa mu v osnovni šoli, še posebno pa kasneje, na gimnaziji ali fakulteti, širi znanje in obzorja, ki so tudi osnova znanja in kulture evropskih narodov. Znanje latinskega jezika, ki je osnova vseh evropskih jezikov na ozemlju nekdanjega rimskega imperija, pa mu omogoča hitrejše učenje tujih jezikov.
450 let odlične klasično-humanistične izobrazbe je našemu malemu narodu zagotovilo obstoj in identiteto med evropskimi narodi. Čeprav smo bili brez lastnih vladarjev, sta naše znanje in lastna kultura tista, zaradi katerih smo še vedno tukaj – kot samostojen narod. Dobro bi bilo, ko bi naša nova država zagotovila nadaljevanje te izobrazbe vsaj v nekaj regionalnih osnovnošolskih centrih z obveznim izbirnim predmetom latinščine in z možnostjo nadaljevanja pouka na gimnazijah ter fakultetah.